Jedro

V postopkih mednarodne zaščite je prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja lastne identitete, kar obenem pomeni, da sam prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1), saj je ugotovitev istovetnosti prosilca v tovrstnih postopkih zelo pomembna ne le zato, da se ve, kdo je prosilec (vključno z njegovim državljanstvom), pač pa tudi zato, da se lahko individualno ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

Sodišče iz izpodbijanega sklepa ne razbere zadostne dejanske podlage za omejitev gibanja tožniku na podlagi 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka v izpodbijanem sklepu sicer navaja, da naj bi tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, in sicer dne 30. 6. 2017, ter da na dokončanje postopka ni počakal, torej smiselno razlog za nevarnost pobega iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj‑2. Vendar toženka ne pojasni na kakšni konkretni osnovi izvaja takšen sklep, saj iz zadetka Eurodac, ki se nahaja v spisu, kot to pravilno opozarja tožnik, izhaja, da je bil tožnik v Grčiji le evidentiran kot tujec. Edina druga okoliščina, na katero se v izpodbijanem sklepu nekoliko bolj konkretno sklicuje toženka pa je tožnikovo nezakonito prehajanje državnih mej. Za to okoliščino pa po povsem ustaljeni sodni praksi tako naslovnega sodišča kot Vrhovnega sodišča RS velja, da sama po sebi ne more pomeniti razloga za znatno nevarnost pobega.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142‑672/2018/6 (1312‑09) z dne 17. 4. 2018 za besedo „istovetnost“ odpravi besedilo „in zaradi predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013“, v preostalem pa se tožba zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnika pridrži zaradi očitnega dvoma o njegovi istovetnosti in da se le-ta ugotovi ter za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, in sicer od ustne naznanitve dne 16. 4. 2018 od 12.45 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali, oz do predaje odgovorni državi članici.

2. Dejansko stanje zadeve, kot ga je ugotovila toženka, je naslednje: (i) tožnik je prek Turčije, Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške prišel do Slovenije, kjer ga je slovenska policija prijela v Žuničih in ga privedla na policijsko postajo, (ii) iz baze Eurodac je razvidno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer v Grčiji dne 30. 6. 2017, na izid česar ni počakal, (iii) potni list je pustil v Turčiji, osebno izkaznico pa ima v Alžiriji, v Turčiji pa se je oblastem predstavil kot državljan Sirske arabske republike, ker so Turki dovolili Sircem, da pot nadaljujejo v Evropo, (iv) za mednarodno zaščito je nato zaprosil v Sloveniji.

3. Glede omejitve gibanja tožniku zaradi razloga po 1. alinei prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) toženka ugotavlja, da niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni predložil nobenega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Toženka namreč sama v času trajanja postopka zaradi mednarodne zaščite ne more pridobivati ali preverjati podatkov o istovetnosti tožnika v njegovi izvorni državi. Toženka pa dvomi med drugim tudi v tožnikove osebne podatke. Tožnik je večkrat ilegalno prehajal državne meje, poleg tega pa se je v Turčiji tudi predstavil kot državljan Sirske arabske republike. Toženka ugotavlja, da tožnik zavaja postopek mednarodne zaščite z lažno predstavitvijo razlogov. Poleg tega Slovenija po njegovih navedbah ni njegova ciljna država, zato toženka sklepa, da namerava tožnik nadaljevati pot do Španije, kjer ima sorodnike. Toženka utemeljeno dvomi, da je tožnik navedel resnične osebne podatke, zato se je na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 odločila za omejitev gibanja z namenom, da se osebam, katerih istovetnost ni izkazana, preprečiti prosto gibanje po državi ter nadaljnje prehajanje meja držav članic Evropske unije.

4. Glede omejitve gibanja tožniku zaradi razloga po 5. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 toženka v izpodbijanjem sklepu zapiše, da bo pristojnim organom v Grčiji posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika. Nadalje je na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 presojala, ali je tožnik izrazito begosumen. V tej zvezi je navedla, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v dveh državah članicah Evropske unije, v Grčiji in na Hrvaškem. Ilegalno je prehajal mnogo držav Evropske unije. S tem, da je nezakonito prehajal državne meje, so izpolnjene tudi okoliščine iz 1. in 3. alinee drugega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Ker gibanje tožniku ob namestitvi v azilni dom ne bi bilo omejeno, bi po toženkinem prepričanju lahko Republiko Slovenijo zapustil še pred končanjem postopka in bi ponovno ilegalno prehajal meje, kar potrjuje njegovo begosumnost iz 1. alinee drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Zapustitev Republike Slovenije in onemogočenje predaje tožnika pristojni državi članici bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku. Toženka je prepričana, da bo tožnik odšel v Španijo, ki je njegova ciljna država, saj ima tam sorodnike.

5. Toženka je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 nadalje presojala, ali bo ukrep pridržanja na območje centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi (EU) št. 604/2013. V tej zvezi je analizirala, ali bi v poštev prišlo pridržanje na območju azilnega doma, kot milejši ukrep, ter po obširnem zapisu razmer v azilnem domu zaključila, da to ne bi prišlo v poštev. Toženka se je pri svoji odločitvi, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 346/2014 z dne 1. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda, lahko odšel v drugo državo. Upoštevaje, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, na dokončanje postopka pa ni počakal, toženka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in onemogočil izvedbo postopkov predaje po Uredbi (EU) št. 604/2013. 6. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, s katero predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Glede omejitve gibanja iz razloga po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik navaja, da mora biti dvom v istovetnost prosilca za mednarodno zaščito očiten, pri čemer tega ni mogoče enačiti s tem, da istovetnost prosilca ni nedvoumno izkazana, ne zadostuje pa tudi zgolj dejstvo, da prosilec v Slovenijo pride brez dokumenta s sliko. Za očitnost dvoma so potrebne še dodatne okoliščine, za kar pa ne zadostuje poprejšnje nezakonito prehajanje meja. To je presplošno in velja za veliko večino prosilcev, pridržanje pa je izjemen ukrep, ki mora biti konkretiziran. Tožnik je v postopkih pred policijo in pred toženko povedal ime, priimek, rojstni datum in kraj, spol, državljanstvo, zakonski stan, kraj zadnjega bivališča v izvorni državi, izobrazbo ipd., potrudil se je razjasniti svojo identiteto, navedel vse običajne identifikacijske podatke, ni kazal, da bi kaj skrival ali da česa ne bi hotel razkriti, z odgovori na kontrolna vprašanja je dokazal, da prihaja iz Alžirije. Iskreno je povedal, da se je v Turčiji predstavljal kot sirski državljan in pojasnil razloge za to, iz baze Eurodac pa je razvidno, da je bil v Grčiji in kdaj je bil tam. Glede tožnikove istovetnosti torej ni očitnega dvoma. Četudi pa bi takšen dvom bil podan, pa bi moralo pridržanje prosilca v konkretni zadevi biti nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimen cilj pridržanja, pri čemer tožnik meni, da je v primeru očitnega dvoma o identiteti takšen legitimen cilj pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, ki zahteva, da nacionalni organi razpolagajo z zanesljivimi informacijami o identiteti ali državljanstvu prosilcev, ne pa preprečevanje gibanja osebam, katerih istovetnost ni nesporno izkazana, kakor to po presoji tožnika napačno tolmači toženka. Tožnik meni, da je ta razlog pridržanja treba razumeti v povezavi z obveznostjo prosilca, da sodeluje v postopku. Glede omejitve gibanja iz razloga po 5. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik navaja, da so predaje prosilcev Grčiji problematične in se jih tja zaenkrat še vedno dosledno ne vrača, kar potrjujejo statistični podatki, o čemer tožnik predloži listino A5. Zato je verjetnost predaje tožnika Grčiji ničelna, posledično pa ga iz razloga predaje tudi ni mogoče pridržati. Nadalje tožnik sploh še ni v dublinskem postopku, saj ga toženka še ni niti sprožila, če pa bi toženka res imela namen tožnikove predaje, pa ne bi razpisala naroka za osebni razgovor, ki je potreben za vsebinsko obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ki pa predpostavlja odgovornost Republike Slovenije za obravnavo konkretne prošnje. Poleg tega je obveznost Grčije za ponovni sprejem tožnika tudi že prenehala zaradi poteka časa. Toženkino sklicevanje na 1. alineo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča, sklicevanje na 3. alineo cit. določila je v nasprotju z Dublinsko uredbo, sklicevanje na 5. alineo prvega odstavka cit. člena pa je nekonsistentno. Iz zadetka v Eurodac izhaja, da je bil tožnik dne 30. 6. 2017 v Grčiji evidentiran kot tujec, ne da bi tam podal prošnji. Iz zadetka ni razvidno, da bi bil zoper tožnika uveden postopek vračanja v izvorno državo, kaj šele postopek, ki bi ga tožnik sam začel. Zato ne drži, da tožnik ni sodeloval v postopku v Grčiji, saj tam ni v nikakršnem postopku. Tožnik je vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženki naložilo, da mora nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v predmetnem upravnem sporu.

7. Toženka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa odgovarja, da tožbenih argumentov tožnika ne more sprejeti ter se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in uveljavljeno sodno prakso, pri izpodbijanem sklepu pa vztraja, saj meni, da je zakonit in pravno pravilen. Predlaga zavrnitev tožbe.

8. Sodišče je dne 26. 4. 2018 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnik vztrajal pri svojih navedbah in dokaznih predlogih, sodišče ga je na naroku zaslišalo ter vpogledalo v upravni spis in listino A5. Tožnik je ob priliki svojega zaslišanja izpovedal, da je iz Alžirije potoval v Turčijo, nato je odšel v Grčijo na otok Samos, nato v Makedonijo, Srbijo, Bosno, nato je prečkal Hrvaško, da je prišel do Slovenije. Ni imel ciljne države, vendar je njegov cilj, da pride v EU. Za mednarodno zaščito ni zaprosil nikjer, kjer je bil. Slišal je, da je na Hrvaškem nevzdržno in zelo grdo ravnajo s tujci. Enako v Grčiji. Tam ni želel ostati, ker je veliko tujcev in tudi ne odobrijo pravice do azila. Da je vstopil v Slovenijo, je prečkal reko, saj je bil od Turčije naprej brez ustreznih dokazilnih dokumentov, kajti potni list je deponiral pri prijatelju v Turčiji v izogib temu, da bi mu tam ugotovili identiteto in bi ga prisilno vrnili v matično državo. Po vstopu na slovensko ozemlje ga je policija opazila že v bližini reke, po par korakih, nato so policisti pristopili. Prošnjo za mednarodno zaščito je nameraval podati v vsakem primeru, tudi če ga policija ne bi prijela. Želi in namerava ostati v Sloveniji. Ne more pa več prenašati zapora, v katerem biva, kajti nima pravice do izhoda izven tega objekta. Ni storil ničesar kaznivega, da bi moral biti tam zaprt. Biva v sobi s štirimi prosilci, soba ima dnevno svetlobo, lahko se giba eno uro dnevno na dvorišču, enkrat tedensko lahko dostopa do interneta in telefona. Rad bi bil v azilnem domu, ki je odprtega tipa in bi tudi v tem primeru počakal do konca postopka. Imel je možnost pobegniti, saj je bil pred tem nastanjen v tem azilnem domu, a tega ni storil. Z njim v centru za tujce ravnajo normalno, dobro. Kot rečeno, je pri prijatelju deponiral samo potni list, v Alžiriji pa ima še vozniško dovoljenje, za osebno izkaznico pa ne ve, kje se nahaja. Dokumentov doslej ni predložil zaradi časovne stiske, kajti samo enkrat tedensko lahko uporablja internet. Pri svojih je pustil sporočila v zvezi z dokumenti v Alžiriji in upa, da mu bodo odgovorili. Dostopa do interneta nima vsak dan, tudi na dan zaslišanja je želel priti do interneta, vendar ni mogel, zato je poklical starše po telefonu, preden ga je policija pripeljala k varnostnikom. V centru za tujce biva trenutno približno 40 ljudi, računalnikov na voljo je približno pet, telefon pa eden. Pooblaščenka tožnika je v zaključni besedi navedla, da namen pridržanja prosilca za azil zaradi obstoja očitnega dvoma v njihovo istovetnost ne bi smelo biti njihovo kaznovanje zaradi nezakonitega vstopa ali nezakonitega prehajanja meja, temveč je namen tega pridržanja nekakšna spodbuda, da zagotovijo dokazila, ki bi tak dvom odpravila. To pa pomeni, da bi morali imeti na voljo zadostna komunikacijska sredstva. Ta tožnik jih očitno nima, če je lahko dostopal do interneta zgolj eno uro tedensko in enkrat tedensko do telefona. Glede dostopa do komunikacijskih sredstev je situacija v Centru za tujce bistveno slabša, kot je na podlagi Pravilnika o izvrševanju kazni zapora na podlagi katerega imajo zaporniki možnost uporabe lastnih naprav potem ko so jih predhodno varnostno pregledali. Tožnik zato predlaga, da se v okviru testa sorazmernosti ukrepa pridržanja upošteva tožnikov zelo omejen dostop do komunikacijskih sredstev. Na podlagi presoje ESČP se vse bolj uveljavlja pravica do dostopa do interneta v okviru svobode govora na podlagi 10. člena EKČP. 9. Po tako izvedenem dokaznem postopku sodišče ugotavlja, da je tožba le delno utemeljena.

K I. točki izreka:

10. Predmet tega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka omejila gibanje tožniku (i) zaradi očitnega dvoma o tožnikovi istovetnosti po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in (ii) za namen predaje odgovorni državi članici EU po 28. členu Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ter 68. členom ZTuj-2. 11. Tožnik v zvezi s 1. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ugovarja napačni uporabi materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da toženka na podlagi izpovedb tožnika o svoji identiteti (povedal je ime, priimek, rojstni datum, spol, državljanstvo, zakonski stan, kraj zadnjega prebivališča v izvorni državi ipd., torej vse podatke, ki jih običajno vsebujejo osebni identifikacijski dokumenti) ni imela podlage v obstoj očitnega dvoma v njegovo istovetnost. Sodišče v tej zvezi tožbenemu ugovoru ne sledi. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da toženka meni, da obstaja očiten dvom v tožnikovo istovetnost, ki jo je izpričeval pred slovenskimi organi, ker je ne more potrditi z eno od listin, ki jih ZTuj-2 našteva kot dokazilo za potrjevanje istovetnosti. Sodišče soglaša s toženko, da ob takšnem dejanskem stanju, ko ni imela nobene dejanske ali dokazne podlage, da bi sledila trditvam tožnika o njegovi identiteti, obstaja očiten dvom v tožnikovo identiteto. Tožnik sicer ugovarja, da ugotovitve očitnega dvoma v istovetnost, ki je lahko podlaga za odvzem prostosti, ne gre enačiti z ugotovitvijo, da istovetnost prosilca ni nedvoumno izkazana (očitno se strinja s sklepom toženke, da njegova istovetnost ni nedvoumno izkazana), vendar ne pojasni dejanskega razlikovanja med predstavljenima pojmoma in razlike med njima, ki bi kazala, da za njegov primer očiten dvom ne obstaja. Da obstaja očiten dvom, mora biti ta podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami kot neposedovanje dokumentov, s tem se sodišče s tožnikom strinja. Vendar je, upoštevaje tožnikovo lastno izpovedbo o tem, da se je v Turčiji predstavljal kot državljan Sirske arabske republike, da bi ga turški organ pustili naprej v Evropo, toženka upravičeno očitno dvomila v predstavljene podatke. Da verjetnost o resničnosti (istovetnosti) tožnikovih osebnih podatkov obstaja, pa tožnik toženke ni mogel prepričati zgolj z dejstvom, da ni spreminjal navedb, ki se nanašajo na njegovo istovetnost pred slovenskimi organi in da je po pravici povedal, zakaj se je izdajal za državljana Sirske arabske republike. Dodatna vprašanja na katera se sklicuje se tožnik, s katerimi je toženka preverjala, ali res prihaja iz Alžirije, očitnega dvoma o identiteti tožnika niso ovrgla, tudi po presoji sodišča ne.

12. Tožnik je v Slovenijo nesporno prišel brez dokumentov in ni ne takrat ne kasneje v postopku predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje tožena stranka se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete je zato po presoji sodišča nedvomno izkazana, v razlogih izpodbijanega sklepa, pa je obrazložen tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je tožnik navedel v postopku. Sodišče zato očitane bistvene pomanjkljivosti obrazložitve v tem pogledu ne ugotavlja. V zvezi s tožbenim očitkom, da je pridržanje tožnika za ugotavljanje njegove identitete nesorazmerno zasledovanemu cilju, pa sodišče poudarja, da ukrep pridržanja na tej podlagi omogoča, da prosilec ostane na voljo tudi zato, da se prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33 (in zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku). Sodišče pri tem ne more spregledati, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja lastne identitete, kar obenem pomeni, da sam prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1), saj je ugotovitev istovetnosti prosilca v tovrstnih postopkih zelo pomembna ne le zato, da se ve, kdo je prosilec (vključno z njegovim državljanstvom), pač pa tudi zato, da se lahko individualno ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se prosilec sklicuje. Sodišče kot ključno v tej zvezi vrednoti izpovedbo tožnika na naroku, da je tožnik potni list deponiral pri prijatelju v Turčiji, saj to pomeni, da tožnik svojega potnega lista torej še vedno ni predložil slovenskim organom iz razlogov v svoji sferi, če se tožnikov potni list nahaja pri tožnikovem prijatelju.

13. Sodišče ne sledi razlogovanju tožnikove pooblaščenke o tem, da v danem primeru ni podan cilj pridržanja v sodelovanju tožnika v postopku, ter o kratenju tožnikove pravice do dostopa do komunikacijskih sredstev. Kot to izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru, ki se nahaja v upravnem spisu, je tožnik že v upravnem postopku pred toženko povedal, da je glede možnosti pridobitve dokumentov z bratom komuniciral po Facebooku, da naslednjič lahko „v četrtek“ pogleda na internet ter da se je „včeraj“ pogovarjal z mamo po telefonu in tudi po Facebooku. Tudi na naroku je tožnik izpovedal, da internet uporablja enkrat tedensko, da je sporočila glede dokumentov pri svojih že pustil in da je še na dan zaslišanja starše poklical po telefonu. Vse navedeno jasno kaže, da tožnik uporablja komunikacijske kanale, in to več njih, ter da komunicira z različnimi osebami, torej ima vso vzpodbudo in možnost za zagotovitev dokazil o svoji istovetnosti. V izpodbijanem sklepu v tej zvezi piše, da je treba onemogočiti osebam, katerih istovetnost ni izkazana, da se prosto gibljejo po državi itn. Sodišče tozadevno ne sledi tožnikovi tožbeni navedbi, češ da je s tem zasledovan le splošen cilj, temveč sodišče meni, da je v tem povsem vsebovana tudi vzpodbuda oz. motivacija naj osebe v izogib omejitvi gibanja sodelujejo v postopku in predložijo ustrezna dokazila o svoji istovetnosti.

14. Pač pa sodišče iz izpodbijanega sklepa ne razbere zadostne dejanske podlage za omejitev gibanja tožniku na podlagi 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka v izpodbijanem sklepu sicer navaja, da naj bi tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, in sicer dne 30. 6. 2017 (str. 2 izpodbijanega sklepa), ter da na dokončanje postopka ni počakal (str. 6 izpodbijanega sklepa), torej smiselno razlog za nevarnost pobega iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj‑2. Vendar toženka ne pojasni na kakšni konkretni osnovi izvaja takšen sklep, saj iz zadetka Eurodac, ki se nahaja v spisu, kot to pravilno opozarja tožnik, izhaja, da je bil tožnik v Grčiji le evidentiran kot tujec. Edina druga okoliščina, na katero se v izpodbijanem sklepu nekoliko bolj konkretno sklicuje toženka (sklicevanje toženke na 3. alineo prvega odstavka 68. člena ZTuj‑2 v izpodbijanem sklepu namreč ostaja povsem nekonkretizirano), pa je tožnikovo nezakonito prehajanje državnih mej. Za to okoliščino pa po povsem ustaljeni sodni praksi tako naslovnega sodišča kot Vrhovnega sodišča RS velja, da sama po sebi (brez individualiziranih razlogov, ki veljajo za okoliščine konkretnega primera) ne more pomeniti razloga za znatno nevarnost pobega. Sodišče k temu dodaja še, da je ta okoliščina poleg tega po 68. členu ZTuj-2 uvrščena med “milejše“, ki po sodbi Vrhovnega sodišča št. I Up 26/2016, v kateri je sprejeto stališče o primerni uporabi razlogov iz zakonske določbe 68. člena ZTuj-2 v postopkih za omejitev gibanja po Zakonu o mednarodni zaščiti (ZMZ), ni uvrščena med tiste, katerih uporaba bi bila očitno smiselna oziroma mogoča tudi v postopkih za priznanje mednarodne zaščite. Ker je sodišče tožbenim navedbam glede neutemeljenosti omejitve gibanja tožniku po 5. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 sledilo že iz zgoraj obrazloženih razlogov, se sodišče z nadaljnjimi tozadevnimi tožbenimi navedbami ni ukvarjalo.

15. Obrazloženo, z obširnim opisom razmer v Azilnem domu, pa v izpodbijanem sklepu tožena stranka pravilno ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo odgovorni državi članici EU za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Na ta način je toženka ustrezno obrazložila sorazmernost izrečenega ukrepa pridržanja v smislu določb 2. odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je treba šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, glede na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce, pri čemer gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zapor (vendar ločeno od zapornikov), kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

16. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi pred sodiščem, in sicer, da biva v sobi s še štirimi prosilci, soba ima dnevno svetlobo, lahko se giba eno uro dnevno na dvorišču, enkrat tedensko lahko dostopa do interneta in telefona, z njim v centru za tujce ravnajo normalno, dobro. Samo dejstvo, da mu je gibanje omejeno, pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje. Glede tožbene navedbe, da niso podane subjektivne okoliščine na strani tožnika za uporabo strožjega ukrepa omejitve gibanja, pa je treba upoštevati celotno poved, ki jo zapiše toženka v tej zvezi, in sicer da se toženka sklicuje na „že navedena dejstva“ ter tudi na tožnikovo prehajanje meja na nedovoljen način. Ne drži torej, da bi se toženka sklicevala le na postopek mednarodne zaščite v Grčiji, kot to zatrjuje tožnik.

17. Glede na navedeno sodišče meni, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pravilna in zakonita, le da delno iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu. Ker so razlogi za pridržanje v izpodbijanem sklepu navedeni ne le v obrazložitvi, temveč tudi v izreku, je sodišče zaradi jasnosti odločitve na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izreku sodbe odpravilo besedilo „in zaradi predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013“, medtem ko je zavrnilni del odločitve utemeljen na določilu 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s 4. odstavkom 71. člena ZMZ-1. K II. točki izreka:

18. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, ki je časovno vezana le na čas do pravnomočne sodne odločbe.