Jedro

Ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na postopek pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja, v skladu z 62. členom Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (2009) in 70. členom Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (2011), katerih besedili se v pogojih za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obstoječa odlagališča ne razlikujeta, za obratovanje spornega odlagališča v inšpekcijskem postopku niso upoštevni, saj niso predmet odločanja v inšpekcijskem postopku. V zadevi je bistveno, ali je tožeča stranka obratovala na podlagi veljavnega okoljevarstvenega dovoljenja.

Glede na dejanske ugotovitve je potrebno pritrditi upravnemu organu, da je tožeča stranka s tem, ko je na odlagališču nenevarnih odpadkov odlagala mešane komunalne odpadke, čeprav za njegovo obratovanje ni pridobila okoljevarstvenega dovoljenja, kršila določbe 39. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (2009), s tem pa povzročila nepravilnost, ki jo je v skladu z določili 157. člena ZVO-1 potrebno nemudoma prepovedati oziroma odpraviti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je inšpektorica Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Inšpekcije za okolje in naravo Območne enote Koper, Izpostave Postojna (v nadaljevanju inšpektor) na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN-UPB1) in prvega odstavka 157. člena v povezavi s 156. členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) glede odlaganja nenevarnih odpadkov na odlagališču nenevarnih odpadkov Izola tožeči stranki naložila, da kot upravljalec odlagališča nenevarnih odpadkov Izola v roku do 31. 1. 2013 preneha odlagati odpadke katerekoli vrste na tem odlagališču. Prepoved odlaganja velja do morebitne pridobitve ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja (točka 1. izreka). Tožeči stranki je naložila, da o izvršitvi ukrepa takoj obvesti inšpektorja (točka 2. izreka) ter da pritožba zato zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 3. izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla da je dne 13. 11. 2012 po uradni dolžnosti opravila inšpekcijski ogled pri tožeči stranki, ki je upravljalec odlagališča nevarnih odpadkov Izola ter o tem sestavila inšpekcijski zapisnik. Ugotovila je, da tožeča stranka za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov Jelšane nima pridobljenega okoljevarstvenega dovoljenja. Nadalje je ugotovila, da odlagališče obratuje in da je bilo v letu 2011 na to odlagališče odloženih 5.730 ton odpadkov. Poleg ostalih ugotovitev je bilo ugotovljeno, da zavezanec zagotavlja vodenje obratovalnega dnevnika in o odloženih odpadkih na odlagališču poroča na predpisanem obrazcu v predpisanem roku.

2. Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uredba) v prvem odstavku 39. člena določa, da je za obratovanje odlagališča treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja. Tožeča stranka na odlagališču nenevarnih odpadkov Izola odlaga mešane komunalne odpadke, čeprav za njegovo obratovanje ni pridobila okoljevarstvenega dovoljenja, s tem pa krši določbe 39. člena Uredbe zato je inšpektor na podlagi določb prvega odstavka 157. člena ZGO-1 izrekel inšpekcijski ukrep.

3. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil. Po prepričanju drugostopnega organa je bila izbira ukrepa inšpektorja ustrezna in v nasprotju z očitki tožeče stranke tudi primerna. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja pravilna ugotovitev prvostopnega organa, da je obravnavana kršitev-obravnavanje odlagališča odpadkov brez okoljevarstvenega dovoljenja nepravilnost take narave, da jo je treba nemudoma odpraviti, saj ugodnejši ukrep v obravnavanem primeru ne bi zagotovil učinkovitega inšpekcijskega nadzora v smislu prvega odstavka 7. člena ZIN.

4. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razlogov nepravilno nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu-v nadaljevanju ZUS-1). Toženi stranki očita, da ji pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost izjasniti se o dejanskem stanju, v posledici česar je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. V kolikor bi inšpektor tožeči stranki dal možnost, da se izjasni o ugotovitvah, bi ugotovil, da morebitni razlogi za zaprtje zaradi postopka po predhodnih in končnih določbah 62. člena Uredbe ne obstajajo, saj je tožeča stranka v času izreka ukrepa pridobivala okoljevarstveno dovoljenje. Ker izpodbijana odločba temelji na dveh zgrešenih pravnih predpostavkah, tako nima vseh bistvenih, z zakonom določenih sestavin in gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženi stranki očita tudi kršitev načela samoomejevanja in načela sorazmernosti, ki se odražata v načelu pravne države po 2. členu Ustave RS. Načelo samoomejevanja zahteva od organov vseh vej oblasti, da sprejmejo v posameznem primeru odgovorno odločitev za urejanje družbenih razmerji in poseganje poseganje v družbena razmerja le v obsegu, ki je nujno potreben za dosego zastavljenih ciljev. Tožeča stranka je že dne 19. 12. 2008 podala vlogo za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča. Niti v času veljavnosti Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uredba 2009), niti po uveljavitvi kasnejše uredbe upravni organ s kršitvijo vseh razumnih zakonskih rokov o vlogi ni odločil. Največjo težavo pri izdajanju okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča naj bi predstavljala zagotovitev finančnega jamstva, ker naj bi drug upravni organ (Ministrstvo za finance) zahtevalo finančno jamstvo v obliki bančne garancije z depozitom ter v nasprotju z besedilom Uredbe ni želelo sprejeti ostalih možnih oblik jamstva kot jih predvideva 41. člen Uredbe o odlaganju odpadkov (v nadaljevanju Uredba 2011). Upravni organ v sestavi istega državnega organa (ministrstva) je namreč povzročil neustavno stanje, ki je podlaga za odločitev drugega upravnega organa istega državnega organa.

5. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter ji povrne stroške postopka, podrejeno pa da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v nov postopek.

6. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

9. V zadevi ni sporno, da je upravni organ prve stopnje (v nadaljevanju inšpektor) v zadevi odločil v okviru pristojnosti po 1. točki prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) po kateri ima inšpektor, ki je pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZVO-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisov (prvi odstavek 56. člena ZVO-1) ugotovi, da je kršen zakon ali drugi predpis pravico in dolžnost odrediti, da se ugotovljene nepravilnosti odpravijo v roku ter prepovedati izvajanje dejavnosti ali obratovanje naprave ali obrata, če deluje brez okoljevarstvenega dovoljenja (1. in 5. točka prvega odstavka 157. člena ZVO-1).

10. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da tožeča stranka, ki je upravljalec odlagališča nenevarnih odpadkov Izola, na predmetnem odlagališču odlaga odpadke, ne da bi razpolagala z veljavnim okoljevarstvenim dovoljenjem, ki ga je, kot izhaja iz prvega odstavka 39. člena Uredbe 11 za obratovanje odlagališča upravljalec dolžan pridobiti v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja. Upoštevaje 156. člen ZVO-1 nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov opravlja inšpekcija, pristojna za varstvo okolja, ki je dolžna, v kolikor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drugi predpis, odrediti da se nepravilnosti, ki jih ugotovi, odpravijo v roku, ki ga določi (1. točka prvega odstavka 157. člena ZVO-1) in prepovedati izvajanje dejavnosti ali obratovanje naprave ali obrata, če deluje brez okoljevarstvenega dovoljenja, kadar je to predpisano (5. točka prvega odstavka 157. člena ZVO-1). Glede na navedene dejanske ugotovitve je potrebno pritrditi upravnemu organu, da je tožeča stranka s tem ko je na odlagališču nenevarnih odpadkov Izola odlagala mešane komunalne odpadke, čeprav za njegovo obratovanje ni pridobila okoljevarstvenega dovoljenja, kršila določbe 39. člena Uredbe, s tem pa povzročila nepravilnost, ki jo je v skladu z zgoraj navedenimi določili ZVO-1 potrebno nemudoma prepovedati oziroma odpraviti.

11. Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev načela zaslišanja stranke po 9. členu ZUP ni utemeljen. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je tožeča stranka prisostvovala inšpekcijskemu pregledu dne 13. 11. 2012 in na zapisnik ni imela pripomb. Izvod zapisnika je bil tožeči stranki tudi vročen, tako da je imela tožeča stranka možnost podati izjavo in kasneje tudi pripombe o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, saj se je inšpekcijskega postopka aktivno udeleževala tako, da je bila z predmetom obravnavanja inšpekcijskega pregleda nedvomno seznanjena. Tudi po prepričanju sodišča zapisnik vsebuje vsa dejstva in okoliščine, pomembne za izdajo izpodbijane odločbe, zato ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi tožeče stranke, da je prvostopni organ zagrešil bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

12. Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Izpodbijana odločba kakor je bilo že navedeno temelji na v upravnem postopku ugotovljenem dejanskem stanju na podlagi katerega so bili po mnenju sodišča zakonito izrečeni inšpekcijski ukrepi, kar je upravni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi pravilno obrazložil, upoštevajoč že navedene zakonske podlage.

13. Ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na postopek pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja, v skladu z 62. členom Uredbe in 70. členom Uredbe 2011, katerih besedili se v pogojih za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obstoječa odlagališča ne razlikujeta, za obratovanje spornega odlagališča v inšpekcijskem postopku niso upoštevni, saj niso predmet odločanja v inšpekcijskem postopku. V zadevi je bistveno ali je tožeča stranka obratovala na podlagi veljavnega okoljevarstvenega dovoljenja. Načelo sorazmernosti pa je bilo upoštevano že pri uzakonitvi posebnih pogojev in določitvi meril in postopkov za sprejemanje odpadkov na odlagališčih ter obvezno ravnanje in druge pogoje za odlaganje ter pogoje in ukrepe v zvezi z obratovanjem in zapiranjem odlagališč ter ravnanjem po njihovem zaprtju z namenom, da se v celotnem obdobju trajanja odlagališča zmanjšajo učinki škodljivih vplivov na okolje. Zlasti, da se zmanjša vpliv onesnaževanja z emisijami iz snovi v površinske vode, podzemne vode, tla in zrak in v zvezi z globalnim onesnaževanjem okolja zmanjšajo emisije toplogrednih plinov in preprečijo tveganja za zdravje ljudi. Pri tem sodišče dodaja, ta tožeča stranka ne more v tem postopku uveljavljati zatrjevane povzročitve neustavnega stanja in morebitne kršitve zakonov istega državnega organa v drugem upravnem postopku. Sicer pa je bila kakor izhaja iz vpisnika tega sodišča s sodbo tega sodišča III U 363/2013 z dne 24. 1. 2014 pravnomočno zavrnjena tožba tožeče stranke zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena vloga tožeče stranke za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje spornega odlagališča na podlagi že navedenih določb 62. člena Uredbe oziroma 70. člena Uredbe 2011. 14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožeča stranka, niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.