Jedro

Bistvo posredniške pogodbe je posrednikova zaveza, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se mu zaveže, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (837. člen OZ). Vzpostavitev stika med posrednikom in tretjim, s katerim se bo naročitelj pogajal o sklenitvi pogodbe, je odločilna za presojo, da je posrednik upravičen do dogovorjene provizije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Povzetek trditvene podlage pravdnih strank**

1. Iz trditvene podlage tožnika je razvidno, da je s tožencem sklenil dva dogovora, in sicer prvega 4. 2. 2019, drugega pa 7. 2. 2019. Dogovorila sta se, da bo za toženca posredoval pri _prodaji_ avtomobilov, saj je imel tožnik dobre poslovne zveze, tožencu pa prodaja ni dovolj hitro potekala. Zato je pridobil stranke, zainteresirane za nakup avtomobilov. Dogovorjeno _provizijo za prodajo_ dveh avtomobilov mu je _toženec plačal_ (II. točka navedb). Iz I. točke navedb pa je razvidno, da je tožnik na podlagi citiranih dogovorov izdal 3 račune, od katerih je toženec _plačal enega_, dveh (št. 12-2019 z dne 22. 3. 2019 v znesku 2.500,00 EUR in št. 14 - 2019 z dne 3. 4. 2019 v znesku 1.200,00 EUR) pa ne. Zato s tožbo zahteva plačilo 3.700,00 EUR s pripadki.

2. V odgovoru na tožbo je toženec navedel, da mu je tožnik rekel, da ima stranko, družbo A. d. o. o. (v nadaljevanju: A.), ki bi bila ob posredovanju tožnika pripravljena kupiti tri vozila znamke X. Ker je bil toženec zainteresiran za prodajo, je za A. pripravil ugodne tri ponudbe. To je lahko storil, saj je uvoznik Y. nakup treh vozil obravnaval kot flotni nakup, za kar je tožencu odobril posebne nakupne pogoje. Družba A. je tožencu plačala avans trikrat po 1.000,00 EUR, torej po 1.000,00 EUR za vsako ponujeno vozilo. Po plačilu avansa pa si je premislila in kupila le eno od teh vozil, dvakrat po 1.000,00 EUR vplačanega avansa pa tožencu vrnila.

3. V odgovoru na to vlogo je tožnik v drugem odstavku III. točke navedel, da je vse tri avtomobile _on nabavil tožencu_ in da so se vsi trije nadalje _prodali kupcem_, kar da izhaja iz priloženih zavarovalnih polic in za kar tožniku pripada dogovorjena provizija. V četrtem odstavku iste točke je dobesedno navedel: „Predmet dogovora med tožnikom in tožencem ni bil o tem, komu, zakaj in kako se bo vozilo _prodalo_. Razmerja, ki naj bi jih imel toženec do družbe A. d. o. o., za predmetno zadevo niso relevantni“... in tudi: „Tožnik je opravil storitev, to je posredovanje pri _nakupu_ treh vozil, kar je uspešno opravil in za kar mu pripada plačilo s strani toženca“. V šestem odstavku pa: „Nikoli ne bi bil predmet dogovora, kdo bo nadalje kupil avtomobile“... ter v sedmem …“Posredovanje _pri nakupu_ je posredovanje samo med strankama dogovora, vsakršno nadaljnje poslovanje in kam ter _kdo bo kupil vozila_, za subjekta sklenjenega dogovora ni relevantno.“ **Izpodbijana sodba**

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožniku glavnico v znesku 3.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 2.500,00 EUR od 29. 3. 2019 do plačila, od zneska 1.200,00 EUR pa od 9. 4. 2019 do plačila (I. točka izreka). Hkrati je tožniku naložilo, da tožencu povrne njegove stroške postopka v znesku 715,98 EUR s pripadki.

_Pritožba tožnika in odgovor toženca_

5. Proti tej sodbi se je tožnik pravočasno pritožil. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Nanizal je vrsto razlogov v prid stališču, da je pritožba utemeljena in zahteval povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6. V odgovoru na pritožbo pa je toženec predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi on je zahteval povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

_K odločitvi o pritožbi_

7. Pritožba ni utemeljena. Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

8. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarni terjatvi, ki skupaj ne presegata 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV, 495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na relativne kršitve določil pravdnega postopka pa se ne ozira.

9. O pritožbi je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

10. Tožeča stranka v tem sporu je samostojni podjetnik B. B., ne pa _C. in druge ... dejavnosti_ ali pa _D._ Podjetnik je, kot izhaja iz definicije v šestem odstavku 3. člena ZDG-1, fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Firma podjetnika pa vsebuje, kot je določeno v prvem odstavku 72. člena tega zakona, _ime in priimek podjetnika, skrajšano oznako, da gre za samostojnega podjetnika (s. p.), oznako dejavnosti in morebitne dodatne sestavine._ Iz tega sledi, da navedba dejavnosti ob firmi samostojnega podjetnika _C. in druge ... dejavnosti_ oziroma _D._ kaže le na dejavnost tožnika. Drži sicer pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje iz nepojasnjenih razlogov v uvodu sodbe pri firmi tožnika samovoljno navedlo drugačno dejavnost od tiste, ki jo je v tožbi navedel tožnik sam. Vendar pa s tem ni zagrešilo take kršitve, ki bi lahko imela vpliv na odločitev o pritožbi. Na relativne postopkovne kršitve se, kot je zgoraj pojasnjeno, v SMV pritožbeno sodišče ne ozira.

11. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da predlog za zaslišanje prič implicitno predstavlja zahtevo za izvedbo glavne obravnave. Po določilu drugega odstavka 454. člena ZPP sodišče izda sodbo brez izvedbe glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v dovoljenih vlogah ni zahtevala. V tej pravdi tožnica ni izrecno zahtevala izvedbe naroka. V strokovni literaturi1 in sodni praksi2 pa je uveljavljeno enotno stališče, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati. Zahteva za izvedbo naroka mora biti torej jasno in nedvoumno izražena. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede na navedeno ni podana.

12. Naj se počuti pritožnik še tako prizadetega zaradi vnaprejšnje prvostopenjske, kot pravi v pritožbi, _a priori obtožbe o njegovi pristranskosti,_ tudi zatrjevana žalitev ne zadošča za njegov uspeh s pritožbo. Ta očitek namreč ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka ali pa zmotne uporabe materialnega prava.

13. Prav tako pritožnik ne more uspeti z zatrjevanjem, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na navedbe iz zadnje toženčeve vloge. Tudi če bi to storilo, tožnik v pritožbenem postopku ne bi mogel uspeti in to iz razloga, ker je tožba nesklepčna. Zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen. Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

14. Bistvo posredniške pogodbe je posrednikova zaveza, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se mu zaveže, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (837. člen OZ). _Vzpostavitev stika med posrednikom in tretjim_, s katerim se bo naročitelj pogajal o sklenitvi pogodbe, je odločilna za presojo, da je posrednik upravičen do dogovorjene provizije. Tožnik pa meni, da ni _važno, kdo je tretja oseba_, katero je kot posrednik spravil v kontakt s tožencem kot naročnikom, ampak da je važno le to, da so se vsi trije avtomobili prodali kupcem. Očitno zato teh tretjih oseb pa sploh konkretiziral ni. Poleg tega je, kot je zgoraj pojasnjeno, najprej navedel, da sta bili pravdni stranki dogovorjeni, da bo za toženca posredoval _pri prodaji_ avtomobilov, za kar mu pripada provizija (1. točka te obrazložitve). Nato pa (glej povzetek v 3. točki te obrazložitve), da je posredoval pri _nabavi_ avtomobilov, ki so bili prodani naprej. Iz trditvene podlage torej ni jasno, ali zahteva tožnik plačilo provizije zaradi posredovanja pri _prodaji_ avtomobilov, ali pri njihovem nakupu. Zlasti pa je zmotno njegovo stališče, da ni pomembno, kdo je tretja oseba, s katero posrednik spravi v stik naročitelja, pa čeprav je, kot rečeno, predmet posredniške pogodbe prav to: vzpostavitev stika tretje osebe z naročnikom. Povzeta tožnikova trditvena podlaga glede na navedeno ne vodi do zaključka, da je tožbeni zahtevek na plačilo provizije po 837. členu OZ utemeljen.

_O uradnem preizkusu izpodbijane sodbe_

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe do te mere pomanjkljivo obrazložena, da je ni mogoče preizkusiti. To velja ne le za povzetek navedb obeh pravdnih strank v 2. točki obrazložitve, ki je povsem nejasen, ampak tudi za tisti del sodbe, ki predstavlja t. i. „golo obrazložitev“. V nosilni 7. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje ob zgoraj povzeti trditveni podlagi pravdnih strank zapisalo, _da je bila tožeča stranka upravičena do plačila, ki ga sama zahteva, če je toženi stranki predstavila kupca, ki je kupil navedene avtomobile po dogovorjeni ceni, kar pa tožeča stranka ni dokazala. Za sporni vozili_ (gre za dve vozili znamke X), _je tožeča stranka sicer res sklenila nabavno pogodbo, ampak tožeča stranka ni izkazala, da je posredovala tudi pri prodaji teh vozil in da je bila s kupci dosežena dogovorjena cena..._

16. Kaj z vidika posredniške pogodbe pomeni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka res sklenila _nabavno pogodbo,_ ampak tožeča stranka ni izkazala, da je _posredovala tudi pri prodaji_ teh vozil in da je bila s kupci dosežena dogovorjena cena, v izpodbijani sodbi ni pojasnjeno. Usoda tako zelo nejasne sodbe v pritožbenem postopku zaradi zagrešene absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne more biti drugačna, kot njena razveljavitev, razen če lahko pritožbeno sodišče zagrešeno kršitev samo odpravi (prvi odstavek 354. člena ZPP).

17. To pa je pritožbeno sodišče storilo tako, da je (prvič) v drugostopenjski sodbi povzelo manjkajočo relevantno podlago obeh pravdnih strank (1., 2. in 3. točka te obrazložitve) in se (drugič) do trditvene podlage tudi opredelilo (14. in 15. točka obrazložitve).

18. Kot je pojasnjeno v 13. točki te obrazložitve, je ta tožba nesklepčna, tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa je neutemeljen. Iz tega sledi, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, pa čeprav je to storilo iz drugih, kot je zgoraj pojasnjeno, nejasnih razlogov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj je zagrešeno absolutno bistveno postopkovno kršitev samo odpravilo.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

19. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec pa nosi svoje stroške pritožbenega postopka zato, ker s to vlogo v ničemer ni doprinesel k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722. 2 Odločbe VSL npr. II Cp 511/2011, II Cp 2634/2012, II Cp 3223/2016, VS RS III Ips 171/2009 in druge.