Jedro

Pri ugotavljanju vzroka za obravnavano nezgodo in odgovornosti zanjo gre za pravna vprašanja, na katera mora odgovoriti sodišče in ne izvedenec cestnoprometne stroke, zato je bil ta dokaz očitno neprimeren in nepotreben.

Z zavarovanjem lastnika prometnega sredstva proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, so krite tudi škode, ki jih povzročijo osebe, ki po volji lastnika sodelujejo pri uporabi prometnega sredstva. Potemtakem ni pomembno, kako je bilo ime voznici, ki je bila udeležena v trčenju s tožnico.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji morata toženki nerazdelno plačati 959,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2013 dalje. Obenem je tožnici naložilo, da mora toženkama povrniti njune pravdne stroške, prvi 56,70 EUR in drugi 224,03 EUR, obema z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno spremembo. Poudarja, da je v tožbi pomotoma navedla, da je imela prometno nesrečo z voznico A. A. Svojo napako je popravila v vlogi z dne 8. 9. 2015 in predlagala, naj sodišče zasliši povzročiteljico prometne nesreče C. C. Z zavrnitvijo tega dokaza zaradi prekluzije je sodišče kršilo tožničino pravico do kontradiktornosti v postopku, potem ko je zanemarilo tudi materialno procesno vodstvo. Sicer pa niti ni pomembno, katera oseba je upravljala z vozilom, saj je imela prednost v križišču nedvomno tožnica. Druga toženka najmanj devet dni ni nadomestila manjkajoče prometne signalizacije, kar pomeni, da ni zadostila zahtevanemu merilu skrajne skrbnosti, zato se ne more razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti. Sodišče ni izvedlo niti dokaza z izvedencem, poleg tega pa izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Obremenjena je z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 7., 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Z materialnopravno nepravilno odločitvijo in pristranskim odločanjem pa je sodišče kršilo tudi tožničine ustavne pravice do sodnega varstva in enakega varstva pravic.

3. Na pritožbo je odgovorila samo druga toženka, ki predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je izpolnila predpisane obveznosti vzdrževanja in pregledovanja cest v mestnem jedru, zato ni z ničimer prispevala k nastanku škodnega dogodka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo očitanih procesnih kršitev, niti tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba nima nobene takšne pomanjkljivosti, ki bi lahko onemogočila njen pritožbeni preizkus. Sodišče je v obrazložitvi sodbe korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov. Ustrezno je pojasnilo tudi, zakaj je zavrnilo neizvedene dokaze, zato tožničina pravica do obravnavanja v postopku ni bila okrnjena. Tožnici je verjeti, da se je zmotila pri navedbi druge udeleženke nezgode, kar pa ne spremeni dejstva, da je bil njen dokazni predlog za zaslišanje priče C. C. prepozen, upoštevaje 453. člen ZPP. Dokazovanje z izvedencem je po 243. členu ZPP namenjeno razjasnitvi dejanskih vprašanj, ki terjajo strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pri ugotavljanju vzroka za obravnavano nezgodo in odgovornosti zanjo pa gre za pravna vprašanja, na katera mora odgovoriti sodišče in ne izvedenec cestnoprometne stroke, zato je bil ta dokaz očitno neprimeren in nepotreben. Ni jasno, kaj si je tožnica obetala od pričakovanega materialnega procesnega vodstva, na katerega se sklicuje v pritožbi; sicer pa bi njegova opustitev lahko pomenila le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker je samo tožnica kršila prepoved navajanja novot, je neupravičen njen očitek sodišču prve stopnje, da je z uporabo instituta prekluzije povzročilo procesno neravnotežje med pravdnima strankama. Nerazumljiv pa je tudi pritožbeni očitek o kršitvi iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče v tem primeru ni izdalo zamudne sodbe, sodbe na podlagi pripoznave, sodbe na podlagi odpovedi ali vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank.

6. Res pa je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na zmotno materialnopravno izhodišče. Tožnici je namreč odreklo zahtevano odškodninsko varstvo, ker se je izkazalo, da voznica Renault Clia, ki je bilo udeleženo v trčenju s tožničinim vozilom, ni bila A. A., kot je sprva navajala tožnica, ampak C. C., s čimer je tožnica seznanila sodišče šele v prvi pripravljalni vlogi. Sodišče tega dejstva ni upoštevalo, ker gre za spor majhne vrednosti; ocenilo je, da zato ne more presojati odgovornosti voznice Renault Clia, niti vzročne zveze med njeno protipravno vožnjo in opustitvijo druge toženke, ki ni pravočasno nadomestila manjkajočega prometnega znaka pred križiščem, v katerem je prišlo do nezgode.

7. Za opisano sklepanje sodišča prve stopnje ni pravne podlage. Dvom o sklepčnosti tožbe je odveč. Res je bila tožnica premalo skrbna pri sestavi tožbe, vendar vprašanje, ali je bila druga udeležena voznica v nezgodi A. A. ali C. C., za ta primer ni pravno odločilno. Tožnica namreč tožbe ni naperila zoper A. A., ki je kot lastnica vozila sklenila zavarovalno pogodbo s prvo toženko, niti zoper C. C., ki ji je lastnica vozilo prepustila v uporabo, pač pa zahteva plačilo odškodnine neposredno od prve toženke, skladno z 965. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Z zavarovanjem lastnika prometnega sredstva proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, so po 2.a členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) krite tudi škode, ki jih povzročijo osebe, ki po volji lastnika sodelujejo pri uporabi prometnega sredstva. Potemtakem ni pomembno, kako je bilo ime voznici, ki je bila udeležena v trčenju s tožnico. Položaj zavarovanke prve toženke ima tudi C. C., sicer pa odgovornost prve toženke izvira iz uporabe vozila, s katerim je bila oškodovanki povzročena škoda. Napačno navedeno ime voznice Renault Clia, torej ne pomeni nobene ovire za obravnavanje in presojo zatrjevane protipravnosti njene vožnje oziroma vzroka in posledične krivde za trčenje, v katerem je nastala škoda na tožničinem vozilu. Tudi odgovornost druge toženke ne more biti odvisna od identitete voznice.

8. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 458. člena ZPP ugodilo tožničini pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo najprej razjasniti, katera od obeh voznic je imela pri vožnji skozi križišče prednost glede na prometno signalizacijo v času obravnavane nezgode, nato pa še, katera bi imela prednost, če bi druga toženka pravočasno zagotovila predpisano prometno signalizacijo oziroma nadomestila manjkajoči prometni znak. Odgovor na to vprašanje bo omogočil presojo sporne vzročne zveze med zatrjevano opustitvijo druge toženke in nastankom škode. Če se bo izkazalo, da je deloma ali v celoti podana podlaga tožničine odškodninske terjatve, pa bo moralo sodišče presoditi tudi njeno višino.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica sicer svojih pritožbenih stroškov ni priglasila, pravica druge toženke do povračila njenih stroškov za odgovor na pritožbo pa je odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za stroške prvostopenjskega postopka, zato bo o povračilu vseh stroškov postopka odločilo sodišče prve stopnje.