Jedro

Upnik, ki je vložil prijavo na sodišče, bi moral vedeti, da mora vsako pravno sredstvo vložiti na sodišče in ne upravitelju.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi morala upraviteljica upnika opozoriti na pravilno izvrševanje njegovih procesnih pravic v smislu 12. člena ZPP, elektronsko sporočilo šteti za pravočasen ugovor in ga posredovati pristojnemu sodišču v odločanje.

Besedna razlaga prvega odstavka 366. člena ZFPPIPP, da je „s pritožbo proti sklepu o prvi razdelitvi dovoljeno izpodbijati samo odločitev o ugovorih ...“, napotuje na nedovoljenost pritožbenih razlogov in ne na nedovoljenost pritožbe. Slednje pa pomeni, da mora sodišče druge stopnje kljub omejenosti pritožbenih razlogov v 366. členu ZFPPIPP, pri odločanju o pritožbi zoper sklep o prvi razdelitvi preizkušati po uradni dolžnosti ali so podane absolutne bistvene kršitve določb postopka in pravilna uporaba materialnega prava v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Upoštevanje davka na dodano vrednost, ki nesporno in v okviru ugotovljenega dejanskega stanja ni bil prerekan, predstavlja zmotno materialnopravno uporabo določbe 2. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (redna št. 623) odločilo o razdelitvi posebne razdelitvene mase na podlagi končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 17. 2. 2016 (redna št. 620), ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa. V obrazložitvi je navedlo, da je bil načrt razdelitve posebne razdelitvene mase objavljen 21. 1. 2016 (redna št. 598), njegov popravek pa 22. 1. 2016 (redna št. 600).

Upraviteljica je izdelala končni načrt razdelitve posebne razdelitvene mase, ki je sestavni del izreka tega sklepa zato, ker noben upnik ni vložil ugovora proti načrtu (drugi odstavek v zvezi s 3. točko prvega odstavka 365. člena v zvezi z desetim odstavkom 371. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP).

2. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil (red. št. 646) in uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da kot skupni znesek stroškov v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase šteje le znesek sorazmernega dela nadomestila upravitelju v višini 3.960,83 EUR povečanega za pripadajoči znesek DDV ter, da se znesek v višini 8.853,88 EUR nameni za razdelitev med upnike tako, da upnik M. B. prejme poleg zneska v višini 16.257,89 EUR, še navedeni znesek 8.853,88 EUR.

Kot bistvene pritožbene razloge je navedel naslednje: - upnik je pri stečajni upraviteljici z elektronskim sporočilom 21. 1. 2016 načrtu posebne razdelitvene mase z istega dne ugovarjal in navedel, da se davek na dodano vrednost (DDV) od zneska posebne razdelitvene mase v višini 52.423,02 EUR ne sme odšteti; ugovor je bil pri upraviteljici pravočasno vložen in je upnik kot laik izkoristil pravico iz 364. člena ZFPPIPP, - drugačno stališče bi predstavljalo kršitev upnikove pravice do pravnega sredstva iz 25. člena in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, - stroškov DDV četrti odstavek 226. člena ZFPPIPP ne uvršča med stroške v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase.

3. Pritožba je dovoljena in utemeljena.

O (ne)vloženem ugovoru

4. Načrt razdelitve posebne mase (redna št. 598) in popravek (redna št. 600) sta bila objavljena pod ID številkami 000 in ID 001. Skupaj z vsebino procesnega dejanja je bil dan pravni pouk upnikom, da lahko proti temu načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase vložijo ugovore v petnajstih dneh po njegovi objavi (drugi odstavek 364. člena v zvezi z desetim odstavkom 371. člena ZFPPIPP). Res v navedenem pravnem pouku upnik ni poučen, da mora vložiti ugovor pri sodišču in ne upravitelju. Vendar pa zato ni mogoče očitati upravitelju, da bi moral šteti komunikacijo med upnikom in upraviteljem kot upnikov ugovor in ga posredovati v odločanje sodišču. 5. Upnik, ki je pridobil ta položaj s prijavo terjatve v insolvenčnem postopku, je prijavo terjatve vložil pri stvarno in krajevno pristojnem Okrožnem sodišču v Ljubljani v skladu z 51. in prvim odstavkom 52. člena ZFPPIPP. Ker o vseh pravnih sredstvih v postopku odloča sodišče in ne upravitelj, bi upnik moral to vedeti ter ravnati v skladu s pravnim poukom in vložiti ugovor pri sodišču. Postopek je bil namreč že začet in upnik, ki je vložil prijavo na sodišče bi moral vedeti, da mora vsako pravno sredstvo vložiti na sodišče in ne upravitelju. Zato sodišče druge stopnje ni upoštevalo pritožbene trditve, da v pravnem pouku v objavi načrta ni bilo navedeno kam mora vložiti ugovor. Na drugačno odločitev sodišča druge stopnje ne more vplivati niti sklicevanje upnika na 12. in 112. člen ZPP, ki določata dajanje pravnega pouka s strani sodišča stranki, ki zaradi nevednosti ne uporablja svojih procesnih pravic ter o pravočasno vloženi vlogi pristojnemu sodišču, preden rok izteče. 6. Povezovanje teh določb s položajem upravitelja kot organa postopka bi preseglo vlogo upravitelja v insolvenčnem postopku. Res je upravitelj organ sodišča, ki pa opravlja naloge v skladu z določbami pododdelka 3.6. ZFPPIPP. Upravitelj mora res ravnati v skladu z največjimi interesi upnikov (prvi odstavek 97. člena ZFPPIPP). Slednje pa ne pomeni, da ko upravitelj vodi posle insolventnega dolžnika v skladu s potrebami postopka, da mu daje tudi pravno pomoč pri uveljavljanju pravic posameznega upnika v insolvenčnem postopku. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi morala upraviteljica upnika opozoriti na pravilno izvrševanje njegovih procesnih pravic v smislu 12. člena ZPP, elektronsko sporočilo šteti za pravočasen ugovor in ga posredovati pristojnemu sodišču v odločanje.

7. Tudi iz vsebine elektronskih sporočil, ki jih je upnik poslal upraviteljici (21. 1. 2016) izhaja le, da je upnik posredoval svoje stališče glede materialnopravne presoje ali se DDV odšteje od terjatve, na kateri ima upnik ločitveno pravico ali ne. Iz elektronskih sporočil izhaja tudi precejšnja domačnost pri komunikaciji med upnikom in upraviteljico iz česar sploh ni mogoče sklepati, da ima nasprotovanje upnika pri opredelitvi DDV kot stroška postopka sploh pravno naravo ugovora.

O dovoljenosti pritožbe

8. Po uveljavljeni sodni praksi se pritožba v primeru nevložitve ugovora iz 364. člena ZFPPIPP zavrže.(1) Višje sodišče je namreč v doslej navedeni sodni praksi štelo, da predstavlja vložitev ugovora procesno predpostavko za pritožbo. Zato je zavzelo stališče, da je pritožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk nedovoljena (tretji odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Sicer je res zakonska ureditev iz 364. in prvega odstavka 366. člena ZFPPIPP zasnovana tako, da se vsa sporna dejstva v zvezi z razdelitvijo stečajne mase, tudi glede višine stroškov, ki jo bremenijo, rešijo v ugovornem postopku na prvi stopnji. Slednja prispeva k hitrosti postopka, ki je zapovedano načelo insolvenčnih postopkov (48. člen ZFPPIPP). Vendar se tudi v zvezi z opisano zakonsko ureditvijo zastavlja vprašanje zoper načelno stališče o nedovoljenosti pritožbe, ker vendar takšno stališče posega v ustavno pravno varovano pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije.

9. Zavrženje pritožbe pomeni odklonitev sodnega varstva. Zato je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali določilo prvega odstavka 366. člena ZFPPIPP res določa procesne predpostavke za dovolitev pritožbe v smislu 343. člena ZPP ali le dovoljene pritožbene razloge.(2) Sodišče pritožbo zavrže le tedaj, če ni dovoljena. Pritožba pa nikoli ni nedovoljena samo zato, ker pritožnica uveljavlja nedovoljene pritožbene razloge.(3) Besedna razlaga prvega odstavka 366. člena ZFPPIPP, da je „s pritožbo proti sklepu o prvi razdelitvi dovoljeno izpodbijati samo odločitev o ugovorih ...“, napotuje na nedovoljenost pritožbenih razlogov in ne na nedovoljenost pritožbe. Slednje pa pomeni, da mora sodišče druge stopnje kljub omejenosti pritožbenih razlogov v 366. členu ZFPPIPP, pri odločanju o pritožbi zoper sklep o prvi razdelitvi preizkušati po uradni dolžnosti ali so podane absolutne bistvene kršitve določb postopka in pravilna uporaba materialnega prava v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

O vsebinski presoji utemeljenosti pritožbe

10. V konkretnem primeru je sodišče odločilo o končni razdelitvi posebne razdelitvene mase. Tudi za razdelitev posebne razdelitvene mase se v skladu s 370. členom ZFPPIPP, uporablja pododdelek 5.9.4, če ni v drugem ali tretjem odstavku 370. člena ZFPPIPP drugače določeno. V konkretnem primeru ne gre za nobeno od izjem, ki so določene v drugem in tretjem odstavku 370. člena ZFPPIPP. Sodišče je uporabilo kot podlago za razdelitev pravila določena v 226. členu ZFPPIPP. Upnik kot bistveni pritožbeni razlog izpostavlja stališče sodišča prve stopnje, da sodi med stroške v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase tudi davek na dodano vrednost v višini 8.853,88 EUR (končni načrt razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 17. 2. 2016, redna št. 620). Upnik je imel zastavno pravico na celotni terjatvi stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov, ki so jih dolžniki plačali v času stečajnega postopka na transakcijski račun stečajnega dolžnika v znesku 52.423,02 EUR.

11. V točki 3.a načrta razdelitve posebne razdelitvene mase je bilo določeno, da je davek na dodano vrednost v višini 8.853,88 EUR tisti davek, ki ga je treba odšteti od skupnega priliva iz navedenih terjatev. V skladu s četrtim odstavkom 226. člena ZFPPIPP so stroški v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase:

1. stroški ocene vrednosti premoženja, ki spada v posebno stečajno maso,

2. davek na promet nepremičnin ali drug davek ali obvezna dajatev, ki jo je treba plačati pri prodaji in ostali stroški navedeni v 3., 4., 5. in 6. točki četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP. Stroški, navedeni v 3., 4., 5. in v 6. točki četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP niso predmet presoje v tem pritožbenem postopku.

Drži pritožbeno stališče, da so po 2. točki četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP stroški v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase le davek na promet nepremičnin ali drug davek ali obvezna dajatev, ki jo je treba plačati pri prodaji. V konkretnem primeru ni šlo za prodajo nepremičnin ali drugega premoženja od katerega se obračuna in plača davek.

Dolžniki stečajnega dolžnika so plačali svoje dolgove do stečajnega dolžnika, kar ni prodaja v stečajnem postopku.

12. Upoštevanje davka na dodano vrednost, ki nesporno in v okviru ugotovljenega dejanskega stanja ni bil prerekan, predstavlja zmotno materialnopravno uporabo določbe 2. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP. Iz končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase (redna št. 620, ki je sestavni del izreka sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase) ni jasno za kakšno vrsto davka gre.

Slednjega tudi ni mogoče ugotoviti, ker upraviteljica ni pojasnila zakaj je ob izrecni določbi 2. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP, ki kot strošek določa drugo vrsto davka, slednjega upoštevala kot strošek postopka. Zato, ker sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti pravilnosti odločitve v izpodbijanem sklepu glede navedenega davka, je bila storjena absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Kakšna bo višina razdelitvene mase je odvisno od višine stroškov iz četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP.

13. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep v celoti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

14. V novem postopku bo morala upraviteljica sodišču prve stopnje dati dodatna pojasnila, za kakšno vrsto davka je šlo pri davku na dodano vrednost v višini 8.853,88 EUR.

Odločitev sodišča v novem postopku bo odvisna od odgovora na vprašanje ali morajo biti pridobljena denarna sredstva s plačili dolžnikov stečajnega dolžnika v posebno stečajno maso, obremenjena tudi z davkom na dodano vrednost ali ne. Stečajna upraviteljica bo morala nato pripraviti nov končni načrt razdelitve posebne razdelitvene mase na podlagi katerega bo lahko sodišče izdalo nov sklep o razdelitvi.

Op. št. (1): Primerjaj sklepe Cst 263/2013, Cst 493/2014, Cst 243/2015. Op. št. (2): Več glej Cst 99/2016 z dne 2. 3. 2016. Op. št. (3): Primerjaj pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 2005 do 2009, Jan Zobec, tretja knjiga, stran 361.