Jedro

Same izgradnje odlagališča komunalnih odpadkov, kjer je tožeča stranka nastopala kot pooblaščeni izvajalec investitorskih del (primerjaj 1. člen Pogodbe), ki se je med drugim zavezala po dokončanju gradnje izvesti končni obračun (3. alineja 4. člena Pogodbe) in s tem povezanega pogodbenega sofinanciranja izgradnje, pa ni mogoče umestiti med "izvajanje gospodarske javne službe" v smislu

1. člena ZGJS. Pogodbeniki po pogodbi so namreč glede na vsebino pogodbe nastopali pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

Izrek

Pritožbama prvo in osmo tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se - 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek: Tožene stranke so dolžne tožeči stranki solidarno plačati glavnico v višini 253.600.405,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe." - 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje pa: "Tožeča stranka mora za stroške prvostopenjskega postopka prvo toženi stranki plačati 481.800,00 SIT, četrto, peto in deseto toženi stranki

942.480,00 SIT, šesto toženi stranki 176.000,00 SIT, osmo toženi stranki 660.000,00 SIT, vsem v roku petnajstih dni, po poteku tega roka pa od teh zneskov za primer, če ne bi bili plačani, še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom." Pritožbi nasprotno tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v 3. in 4. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka mora plačati za stroške pritožbenega postopka prvotoženi stranki 330.000,00 SIT, osmotoženi stranki pa 495.000,00 SIT, v roku petnajstih dni, po poteku tega roka pa od tega zneska, za primer, če ne bi bil plačan, še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženim strankam solidarno plačilo glavnice v višini 253.600.405,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe (1. točka izreka). Poleg tega je toženim strankam naložilo, da tožeči stranki solidarno povrnejo stroške pravdnega postopka v znesku

1.904.120,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2.4.2003 dalje do plačila, v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe (2. točka izreka).

Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: "JP S. d.o.o., je dolžna plačati Občini V. kot pravnemu nasledniku Sklada stavbnih zemljišč L. in pravni naslednici Mesta L., iz naslova neopravičene obogatitve 303.000.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 dalje do plačila", pa je zavrnilo (3. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi Občina V. dolžna toženi stranki po nasprotni tožbi JP S. d.o.o. povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 434.800,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2.4.2003 dalje do plačila, v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe (4. točka izreka).

Zoper sodbo v 1. in 2. točki izreka sta se pritožili prvo in osmo tožena stranka. Uveljavljali sta vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagali pritožbenemu sodišču, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v reševanje sodišču prve stopnje. Zahtevali sta povrnitev pritožbenih stroškov.

Osmo tožena stranka pa se je pritožila tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje pod 3. in 4. točko izreka, to je zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi tožeče stranke Občine V. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in predlagala sodišču druge stopnje, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obe pritožnici sta zahtevali povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je odgovorila na obe pritožbi in predlagala njuno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Pri sestavi odgovora na pritožbo v zvezi s pritožbo prvotožene stranke je priglasila pritožbene stroške.

Pritožbi sta utemeljeni.

Zaradi jasnosti razlogov je sodišče druge stopnje uporabilo pri poimenovanju strank kot tožečo stranko vedno Javno podjetje S. (JP S. d.o.o.)in prvo ter osmotoženo stranko MO L. in Občino V., tudi pri odločanju o pritožbi nasprotno tožeče stranke Občine V., proti nasprotno toženi stranki JP S. d.o.o. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi v izpodbijani sodbi o položaju toženih strank, kot enotnih sospornikov in solidarnih zavezancev po pogodbi o sofinanciranju nadaljnje izgradnje odlagališča komunalnih odpadkov B. (etapa 1994), z dne 27.12.1994 (dalje Pogodba A/1). Zato je obravnavalo pritožbi prvo in osmo tožene stranke z učinkom na vse ostale tožene stranke (2., 3., 4., 4., 6.,

7., 9., 10.), ki pritožb niso vložile (196. člen ZPP).

O pritožbi prvo in osmo tožene stranke zoper 1. in 2. točko izreka (odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke in o pravdnih stroških)

1. Pravna narava pogodbe in ugovor zastaranja Tožeča stranka je Javno podjetje, ustanovljeno v skladu z določbami

25. in naslednjih členov Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur.

list RS, št. 32/1993, št. 30/1998, dalje ZGJS). Njen ustanovitelj je Holding d.o.o..

Zgodovinski pregled poteka organiziranja tožeče stranke JP S. d.o.o. je bilo organizirano z Odlokom o organiziranju Javnega podjetja S.(Ur. list RS, št. 10/91, dalje Odlok). V skladu s 4. členom Odloka je opravljala komunalne dejavnosti posebnega družbenega pomena in sicer: čiščenje javnih površčin, zbiranje odpadkov in drugo (primerjaj 4. člen Odloka). Komunalno gospodarstvo se zagotavlja namreč preko gospodarske javne službe (2. člen Odloka), način opravljanja pa predpiše lokalna skupnost z odlokom tako, da je zagotovljena njihova uresničitev (2. odst. 3. člena Odloka in 3. do

5. alineja 2. člena Odloka o gospodarskih javnih službah na območju MO L.(Ur. list RS, št. 101/2000). S spremembo 2. odst. 4. člena Odloka (Ur. list RS, št. 10/91) pa je lahko podjetje, ki je opravljalo gospodarsko javno službo opravljalo še gospodarsko dejavnost. Za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja se uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače (uporaba predpisov o družbah, 28. člen ZGJS). ZGJS torej dopušča možnost, da lahko pride do uporabe Zakona o gospodarskih družbah.

Čeprav je podrejena uporaba določb ZGD predpisana glede položaja javnega podjetja, lahko pride v poštev nastopanje javnega podjetja, kot gospodarskega subjekta ravno v konkretnem primeru, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

Za odločitev v tej zadevi je pomembno, v kakšni vlogi je nastopila pravna prednica toženih strank pri sklepanju že omenjene pogodbe, ali kot izvajalec gospodarske javne službe v smislu 4. člena Odloka ali v smislu opravljanja gospodarske dejavnosti v smislu 2. odst. 4. člena spremenjenega Odloka. Infrastrukturni objekt, to je odlagališče komunalnih odpadkov B., je namenjen izvajanju gospodarske javne službe. Same izgradnje odlagališča komunalnih odpadkov, kjer je tožeča stranka nastopala kot pooblaščeni izvajalec investitorskih del (primerjaj 1. člen Pogodbe), ki se je med drugim zavezala po dokončanju gradnje izvesti končni obračun (3. alineja 4. člena Pogodbe) in s tem povezanega pogodbenega sofinanciranja izgradnje, pa ni mogoče umestiti med "izvajanje gospodarske javne službe" v smislu

1. člena ZGJS. Pogodbeniki po pogodbi so namreč glede na vsebino pogodbe nastopali pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

Ob vloženem ugovoru zastaranja je zato po opisanem stališču sodišča druge stopnje treba uporabiti 374. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in upoštevati kot zastaralni rok triletni rok. Zadnji obrok za nakazilo sredstev pravnega prednika toženih strank je zapadel v plačilo 1.12.1995. Zastaranje je začelo teči 2.12.1995 (1. odst. 361. člena ZOR), nastopilo pa je 2.12.1998. Tožba je bila vložena 7.7.1999 (v spisu red. št. 1). Tožbeni zahtevek je bil torej ob vložitvi tožbe zastaran.

Glede na navedeno je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker je sodišče prve stopnje relevantno dejansko stanje pravilno ugotovilo, pri tem pa ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

Zaradi te odločitve sodišče druge stopnje na ostale pritožbene trditve ni odgovarjalo, ker niso bile odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala spremembo stroškovnega dela (1. odst. 154. člena v zvezi z 2. odst. 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT), upoštevaje pri tem tarifo, veljavno v času oprave storitve in vrednosti točke na dan odmere (primerjaj 2. odst. 14. člena OT). Tako gre prvo toženi stranki 3.650 točk x 110,00 SIT, kar znese 401.500,00 SIT, povečano za 20% DDV pa 481.800,00 SIT. Četrto, peto in deseto toženi stranki pripada 7.000 točk x 110,00 SIT, kar znese 770.000,00 SIT, povečano za 2% materialne stroške (15.400,00 SIT) in 20% DDV,

942.480,00 SIT. Šesto toženi stranki pripada 1.600 točk x 110,00 SIT, kar znesek 176.000,00 SIT. Osmo toženi stranki pa gre 5.000 točk x 110,00 SIT, kar znesek 550.000,00 SIT, povečano za 20%, 660.000,00 SIT.

Prvo in osmo toženi stranki pripadajo tudi pritožbeni stroški (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Prvotoženi stranki gre 2.500 točk x 110,00 SIT, kar znese 275.000,00 SIT, povečano za 20% DDV pa 330.000,00 SIT. Osmo toženi stranki pa 3.750 točk, kar znese 412.500,00 SIT, povečano za 20% DDV pa 495.000,00 SIT.

Ker so tožene stranke uveljavljale tudi plačilo zamudnih obresti je pritožbeno sodišče odločilo tudi o teh. Zamudne obresti na vsoto stroškov začenjo teči 15. dan, šteto od prejema te sodbe, to je po izteku roka, odrejenega za prostovoljno izvršitev te sodbe. Takrat bo namreč nastopila zamuda z izpolnitvijo s to sodbo naložene denarne obveznosti (378. člen in 1. odst. 299. člena Obligacijskega zakonika).

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo. Ti stroški namreč niso bili glede na vsebino odgovora na pritožbo potrebni (155. člen ZPP).

O pritožbi osmo tožene stranke zoper 3. in 4. točko izreka (zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke po nasprotni tožbi in o pravdnih stroških).

Osmo tožena stranka je z nasprotno tožbo od tožeče stranke zahtevala vrnitev plačanega zneska v višini 303.000.000,00 SIT iz naslova neupravičene obogatitve. Kot pravno podlago je navedla 1. odst. 137. člena ZOR. Ta pravna podlaga je tudi po stališču sodišča druge stopnje vprašljiva. V trditveni podlagi nasprotne tožbe (primerjaj red. št. 9) tožena stranka ni navedla nobenega dejstva, na podlagi katerega bi bilo možno sklepanje o uporabi določbe 1. odst. 137. člena ZOR. Trditvena podlaga tožene stranke pa je ostala glede "nerealizacije dogovorjenih del po poročilu o realizaciji programa o komunalni dejavnosti, cest, prometa in redarstva za leto 1994 z dne

10.2.1995 (A6)" neizčrpana, upoštevaje nerealizirane postavke (glej Ad.11, 13, 15, 16 na strani 8 in 19, Ad.24 na strani 9, v prilogi A6). V tem okviru dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Zato tudi zaenkrat ni bilo mogoče presojati, ali je podana pravna podlaga v smislu neupravičene pridobitve po 4. odst. 210. člena ZOR. Ob tem pa sodišče druge stopnje le še opozarja, da je tožeča stranka na zadnji glavni obravnavi uveljavljala ugovor zastaranja tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (glej list. št. 60). Zato naj sodišče prve stopnje v novem postopku najprej ugotovi, ali je morda ta ugovor utemeljen.

Ker je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v 3. in 4. odst. izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napotki so razvidni iz že omenjene obrazložitve.