Jedro

V skladu s prvim odstavkom 131. člena ZFPPIPP po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku sicer ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju (razen v nadaljevanju naštetih primerih), vendar to po presoji sodišča ne pomeni, da upravni organ po začetku stečajnega postopka ne bi smel voditi odmernega postopka, ki ga začne po uradni dolžnosti, ko na podlagi vložene zavezančeve napovedi, v kateri so podatki, potrebni za odmero, ugotovi, da so za to izpolnjeni pogoji.

Ali bo toženka prišla do poplačila terjatve oz. ali so za to podane ovire z vidika petega odstavka 296. člena ZFPPIPP, ki določa, da če upnik zamudi rok za prijavo terjatve iz prvega, drugega, tretjega ali četrtega odstavka tega člena, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in sodišče zavrže prepozno prijavo terjatve, pa bo na podlagi morebitne prijave odločalo sodišče v stečajnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila vodno povračilo za leto 2011 v višini 19.085,76 EUR (1. točka izreka). Ugotovila je, da je njena obveznost za plačilo akontacij za omenjeno leto znašala 15.262,50 EUR (2. točka), da te niso bile poravnane, zato so bile prijavljene v stečajnem postopku, začetem 1. 6. 2011 (3. točka), da znaša razlika med odmerjenim vodnim povračilom in prijavljenimi akontacijami v stečajnem postopku 3.823,26 EUR, ta znesek pa mora tožnica plačati v 15 dneh po prejemu odločbe na tam navedeni podračun (4. točka), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka). Stroški v tem postopku niso nastali (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnica 3. 2. 2012 vložila napoved za plačilo vodnega povračila za leto 2011 in da so bile pri odmeri uporabljene določbe Uredbe o vodnih povračilih (Uradni list RS, št. 103/02 in naslednji). Toženka še pojasnjuje, da je terjatev na račun neplačanih akontacij za leto 2011 prijavila v stečajni postopek, zato je štela, da je terjatev v tej višini poravnana in je ni vključila v obravnavani obračun.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, med drugim tudi stališče, da bi morala toženka poleg terjatve iz naslova neplačanih akontacij v stečajnem postopku prijaviti kot pogojno terjatev še razliko do odmerjenega vodnega povračila za leto 2011 in da ker tega ni storila, je terjatev prenehala (peti odstavek 296. člena Zakona finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Omenjeno stališče je nepravilno, saj tožnica napovedi za odmero ni vložila v 30 dneh po prenehanju rabe vode – če je z njo prenehala z uvedbo stečajnega postopka –, ampak šele 3. 2. 2012. Tožničina obveznost, da plača razliko med akontacijami in odmerjenim vodnim povračilom, na dan pričetka stečajnega postopka oziroma v trimesečnem obdobju po njegovi uvedbi 1. 6. 2011 tako še ni obstajala, zato je tudi ni bilo mogoče prijaviti, niti ni mogla prenehati.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil v obravnavanem primeru 1. 9. 2011 zadnji dan trimesečnega roka za prijavo terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic v stečajnem postopku. Toženka bi morala do tega dne kot pogojno terjatev prijaviti tudi razliko do odmerjenega vodnega povračila za leto 2011. Pri tem je pravno nepomembno, da sama ni vložila napovedi v 30 dneh po prenehanju rabe vode oziroma opravljanju dejavnosti, ampak šele 3. 2. 2012. Res je prenehala s proizvodno dejavnostjo z dnem, ko je bil zoper njo uveden stečajni postopek (1. 6. 2011), napoved pa je vložila 3. 2. 2012, vendar le za obdobje poslovanja v letu 2011 (januar – maj 2011). Če bi toženka pravočasno uveljavljala tudi terjatev v višini 3.823,26 EUR kot pogojno terjatev, katere nastanek ali prenehanje je odvisno od negotovega dejstva, bi stečajni upravitelj bil dolžan zagotoviti ustrezna sredstva iz stečajne mase; če odložni pogoj ne bi nastopil do dokončne razdelitve, bi terjatev ugasnila in bi se zagotovljena sredstva razdelila med druge upnike. Ker terjatev ni bila pravočasno prijavljena, je prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Vodno povračilo je dajatev za obremenjevanje voda (6. člen Zakona o vodah, v nadaljevanju ZV-1), ki se plačuje za vsako rabo vodnega javnega dobra, razen za splošno rabo (prvi odstavek navedenega člena). Gre za okoljsko javno dajatev, ki jo je dolžan plačevati povzročitelj obremenitve okolja, v konkretnem primeru tožnica. Med strankama omenjeno ni sporno, prav tako tudi ne, da je bil zoper tožnico 1. 6. 2011 začet stečajni postopek, da je 3. 2. 2012 vložila napoved za odmero povračila za leto 2011, da so bile v odločbi upoštevane okoliščine, ki jih je navedla v prijavi in da je znesek vodnega povračila pravilno izračunan. Sporno pa je, ali bi toženka sploh smela izdati izpodbijano odločbo in tožnici kot stečajni dolžnici naložiti v plačilo razliko med neplačanimi akontacijami plačil letnega povračila za leto 2011 – te je toženka prijavila v stečajni postopek –, in končnim (višjim) zneskom odmerjenega povračila, izračunanega na podlagi vložene napovedi, saj ta razlika do poteka roka za prijavljanje terjatev v stečajnem postopku (1. 9. 2011) ni bila prijavljena kot pogojna terjatev.

Sodišče meni, da neprijava zahtevane razlike vodnega povračila v stečajnem postopku ni bila ovira za izdajo izpodbijane odločbe.

ZV-1, Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) niti ZFPPIPP ne določajo, da se v primeru zavezanca za plačilo javne dajatve – stečajnega dolžnika ne bi smel voditi postopek za odmero vodnega povračila, ki ga uvede upravni organ na podlagi zavezančeve napovedi (10. člen Uredbe o vodnih povračilih). V skladu s prvim odstavkom 131. člena ZFPPIPP po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku sicer ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju (razen v nadaljevanju naštetih primerih), vendar to po presoji sodišča ne pomeni, da upravni organ po začetku stečajnega postopka ne bi smel voditi odmernega postopka, ki ga začne po uradni dolžnosti, ko na podlagi vložene zavezančeve napovedi, v kateri so podatki, potrebni za odmero, ugotovi, da so za to izpolnjeni pogoji.

Posledično ni relevantna niti okoliščina, da toženka v stečajnem postopku v roku za prijavljanje terjatev upnikov (drugi odstavek 243. člena ZFPPIPP) ni prijavila razlike do odmerjenega povračila. Tudi v tem primeru noben zakon ne določa, da upravni organ ne bi bil dolžan izdati odmerne odločbe in zavezancu naložiti plačilo javne dajatve. Podobno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 248/2005 v zvezi z odmero in plačilom prispevkov za socialno varnost in članarino za obrtno zbornico. Ali bo toženka prišla do poplačila terjatve oz. ali so za to podane ovire z vidika petega odstavka 296. člena ZFPPIPP, ki določa, da če upnik zamudi rok za prijavo terjatve iz prvega, drugega, tretjega ali četrtega odstavka tega člena, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in sodišče zavrže prepozno prijavo terjatve, pa bo na podlagi morebitne prijave odločalo sodišče v stečajnem postopku.

Tožnica namreč ne pojasni, v katerem smislu šteje vodno povračilo za leto 2011 za pogojno terjatev. Iz 5. točke drugega odstavka 60 člena ZFPPIPP izhaja le, da naj bi upnik v prijavi terjatve, če jo uveljavlja kot pogojno, določno opisal okoliščine, nastanek katerih pomeni uresničitev odložnega ali razveznega pogoja, s katerim je povezana terjatev. Zato preizkus te trditve ni mogoč, sodišče pa le dodaja, da se povračilo za rabo vode določi na podlagi letnega obsega rabe vode (5. člen Uredbe o vodnih povračilih), v konkretnem primeru za leto 2011, tako da z začetkom stečajnega postopka 1. 6. 2011 obveznost plačila dajatve še ni nastala, niti toženka ni mogla vedeti, da je tožnica prenehala z rabo vode. Ni sporno, da tožnica kljub trditvam, da je z uvedbo stečajnega postopka prenehala s to rabo, ni vložila napovedi za odmero v 30 dneh po prenehanju rabe (11. člen Uredbe o vodnih povračilih). Zato drži stališče toženke, da omenjene terjatve v zahtevanem trimesečnem roku, ki je potekel 1. 9. 2011, ni bilo mogoče priglasiti v stečajni postopek. Šele omenjena napoved bi bila namreč podlaga za sklepanje, da je zaradi prenehanja rabe vode že sredi leta 2011 nastala terjatev za to leto. Tako pa je šele na podlagi kasneje vložene napovedi za rabo vode v letu 2011, katere sestavni del je količina odvzete vode (priloga Pravilnika o obliki in vsebini napovedi za plačilo vodnega povračila, Uradni list RS, št. 131/03), in posledično obračuna vodnega povračila, ki je bil opravljen v postopku izdaje izpodbijane odločbe, postalo jasno, da ima toženka kljub akontacijam terjatev do tožnice iz naslova vodnega povračila.

Poleg tega mora prijava terjatve v stečajnem postopku v skladu s prvim odstavkom 297. člena ZFPPIPP vsebovati tudi podatke iz prvega odstavka 60. člena, med drugim določen zahtevek za priznanje terjatve v postopku, po drugem odstavku 60. člena pa mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati znesek glavnice. Glede na prej povedano znesek vodnega povračila za leto 2011 do poteka roka za prijavo terjatev še ni bil niti ni mogel biti znan.

Ker torej po presoji sodišča v tej zadevi prijava terjatve v stečajnem postopku ni bila pogoj za izdajo izpodbijane odločbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).