Jedro

Prvostopenjski organ je zaradi ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z navedbami tožnika o obstoju ovir po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen odredil dokazovanje z izvedencem za gradbeništvo. Ne iz spisne dokumentacije ne iz navedenega sklepa ne izhaja, zakaj je organ odredil dokazovanje (le) z izvedencem gradbene stroke. Tožnik je namreč v več vlogah, ki so bile dokumentirane z dokazi, navajal, da se na spornih nepremičninah nahaja energetska infrastruktura, med katero ne štejejo le objekti (stavba) in naprave (trafo postaja), pač pa kot neločljiv del tudi omrežje ter predlagal, naj mnenje o obstoju uveljavljanih ovir poda izvedenec elektroenergetske stroke. Ob takem stanju stvari bi moral prvostopenjski organ glede na dejavnosti, ki jih opravlja tožnik, glede na zakonske določbe, na katere se je v zvezi z obstojem ovir za vračilo nepremičnin v naravi skliceval ter glede na dejstva in dokaze, ki jih je v zvezi z obstojem ovir zatrjeval in predložil oziroma predlagal, ugotoviti, katera dejstva kot relevantna za odločitev je treba v postopku ugotoviti, in katere dokaze kot potrebne in primerne je v ta namen treba izvesti. Vendar organ tako ni ravnal, pač pa je le odredil dokazovanje z izvedencem gradbene stroke, ne da bi izbiro dokaza obrazložil. Oprl se je na izvid in mnenje izvedenca gradbene stroke ter neargumentirano zaključil, da je izvedencu gradbene stroke nedvomno poznan pomen elektroenergetske infrastrukture ter da v strokovno presojo tega izvedenca ne dvomi in dodal, da se je v izogib zavlačevanju ter zaradi ekonomičnosti postopka oprl le na izvedensko delo izvedenca gradbene stroke. Tako podano ugotovljeno dejansko stanje ter dokazi, na katere se opira, skupaj z razlogi, odločilnimi za presojo izvedenih dokazov, pa sodišču ne dajejo podlage za presojo, da so bila v postopku popolno in pravilno ugotovljena vsa dejstva, ki so po materialnem predpisu pomembna za odločitev. Načelo ekonomičnosti postopka ne more biti opravičilo za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Če je za izdajo odločbe o denacionalizaciji potrebno pridobiti nove katastrske podatke, ki se lahko pridobijo le v postopku parcelacije, se ta postopek opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca. Parcelacija je v teh primerih poseben ugotovitveni postopek v smislu določb ZUP. Odločbi o denacionalizaciji pa sledi ugotovitvena odločba geodetskega organa o ugotovitvi in vpisu sprememb v zemljiški kataster.

Izrek

Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Novo mesto št. D 321-429/92 z dne 6. 2. 2013 se odpravi v 1., 4. in 8. točki izreka, kolikor se te nanašajo na parcele št. 451/5, 451/6, 451/7, 453, 450/5, 451/9 in 452/2, vse k.o. … ter v 9. do 11. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila: (1) da se pok. A.A. kot upravičencu vrne po pravnomočnosti te odločbe v last nepremičnine v k.o. …, med drugim parcela št. 451/5, 451/6, 451/7, 453, 450/5, 451/9 in 452/2, (2) da upravičencu pripada odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD) v višini 15.259,35 DEM za nepremičnine v k.o. …, in sicer s parc. št. 394/2, 394/5 in 394/9, (3) da se postopek vračila dela podržavljene parcele št. 394/2, ki zajema današnje tam navedene parcele v k.o. …, ustavi, (4) da so zavezanci za denacionalizacijo za nepremičnine iz 1. točke izreka Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, B. d.o.o., C. in tožnik, (5) da je zavezanka za odškodnino, priznano v 2. točki izreka, SOD, (6) da se za skrbnika za poseben primer postavi B.B. in C.C., (7) da je SOD dolžna izročiti odškodnino skrbnikoma za poseben primer v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe, (8) da so neposredni uporabniki premoženja iz 1. do 4. točke izreka dolžni nepremičnine po pravnomočnosti odločbe izročiti v posest skrbnikoma za poseben primer, (9) da bo po pravnomočnosti odločbe upravni organ za predvidene parcele št. 450/5, 451/9 in 452/2, vse k.o. … poslal odločbo z izvidom in mnenjem izvedenca, na podlagi katerega je izdana denacionalizacijska odločba, geodetskemu organu, ki bo po uradni dolžnosti na podlagi pooblastila skrbniku za posebne primere izvedel potrebne geodetske postopke; da se podatki o mejah parcel, ki se vrnejo upravičencu, evidentirajo v skladu z natančnostjo zemljiškokatastrskih točk, (10) da se po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe pravni nasledniki upravičenca sami odločijo, ali bodo naročili zamejničenje parcelne meje oziroma meje zemljišča, vrnjene s to odločbo, (11) da se po evidentiranju vrnjenih zemljišč po postopku iz 9. točke izreka in na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe in odločbe pristojnega geodetskega organa izvrši vpis vrnjenih nepremičnin v zemljiško knjigo na podlagi zahtevka vlagatelja, (12) da so v zvezi z izdajo odločbe nastali stroški izvedenskega dela z dne 3. 11. 2009, ki so bili po računu z dne 3. 11. 2009 v znesku 4.236,00 EUR že poravnani, (13) da je izvedenec D.D. dolžan vrniti izplačan znesek 792,00 EUR. V zvezi z odločitvijo o vračilu v last in posest nepremičnin iz 1. točke izreka, za katere je zavezanec za vračilo tožnik, organ v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je tožnik uveljavljal ovire po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Glede obstoja ovir je podal strokovno mnenje izvedenec gradbene stroke D.D., njegovo mnenje in argumente pa je organ pri odločanju upošteval. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tudi podzemne inštalacije iz trafo postaje in iz poslovnega objekta niso ovira, da bi ne bilo mogoče vrniti tožnikovih nepremičnin ter v obsegu, kot to izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. V zvezi z navedbami tožnika, da bi moral svoje mnenje podati tudi izvedenec elektro stroke, pa izvedenec D.D. meni, da to zaradi gradbenega dela ogrodja kanalizacije in jaškov razvodov podzemnih instalacij ni potrebno; vsi kabli za energetsko ali telekomunikacijsko potrebo se vlagajo v kanalizacijske razvode z zagotovljenimi dostopi preko projektnih rešitev postavljanja revizijskih jaškov. Izvedenec D.D. je opredelil tudi nujne površine za obratovanje objektov, to je poslovne stavbe in trafo postaje; v tem obsegu posamezna zemljišča niso bila vrnjena. Na podano izvedensko delo izvedenca D.D. je tožnik podal pripombe, na katere je izvedenec v dodatni obrazložitvi mnenja odgovoril, pri čemer pa je potrdil, da je bila potrebna površina za funkcioniranje poslovne stavbe in trafo postaje v mnenju pravilno določena. Po zaključku ugotovitvenega postopka je prvostopenjski organ izdal poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, na katero je podal pripombe tožnik, ki pa po presoji organa niso bile utemeljene.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 20. 1. 2014 odločilo: (1) da se pritožba vlagateljev zahteve za denacionalizacijo zavrne, (2) da bo moral prvostopenjski organ v nadaljevanju odločiti še preostalem zahtevku vlagateljev za vračilo podržavljene parcele 394/2 ter o zahtevku vlagateljev za povrnitev stroškov, priglašenih z vlogo z dne 23. 1. 2012, (3) delno ugodilo pritožbi tožnika tako, da je odpravilo 12. točko izreka prvostopenjske odločbe ter v tem obsegu vrnilo zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, v preostalem pa pritožbo zavrnilo, (4) odločilo, da mora prvostopenjski organ v nadaljevanju postopka odločiti še o zahtevku zavezanca za vračilo kupnine in o zahtevku za povrnitev sredstev, vloženih v vrnjene nepremičnine, in odločilo (5) da se zahtevka vlagateljev in zavezanca za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrneta.

(1,2) Tožnik vlaga tožbo zoper tiste točke izreka prvostopenjske odločbe, ki se nanašajo na njegove obveznosti ter so postale dokončne. Tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe zakona, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. (3) Tožnik navaja, da je že med postopkom pojasnjeval, da je transformatorska postaja 20/04 kV … na parceli št. 448 s pripadajočimi kablovodi, ki se nahajajo na parcelah 452, 451/4, 450, 453, vse k.o. …, objekt državnega pomena v smislu točke 1.3. in objekt gospodarske javne infrastrukture v smislu točke 1.6. 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter v smislu Uredbe o energetski infrastrukturi (v nadaljevanju Uredba EI) energetska infrastruktura. Poleg same energetske infrastrukture pa se pomembnost pripisuje tudi zemljiščem, na katerih je ta postavljena; Energetski zakon (v nadaljevanju EZ) v 59. členu določa, da je prevzem zemljišč, ki so potrebna za prenos in distribucijo električne energije, v javno korist in se v ta namen lahko uporabljajo pravila o razlastitvi. Glede na to tožnik meni, da je nelogično, da se v naravi vrača zemljišča, na katerih se nahaja elektroenergetska infrastruktura in ki jih ima tožnik skladno z zakonom pravico zahtevati od lastnika v razlastitvenem postopku. Tožnik ob tem dodaja, da so elektroenergetske naprave objekta transformatorska postaja in pripadajoči kablovodi in izvodi iz transformatorske postaje neločljivo povezani s samim zemljiščem. Tožnik je v dokazne namene v postopek vložil tudi izris poteka infrastrukture na predmetnih parcelah, sicer pa je infrastruktura razvidna tudi iz registra elektroenergetske gospodarske javne infrastrukture (gre za uradne evidence). Tožnik meni, da energetska infrastruktura, katere deli so objekti (stavba), naprave (trafo postaja) in omrežje (podzemni kablovodi), predstavlja povezano celoto. Zato meni, da je vračilo celote zgoraj navedenih parcel 452, 451/4, 450 in 453 pravno nedopustno oziroma je takšna odločitev v nasprotju z materialnimi predpisi. (4) Tožnik je ves čas postopka navajal, da je kablovod, ki poteka po parceli 453 in novonastalih parcelah št. 450/5 (sedanja 450), 452/2 (sedanja 452) in 451/9 (sedanja 451/4), neločljiv del elektroenergetske infrastrukture. Organ prve stopnje teh njegovih navedb ni upošteval, pri čemer se je opiral na mnenje izvedenca gradbene stroke. Drugostopenjski organ pa je svojo odločitev oprl celo na orto foto posnetek z dne 15. 1. 2014, glede katerega tožniku ni bila dana možnost, da se o njem izjavi ter je s tem drugostopenjski organ zagrešil bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg tega organ na podlagi orto foto posnetka tudi ni mogel pravilno ugotoviti, ali na predmetnih parcelah poteka kablovod, kajti kablovod poteka pod zemljo in ne nad njo. (5) Tožnik je v postopku predlagal, da je potrebno postaviti izvedenca elektroenergetske stroke, vendar mu organ pri tem ni sledil. Tožnik meni, da izvedenec gradbene stroke nima specifičnih strokovnih znanj, s katerimi bi lahko ocenil, ali objekti in naprave na predmetnih nepremičninah predstavljajo neločljiv del objekta s področja energetike, ki je državnega pomena. Po mnenju tožnika bi izvedenec elektroenergetske stroke moral podati mnenje o obstoju delov elektroenergetske infrastrukture, ki se nahaja na območju, ki je predmet denacionalizacije, o pomenu posameznih delov elektroenergetske infrastrukture z vidika opravljanja gospodarske javne službe ter o njihovi medsebojni povezanosti oziroma kompleksnosti z vidika gospodarske javne službe. Če bi bilo odgovorjeno na navedena vprašanja, bi bilo mogoče ugotoviti, ali je v obravnavanem primeru podana ovira za vračilo v naravi po 19. členu ZDen. V izpodbijani odločbi pa prvostopenjski organ ni pojasnil in obrazložil, zakaj meni, da je bil izvedenec gradbene stroke usposobljen za ugotavljanje relevantnih dejstev ter zakaj ni postavil izvedenca elektroenergetske stroke, saj je navedel le, da tožnik ni podal konkretnih ugovorov, kar pa ne drži, in da se zaradi ekonomičnosti postopka ni odločil za postavitev izvedenca elektroenergetske stroke, kar pa tudi ne vzdrži resne presoje, ob tem ko se predmetni postopek vodi že dve desetletji, aktivneje šele od leta 2008 dalje, vendar z večmesečnimi vmesnimi prekinitvami, medtem ko bi izvedenec elektroenergetske stroke, ki bi ga plačal tožnik, že v mesecu ali dveh lahko pripravil svoje mnenje. Tožnik vztraja, da je v postopku potrebno angažirati kompetentnega izvedenca elektroenergetske stroke. Ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe organ izvedenca te stroke ni angažiral, je po mnenju tožnika ostalo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, materialni predpis pa napačno uporabljen; ker organ svoje odločitve tudi ni obrazložil, je s tem tudi kršil določbe ZUP. (6) Tožnik dalje navaja, da parceli 450 in 451/4 predstavljata dostopa do garaž na zadnji strani poslovne stavbe na parceli št. 447 k.o. …, v katerih so službena vozila (za intervencije, popravila, servise, oskrbo – neosebna vozila zaposlenih). Ker se te garaže nahajajo na strani poslovne stavbe, ki meji s parcelo št. 450 in 451/4, dostop drugje ni mogoč. Tudi sicer se iz teh garaž stopi direktno na navedeni parceli, kar kaže, da sta potreben del kompleksa in predstavljata funkcionalno zemljišče stavbe, nujno potrebno za normalno rabo stavbe. Uporaba teh garaž, kjer so poleg vozil tudi infrastrukturne naprave, je za kompleks kot celoto nujna, brez dostopa je garaže treba zapreti, kompleks pa izgubi svojo funkcionalnost. Izvedenec je sicer del zemljišč izločil iz vračila v naravi, vendar ni upošteval, da tožnik potrebuje tudi ustrezen dostop, kar pomeni, da mu je dejansko odvzel pot. Glede na to tožnik meni, da je odločitev nepravilna. Tožniku bi morali pustiti parceli 450 in 451/4 v celoti oziroma tudi v delu, ki ni zgolj funkcionalno zemljišče, ampak še dostopna pot. (7) Prvostopenjski organ se v izpodbijani odločbi na več mestih sklicuje tudi na skico – pisarniško parcelacijo, ki pa ni priloga izpodbijane odločbe in je tožnik ne pozna. Glede na navedeno je izpodbijana odločba neizvršljiva. Sklicevanje drugostopenjskega organa na neko navodilo ministrstva ne more zaobiti pravil Zakona o zemljiški knjigi, Zakona o evidentiranju nepremičnin, Stvarnopravnega zakonika, Zakona o urejanju prostora... Vsekakor pa tožnik meni, da bi morala biti del odločbe tudi parcelacija, na katero se sklicuje odločba, sicer ni jasno, o čem slednja sploh govori in kaj lahko tožnik pričakuje na njeni podlagi. (8) Tožnik pa tudi meni, da izpodbijana odločba ne vsebuje vseh sestavin iz 212. člena ZUP. V uvodu odločbe namreč niso navedene vse stranke v postopku, saj tožnik ni naveden, tako da njegov položaj v tem postopku ni jasen in da torej ne more ustrezno uveljavljati svojih pravic. Navedeno predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 1. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnik sodišču predlaga, naj delno odločbo prvostopenjskega organa v izpodbijanih delih odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot strankam z interesom poslalo v odgovor tudi ostalim strankam denacionalizacijskega postopka. Odgovor na tožbo sta podala B.B. in C.C.. B.B. v odgovoru prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Enako C.C. prereka tožbene navedbe ter sodišču smiselno predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se upravičencu do denacionalizacije v naravi vrnejo nepremičnine s parc. št. 451/5, 451/6, 451/7, 453, 450/5, 451/9 in 452/2, vse k.o. …. Tožnik kot zavezanec za denacionalizacijo je, kot izhaja iz upravnih spisov v zadevi in izpodbijane odločbe, glede teh zemljišč uveljavljal ovire za vračilo v last in posest, po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ter po drugem odstavku 32. člena tega zakona, in za ugotovitev dejstev, relevantnih za presojo obstoja ovir, predlagal izvedbo dokaza (tudi) z izvedencem elektroenergetske stroke.

Iz upravnih spisov v zadevi in izpodbijane odločbe izhaja, da je organ zaradi ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z navedbami tožnika o obstoju ovir po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen odredil dokazovanje z izvedencem za gradbeništvo (sklep z dne 20. 7. 2009). Ne iz spisne dokumentacije ne iz navedenega sklepa ne izhaja, zakaj je organ odredil dokazovanje (le) z izvedencem gradbene stroke. Tožnik je namreč v več vlogah, ki so bile dokumentirane z dokazi, navajal, da se na parcelah št. 452, 451/4, 450 in 453 nahaja energetska infrastruktura, med katero ne štejejo le objekti (stavba) in naprave (trafo postaja), pač pa kot neločljiv del tudi omrežje (podzemni kabli, ki tvorijo celoto elektrodistribucijske infrastrukture tožnika) itd. Pri tem pa se je skliceval na obstoj ovir po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno prizadeta možnost za opravljanje teh), 2. točki (po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če je neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike, komunale itd., ki so po zakonu izvzete iz privatizacije) in 4. točki (po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin) ter predlagal, naj mnenje o obstoju uveljavljanih ovir poda izvedenec elektroenergetske stroke. Ob takem stanju stvari pa bi po mnenju sodišča moral organ glede na dejavnosti, ki jih opravlja tožnik, glede na zakonske določbe, na katere se je v zvezi z obstojem ovir za vračilo nepremičnin v naravi skliceval ter glede na dejstva in dokaze, ki jih je v zvezi z obstojem ovir zatrjeval in predložil oziroma predlagal, ugotoviti, katera dejstva kot relevantna za odločitev je treba v postopku ugotoviti, in katere dokaze kot potrebne in primerne je v ta namen treba izvesti. Vendar organ tako ni ravnal, pač pa je le odredil dokazovanje z izvedencem gradbene stroke, ne da bi izbiro dokaza obrazložil. Celo po tem ko je tožnik ugovarjal kompetentnosti izvedenca gradbene stroke za presojo strokovnih vprašanj s področja elektroenergetike ter se ni strinjal z izvidom in mnenjem izvedenca gradbene stroke D.D., se je organ v izpodbijani odločbi (pred tem enako v poročilu o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve) le oprl na izvid in mnenje izvedenca D.D. ter v odgovor na tožnikove navedbe le povzel izvedenčeve odgovore (v katerih je izvedenec vse tožnikove navedbe presodil kot neutemeljene) ter neargumentirano zaključil, da je izvedencu gradbene stroke nedvomno poznan pomen elektroenergetske infrastrukture ter da v strokovno presojo tega izvedenca ne dvomi in dodal, da se je v izogib zavlačevanju ter zaradi ekonomičnosti postopka oprl le na izvedensko delo izvedenca gradbene stroke. Tako podano ugotovljeno dejansko stanje ter dokazi, na katere se opira, skupaj z razlogi, odločilnimi za presojo izvedenih dokazov, pa sodišču ne dajejo podlage za presojo, da so bila v postopku popolno in pravilno ugotovljena vsa dejstva, ki so po materialnem predpisu pomembna za odločitev. Pri čemer sodišče dodaja, da načelo ekonomičnosti postopka ne more biti opravičilo za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sicer narekuje vodenje postopka s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje ter zavarujejo pravice in pravne koristi strank ter izda pravilna in zakonita odločba (14. člen ZUP).

Po presoji sodišča so utemeljeni tudi ugovori tožnika, ki se nanašajo na določitev funkcionalnega zemljišča na parc. št. 450 in 451/4 (k poslovni stavbi na parc. št. 447). Iz izvedenskega mnenja izvedenca D.D. z dne 3. 11. 2009 in pojasnil izvedenca k izvedenskemu mnenju z dne 7. 1. 2010 namreč ni razvidno, kateri predpisi ali drugi dokumenti oziroma pravila stroke so bili podlaga za določitev funkcionalnega zemljišča v posameznem primeru, določitev funkcionalnega zemljišča na posamezni parceli pa nato tudi ni obrazložena glede na ustrezno podlago oziroma kriterije. Brez tega pa se kaže določitev funkcionalnega zemljišča kot arbitrarna ter take določitve pripadajočega zemljišča ni mogoče ne učinkovito izpodbijati, niti preizkusiti njene pravilnosti.

Prav tako utemeljeno tožnik ugovarja, da se odločba ne bi mogla sklicevati na Strokovno navodilo in usmeritve upravnim enotam za postopanje pri določitvi funkcionalnih zemljišč, odmerah in parcelacijah v postopku denacionalizacije. Tudi če gre le za delovni pripomoček, izdan v smislu strokovnega vodstva ali strokovnih napotkov ministrstev - iz 48. oziroma 49. člena Zakona o državni upravi - in ki kot tak ne bi mogel vsebovati navodil, ki ne bila temeljila na zakonu oziroma drugem zakonitem predpisu, se sodišče s tožnikom strinja, da se odločba na navedeno neobjavljeno navodilo, katerega pravna narava ni jasna, ne bi mogla sklicevati, pač pa bi se mogla opirati le na zakone in druge ustrezne predpise, ki urejajo relevantna vprašanja določanja funkcionalnih zemljišč in parcelacije zaradi možnosti vračanja delov nepremičnin itd. V zvezi z navedbami tožnika, da se izpodbijana odločba na več mestih sklicuje na skico – pisarniško parcelacijo, ki ni priloga izpodbijane odločbe in je tožnik ne pozna, glede na to pa tudi meni, da odločba ni izvršljiva, se glede vprašanja zakonitosti vračanja v denacionalizacijskem postopku delov nepremičnin s „predvidenimi“ parcelnimi številkami, in izvršljivosti denacionalizacijskih odločb, s katerimi se vračajo nepremičnine s „predvidenimi“ parcelnimi številkami, sodišče najprej sklicuje na sklep Ustavnega sodišča U-I-205/98 z dne 12. 11. 1998, v katerem je to obravnavalo vprašanje, ali je v denacionalizaciji mogoče vračati dele nepremičnin, ki nimajo samostojne parcelne številke. Ustavno sodišče je v sklepu razlogovalo, da se odmera delov nepremičnin rešuje s parcelacijo, izvedeno v okviru denacionalizacijskega postopka. Odločitev o legi in o obsegu zemljišča, ki se vrača, je namreč izključno v pristojnosti denacionalizacijskega organa (prvi odstavek 66. člena ZDen). Če je torej za izdajo odločbe o denacionalizaciji potrebno pridobiti nove katastrske podatke, ki se lahko pridobijo le v postopku parcelacije, se ta postopek opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca. Parcelacija je v teh primerih poseben ugotovitveni postopek v smislu določb ZUP. Odločbi o denacionalizaciji pa sledi ugotovitvena odločba geodetskega organa o ugotovitvi in vpisu sprememb v zemljiški kataster.

Ker pa je Ustavno sodišče navedeno stališče sprejelo v času veljavnosti Zakona o zemljiškem katastru ter ob upoštevanju pravne ureditve vpisa sprememb, nastalih ob parcelaciji, v zemljiški kataster, v tem zakonu, to pomeni, da je od uveljavitve Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot bilo potrebno upoštevati ta zakon ter da je od uveljavitve Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) v letu 2006 treba upoštevati ureditev v tem zakonu. Tudi ta zakon pa predvideva izvedbo parcelacije na podlagi akta državnega organa ter določa, da mora v tem primeru elaborat izkazovati skladnost izvedene parcelacije z načrtom parcelacije iz tega akta ter da v tem primeru soglasje lastnikov s tako izvedeno parcelacijo ni potrebno, uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije pa v tem primeru zahteva državni organ (četrti in šesti odstavek 48. člena ZEN). Poleg tega pa po mnenju sodišča mora organ v postopku denacionalizacije skrbeti, da je elaborat parcelacije izdelan tako, da zadosti zahtevam ZEN (sedmi odstavek 48. člena in 51. člen ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik) ter da se v postopku za izdelavo elaborata opravi ustna obravnava, z ogledom na kraju samem. Sodišče pa se s tožnikom tudi strinja, da je načrt parcelacije, izdelan v smislu zahtev, kot jih za skico kot sestavni del elaborata določa Pravilnik, obvezen sestavni del odločbe o denacionalizaciji, skupaj z navedbo, da je ta načrt parcelacije podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu, katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

Neutemeljeni pa so tožnikovi očitki o bistvenih kršitvah pravil postopka, ker uvod odločbe nima vseh predpisanih sestavin, saj ne obsega navedbe tožnika kot stranke, skupaj z njegovim statusom kot zavezanca v postopku. Z uvodom odločbe, tudi če je nepravilen, se ne odloča ter ni poseženo v tožnikov pravni položaj. Tožnikov status kot zavezanca pa je sicer razviden tako iz izreka kot iz obrazložitve izpodbijane odločbe, zato so brez podlage tožbeni ugovori, podani v smeri, da tožnik zaradi nepoznavanja pravnega položaja ne more varovati svojih pravic.

Neutemeljeno tožnik ugovarja tudi, da je drugostopenjski organ kršil pravila postopka, ker se je oprl na dokaze (orto foto posnetki), o katerih se tožnik ni imel možnosti izjaviti ter ker se ni opredelil do vseh tožnikovih tožbenih ugovorov itd. V postopku upravnega spora sodišče preizkuša zakonitost dokončne odločbe, s katero je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V obravnavanem primeru je taka odločba organa prve stopnje, ne pa tudi odločba organa druge stopnje, s katero je zgolj zavrnjena tožnikova pritožba in tako z njo v tožnikov pravni položaj ni poseženo, zaradi česar ta odločba ne more biti predmet meritorne presoje sodišča. Po navedenem je sodišče ugotovilo, da so bila v postopku za izdajo izpodbijane odločbe pravno relevantna dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, kršena pravila postopka in nepravilno uporabljen zakon, zato je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter odločbo organa prve stopnje v izpodbijanih delih odpravilo (zaradi povezanosti odločitve v celoti, ne glede na to, da s tožbenimi navedbami niso bile zajete vse nepremičnine, za vračilo katerih je bil tožnik z izpodbijano določbo zavezan), ter na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena zadevo v tem obsegu vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V skladu s stališči v sodbi in pravnim mnenjem sodišča bo organ moral dopolniti postopek v zvezi z ugotavljanjem obstoja ovir za vračilo predmetnih nepremičnin v naravi ter določanjem funkcionalnih zemljišč; če bodo tudi po dopolnitvi rezultati ugotovitvenega postopka taki, da bodo dajali podlago za odločitev o vračilu delov nepremičnin v naravi, pa bo upošteval tudi stališča sodišča v zvezi z vodenjem postopka parcelacije v okviru denacionalizacijskega postopka.

O tožnikovem stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljanim 22 %-nim DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.