Jedro

Tožena stranka se lahko razbremeni svoje odgovornosti le, če dokaže, da prometnega znaka na kraju škodnega dogodka ni bilo potrebno postaviti in da je izpolnjevala vse obveznosti, ki prispevajo k čimvečji prometni varnosti na cesti. Na podlagi mnenja izvedenca lovske stroke je ugotovilo, da na kritičnem odseku ceste in v bližnji okolici trka ni stalnih prehodov jelenjadi (stečin), ki bi narekovali postavitev opozorilnih znakov na cesti. Posledično temu zato ni obstajala obveznost prvotožene stranke, da izposluje postavitev opozorilnih znakov ob cesti. Prav tako je prvotožena stranka izpolnjevala vse obveznosti (ki jih nalaga 3. odst. 5. čl. citiranega zakona), kajti pravilno je izvrševala planiran odstrel jelenjadi in dosledno je tudi izvajala dopolnilno krmljenje ter urejanje pasišč.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.816.504.- LIT v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 18.1.1999 z zakonskimi zamudnimi obrestmi na tolarsko protivrednost od 18.1.1999 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške in sicer prvotoženi stranki 156.304,00 SIT, drugotoženi stranki 39.633,00 SIT, vse v 15-tih dneh.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Trdi, da bi tožena stranka v tej pravdi morala dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Te odgovornosti pa se ne razbremeni že, če dokaže, da prometnega znaka na kraju škodnega dogodka ni bilo potrebno postavljati, saj dolžnost tožene stranke ni le v tem, da izpolnjuje obveznosti, ki prispevajo k čimvečji prometni varnosti na cesti. Zakon ji namreč nalaga tudi izvajanje drugih dejavnosti, ki vplivajo na pogosto navzočnost divjadi na cestah. Sodišče prve stopnje je mimo navedb toženih strank in mimo izvedeniškega mnenja ugotovilo, da toženi stranki za škodo tožniku ne odgovarjata, saj izvedeniško mnenje v ničemer ne potrjuje, da sta toženi stranki karkoli naredili v smeri, da do škodnega dogodka ne pride. Izvedeniško mnenje potrjuje, da divjad na spornem delu vozišča prehaja cestišče, da na kritičnem odseku ceste ni bilo postavljenega prometnega znaka, ki bi tožnika opozarjal na prisotnost divjadi na cesti, kar pokaže, da toženi stranki nista naredili osnovnega ukrepa za varno vožnjo po cesti v lovišču toženih strank, to je postavitvi ustreznega prometnega znaka, ki bi voznike opozarjal na prisotnost divjadi in je zato zaključek napadene sodbe, da sta se toženi stranki razbremenili odgovornosti povsem zgrešen in v nasprotju z osnovnim pravnim načelom, da naj tisti, ki z izvajanjem neke dejavnosti pridobiva korist, nosi tudi neugodne posledice take dejavnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je sicer razlogovanje tožeče stranke v pritožbi, da se tožena stranka lahko razbremeni svoje odgovornosti le, če dokaže, da prometnega znaka na kraju škodnega dogodka ni bilo potrebno postaviti in da je izpolnjevala vse obveznosti, ki prispevajo k čimvečji prometni varnosti na cesti, kot ji je nalagal takrat veljavni zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (Ur.list. št. 25/76). Ravno to, kar pritožba izrecno izpostavlja, je sodišče prve stopnje raziskovalo in ugotovilo, da je prvotožena stranka vse ukrepe, ki jih je bila dolžna izvajati tudi izvedla. Na podlagi mnenja izvedenca lovske stroke, kateri je svoje mnenje izdelal vestno in skladno s pravili stroke, (sodišče prve stopnje ga je sprejelo v celoti), je ugotovilo, da na kritičnem odseku ceste in v bližnji okolici trka ni stalnih prehodov jelenjadi (stečin), ki bi narekovali postavitev opozorilnih znakov na cesti. Trditev v pritožbi, da je izvedenec ugotovil na spornem delu prehod divjadi, je zato protispisna. Izvedenec je namreč jasno povedal, da stečin na mestu trka in blizu njega, na razdalji cca. 1 km ni bilo opaziti. Tudi po vsej dolžini ceste od Hrušice do Podgrada ni bilo ugotovljeno izrazitejše mesto, ki bi kazalo na prehod jelenjadi, razen tega tudi nikjer ob cesti ni strnjenih gozdov, na drugi strani pa pašnih površin ali intenzivno obdelanih polj, poljedelskih površin s pridelki, ki pritegnejo jelenjad. Posledično temu zato ni obstojala obveznost prvotožene stranke, da izposluje postavitev opozorilnih znakov ob cesti. Prav tako je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je prvotožena stranka izpolnjevala vse obveznosti, ki jih nalaga 3. odst. 5. čl. citiranega zakona, kajti pravilno je izvrševala planiran odstrel jelenjadi in dosledno je tudi izvajala dopolnilno krmljenje ter urejanje pasišč. Prvotožena stranka je torej izkazala, da je vse obveznosti, ki ji nalaga citirani zakon izpolnjevala, zato se je tudi svoje odgovornosti po 154. čl. ZOR zakona o obligacijskih razmerjih, ki se na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika uporablja v tem postopku, ekskulpirala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno tožbeni zahtevek zoper prvo in drugotoženo stranko zavrnilo. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, zgolj pavšalno navedenih v pritožbi, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).