Jedro

Pritožbena navedba, da zahtevek ni ustrezno individualiziran, ne pomeni očitka, da je tožba nesklepčna, pač pa da je nepopolna. Tožba je namreč nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožnice ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Nepopolna pa je takrat, kadar je brez trditvene podlage.

Cena ni bistvena sestavina podjemne pogodbe, pač pa plačilo (primerjaj drugi odstavek 642. člena OZ). Zato za sklepčnost tožbe po 619. členu OZ zadošča, da je tožnica navedla, da ji je toženka naročila opravo posla, da je tožnica ta posel opravila in da toženka ni izpolnila zaveze o plačilu. Trditveno breme o drugačni od zaračunane cene se je s tem prevalila na toženko. Ker toženka ni konkretno ugovarjala višini tožbenega zahtevka, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da višina dolga po vtoževanih računih ni bila sporna in se z višino ni bilo potrebno ukvarjati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici plačati 343,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2017 do plačila, 79,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2019 do plačila, 1.100,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2019 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 121,60 EUR za čas od 10. 7. 2019 do 29. 12. 2019, 819,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2019 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 87,49 EUR od 26. 9. do 29. 12. 2019 (I. točka izreka). Hkrati ji je naložilo, da mora v 8 dneh tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 889,30 EUR, v primeru zamude pa od tega zneska še zakonske zamudne obresti (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni njej v prid oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Tudi ona je zahtevala povračilo svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti spora majhne vrednosti

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira. O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) tožnica je toženki po njenem naročilu izdelala in dobavila blago (okenske police, dekorativni kamen), za kar ji je izdala račune št. RA2016-03311 z dne 2. 12. 2016 v znesku 343,89 EUR (l. št. 19), št. RA2019-01890 z dne 26. 6. 2019 v znesku 90,87 EUR (l. št. 20), št. RA2019-02033 z dne 2. 7. 2019 v znesku 1.110,03 EUR, št. RA2019-02031 z dne 2. 7. 2019 v znesku 121,60 EUR, št. RA2019-02539 z dne 13. 8. 2019 v znesku 819,93 EUR (l. št. 21) in št. RA2019-02688 z dne 26. 8. 2019 v znesku 87,49 EUR (l. št. 22); (2) toženka je znesek glavnice po računih št. RA2019-02031 in št. RA2019-02688 poravnala po vložitvi predloga za izvršbo, zato je izvršilno sodišče v tem delu izvršbo ustavilo; (3) glede cene po računu št. RA2019-1890 je bil med strankama dogovorjen popust v višini 62%, kar je tožnica upoštevala pri izdaji dobropisa št. 2020-00007 z dne 11. 2. 2020 v znesku 11,55 EUR, ki ustreza višini dogovorjenega popusta.

7. Sodišče prve stopnje je pravno razmerje med strankama presojalo po pravilih prodajne in podjemne pogodbe (435. ter 619. člen in nadaljnji Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Ker je presodilo, da je tožbeni zahtevek, ki ga je obravnavalo v pravdnem postopku utemeljen tudi po višini, mu je v celoti ugodilo.

Odgovori na posamezne pritožbene očitke

8. V pritožbi toženka izrecno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v delu, ki se nanašajo na račun št. RA2016-03311 v znesku 343,89 EUR, račun št. RA2019-02033 v znesku 1.110,03 EUR in račun št. RA2019-02539 v znesku 819,93 EUR. V ostalem delu odločitve ne izpodbija z nobeno konkretno utemeljitvijo, zgolj na splošno, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotavljalo dejansko stanje pretežno na trditvah tožnice, ki pa naj bi bile nesklepčne.

9. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na pomanjkljivo trditveno podlago, zaradi česar naj ne bi bila mogoča razmejitev zahtevkov po posameznih računih, posledično pa naj bi bil tožbeni zahtevek nesklepčen. Pritožbena navedba, da zahtevek ni ustrezno individualiziran, ne pomeni očitka, da je tožba nesklepčna, pač pa da je nepopolna. Tožba je namreč nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožnice ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Nepopolna pa je takrat, kadar je brez trditvene podlage.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožba nima nobene od uveljavljanih pomanjkljivosti. Tožnica je v dopolnitvi tožbe z dne 24. 7. 2020 jasno navedla plačilo katerih računov še zahteva, v kakšnih zneskih ter pojasnila temelj poslovnega razmerja. Navedla je, da je toženka pri tožnici naročila izdelavo in dobavo blaga (okenske police, dekorativni kamen), kar je tožnica opravila in toženki izstavila vtoževane račune. Glede računov št. RA2019-02033 ter št. RA2019-02539 je tudi navedla, da je toženka naročila dobavo po spisku kamnitih polic, ki je bil priloga elektronskemu sporočilu z dne 7. 6. 2019 oziroma 7. 8. 2019. Predmet izpolnitve pa je jasno opredeljen tudi v pravočasno predloženih računih št. RA2012016-03311 in št. RA2019-02539.

11. Tožnica je v dopolnitvi tožbe navedla dovolj dejstev, kolikor jih je potrebnih za identifikacijo in individualizacijo zahtevka. Podane navedbe pa so bile tudi zadostne za utemeljitev tožbenega zahtevka. Zato se je trditveno breme o tem, zakaj vtoževanih računov ne bi bila dolžna plačati, preneslo na toženko.

12. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi morala tožnica podlago za terjatev po računu št. RA2016-03311 natančneje opredeliti, še posebej ob dejstvu, da je toženka v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajala zgolj, da spornih računov nima zavedenih v svojih evidencah in se zato o njih ne more opredeliti. V svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2020 pa je ugovarjala, da na podlagi podanih navedb ne more ugotoviti natančno, na kaj se računi oziroma tožbeni zahtevek nanašajo.

13. O tem, kaj je tožnica zahtevala, ni moglo biti nobenega dvoma. Takrat, ko je predmet izpolnitve jasno opisno opredeljen v predloženi listini, bi zahteva po podajanju zadostnih trditev terjala zgolj, da se takšno vsebino ponovi tudi v okviru trditvene podlage. Takšno kopičenje spisovnega gradiva pa v ničemer ne bi doprineslo k jasni opredelitvi spora, niti ne bi olajšala položaja nasprotne stranke, da se uspešno brani.

14. Sodišče prve stopnje je ugovor toženke, da tožnica ni podala pravne podlage obravnavanega spora, pravilno zavrnilo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik poda v svojih vlogah (tretji odstavek 180. člena ZPP), pač pa je vezano zgolj na dejansko trditveno podlago, ki jo stranki v pravdi ponudita.

15. Pritožnica nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je „pojasnilo, da je iz vpogleda v priloženi dokazili razvidno, na kaj se nanašata navedena računa“, kršilo razpravno načelo, saj naj bi z dokaznim postopkom dopolnjevalo pomanjkljive trditve tožnice. S tem sodišču prve stopnje očita kršitev 7. in 212. člena ZPP. Pritožbeno sodišče na tak očitek odgovarja, da sklicevanje na kršitev razpravnega načela predstavlja uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki v tem postopku ni upošteben pritožbeni razlog. Da bi bila ta kršitev podana še iz katerega drugega razloga, pa pritožnica ni zatrjevala.

16. Tudi sicer pa tak pritožbeni očitek v konkretni zadevi ni utemeljen. Ker so splošne navedbe o vsebini izpolnitvenih ravnanj razvidne že iz dopolnitve tožbe, o prekoračitvi trditvene podlage ni mogoče govoriti.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izven trditvene podlage odločalo o utemeljenosti zahtevka po višini, ker naj pritožnica ne bi podala glede višine nobenih relevantnih navedb (na primer, da je bila cena med strankama dogovorjena, da je cena običajna, da je blago obračunala po ceniku...).

18. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini poslovnega razmerja, lahko predstavljajo pravno podlago tožbenega zahtevka le določila o podjemni pogodbi. Cena ni bistvena sestavina podjemne pogodbe, pač pa plačilo (primerjaj drugi odstavek 642. člena OZ). Za sklepčnost tožbe po 619. členu OZ je zadoščalo, da je tožnica navedla, da ji je toženka naročila opravo posla, da je tožnica ta posel opravila in da toženka ni izpolnila zaveze o plačilu. Trditveno breme o drugačni od zaračunane cene se je s tem prevalilo na toženko. Ker toženka ni konkretno ugovarjala višini tožbenega zahtevka, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da višina dolga po vtoževanih računih ni bila sporna in se z višino ni bilo potrebno ukvarjati. Na pravilnost takšnega zaključka ne vpliva niti dejstvo, da je sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve dodalo, da sta bila povpraševanje in ponudba na podlagi dogovorjene cene očitno že opravljena. Zato tudi v tem delu ni utemeljen pritožbeni očitek o prekoračitvi trditvene podlage.

19. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Do tistih navedb, ki pomenijo ponavljanje pritožbenih stališč, pa se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

20. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa ji stroškov odgovora na pritožbo ni naložilo v plačilo, ker je ocenilo, da za pritožbeni postopek ti stroški v konkretnem primeru niso bili potrebni, saj je toženka v odgovoru na pritožbo pretežno ponovila stališča, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje, ali pa se je z ugotovitvami prvostopnega sodišča strinjala ter tako k predmetni odločitvi o neutemeljeni pritožbi ni pripomogla (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------

(1) Glej sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 51/2019.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 180, 180/3

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 619, 642, 642/2