Jedro

S tem, ko je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem strank za presojo trditev o obstoju ustnega dogovora o obročnem odplačilu oz. odlogu plačila ne gre za nikakršen informativen dokaz, kot zmotno navaja prvostopno sodišče, temveč gre za dokaz, ki ga je tožena stranka predlagala za ugotovitev pravno relevantnih zatrjevanih dejstev. Tožena stranka je v zadostni meri konkretizirala trditve glede obstoja ustnega dogovora o obročnem plačilu oz. odlogu plačila vtoževane terjatve, (razvidno iz 12. točka obrazložitve prvostopne sodbe), zato bi prvostopno sodišče moralo dopustiti in izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem strank, ter omogočiti toženi stranki obravnavanje pred sodiščem.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo v točki (I.) izreka, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 2.586,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.342,00 EUR od 1. 8. 2022 dalje do plačila in od zneska 1.244,40 EUR od 1. 8. 2022 dalje do plačila, vse v osmih dneh, ter (II.) naložilo toženi stranki v plačilo izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2022 do plačila in pravdne stroške v višini 598,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava (341. člen Zakona o pravdnem postopku v nadaljevanju ZPP) in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroškov ni priglasila.

3. Navedla je, da je lahko grajala nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka šele s prejemom izpodbijane sodbe. Graja zaključek sodišča, da je tožeča stranka dokazala utemeljenost svojega zahtevka, medtem ko tožena stranka ni dokazala svojih ugovornih navedb, saj je takšen zaključek napačen in neutemeljen. Za svoje navedbe glede zatrjevanega ustnega dogovora med strankama obročnem odplačilu oz. o odlogu plačila dolga (vtoževane terjatve), ki so zadosti konkretizirane, je tožeča stranka ponudila tudi zadostne dokaze. Predlagala je zaslišanje strank, ki pa ga sodišče ni izvedlo. S tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in napačno zaključilo, da tožena stranka svojih trditev za razliko od tožeče stranke ni dokazala, zato je odločitev tudi materialnopravno napačna. Tožena stranka je ves čas postopka oporekala tako temelju kot višini terjatve ter zapadlosti terjatve, za svoje navedbe je ponudila tudi razpoložljive dokaze, ki pa jih sodišče ni upoštevalo, saj je dokazni predlog za zaslišanje strank zavrnilo. S tem, ko je zavrnilo dokaz z zaslišanjem strank je kršilo določila Zakona o pravdnem postopku in ta kršitev je vplivala tudi na pravilnost in zakonitost izdane sodbe. Toženi stranki namreč ni dopustilo oziroma ji je odvzelo možnost dokazovanja nasprotnega, saj je štelo zahtevek tožeče stranke že za dokazan. Tožena stranka v postopku niti ni bila zaslišana, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti, ki je odraz ustavnega načela enakopravnosti, kar predstavlja bistveno procesno kršitev in tudi kršitev načela neposrednosti. Sodišče je ravnalo diskriminatorno, kršilo je pravico stranke do izjave, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost prvostopne odločbe. V konkretnem primeru je sodišče toženi stranki onemogočilo izvedbo dokazov, ki bi potrdile njene navedbe. Moralo bi dopustiti dokazovanje s predlaganimi dokazi in dati toženi stranki možnost, da dokaže svoje trditve, kar pa ni storilo in je s tem kršilo načela in določila pravdnega postopka.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje strank, s katerim je tožena stranka dokazovala obstoj zatrjevanega ustnega dogovora o obročnem odplačilu dolga oz. odlogu plačila (vtoževane terjatve) kršilo pravico tožene stranke do dokazovanja in s tem njeno pravico do izjave po 8. točki 339. člena ZPP. S tem, ko je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem strank za presojo trditev o obstoju ustnega dogovora o obročnem odplačilu oz. odlogu plačila ne gre za nikakršen informativen dokaz, kot zmotno navaja prvostopno sodišče, temveč gre za dokaz, ki ga je tožena stranka predlagala za ugotovitev pravno relevantnih zatrjevanih dejstev. Tožena stranka je v zadostni meri konkretizirala trditve glede obstoja ustnega dogovora o obročnem plačilu oz. odlogu plačila vtoževane terjatve, (razvidno iz 12. točka obrazložitve prvostopne sodbe), zato bi prvostopno sodišče moralo dopustiti in izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem strank, ter omogočiti toženi stranki obravnavanje pred sodiščem. S svojim ravnanjem, ko je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, nato pa v 13. točki obrazložitve zaključilo, da ta ni uspela dokazati obstoja ustnega dogovora o obročnem odplačilu oziroma odlogu plačila, je nedvomno kršilo pravico tožene stranke do izjave, kar pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane odločbe.

7. Prav tako je sodišče toženi stranki s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza oziroma je onemogočilo izvedbo dokaza, kršilo tudi načelo neposrednosti, ki v prvem odstavku 4. člena ZPP določa, da sodišče odloči na podlagi ustnega neposrednega in javnega obravnavanja o zahtevku, s čimer pritožba smiselno opozarja na kršitev 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi za izvedbo predlaganega dokaza sodišče moralo razpisati narok za glavno obravnavo, ki ga je tožena stranka tudi predlagala (prva pripravljalna vloga tožene stranke l. št. 64 v spisu) v skladu z določbo 454. člen ZPP. Sodišče pa v 7. točki obrazložitve napačno navedlo, da nobena stranka izvedbe naroka ni predlagala.

8. Z zgoraj opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje sta bili storjeni absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za kateri se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo odpraviti teh (absolutno) bistvenih kršitev, saj do izvedbe zahtevanega naroka za glavno obravnavo in izvedbe predlaganega dokaza in s tem kontradiktornega postopka na prvi stopnji sploh še ni prišlo, zato je na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče omenjene kršitve ne more sanirati samo na ta način, da bi namesto sodišča prve stopnje v celoti samo izpeljalo glavno obravnavo, ki je prvostopno sodišče kljub zahtevi tožene stranke ni izvedlo in tudi ni izvedlo predlaganega dokaza tožene stranke, nato pa bi še samo presodilo v zadevi. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).1 Ker se po tožbi z dne 12.10.2022 (takrat je bil vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojnih listin) zadeva razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju izdati sodbo, ki ne bo obremenjena z očitanima absolutno bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka. Moralo bo izvesti glavno obravnavo kot je tožena stranka zahtevala, zaslišati pravdne stranke, izvesti vse relevantne dokaze, nato pa o zadevi ponovno odločiti upoštevaje relevantne določbe procesnega in materialnega prava.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.