Jedro

V

6. odstavku 24. člena ZKZ je med drugim določeno, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba uporablja. Iz navedene določbe izhaja, da se o tem, ali se oseba šteje za kmeta, odloča v upravnem postopku kot o upravni stvari. V obravnavani zadevi pa je odločanje o tem, ali oseba (tožnik) šteje za kmeta, predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP. V konkretni zadevi se je prvostopenjski organ odločil navedeno (sporno) predhodno vprašanje (ali tožnik izpolnjuje pogoje za kmeta) reševati sam, vendar pa po presoji sodišča dejanskega stanja pri reševanju navedene zadeve oz. vprašanja ni popolno ugotovil.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote A., št. ... z dne 4. 7. 2006, se odpravi in se zadeva vrne tej upravni enoti v ponovni postopek.

Toženka je tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, skupaj torej 420 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe.

Zahtevek stranke z interesom A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ, Upravna enota A., je z izpodbijano odločbo, št. ... z dne 4. 7. 2006, v 1. točki izreka zavrnil zahtevek za odobritev pravnega posla, prodajne pogodbe, ki sta jo dne 30. 3. 2006 sklenila B.B. kot prodajalec in tožnik kot kupec, katere predmet je zaščitena kmetija, ki obsega zemljišča parc. št. 78/2 – pašnik 7. kat. razreda v izmeri 1408 m2, 78/6 – neplodno v izmeri 9999 m2, 82/2 – pašnik 4. kat. razreda v izmeri 612 m2, 82/2 – stavba v izmeri 65 m2, pašnik 4. kat. razreda v izmeri 1670 m2, 88 – gozd 4. kat. razreda v izmeri 539 m2, 90/2 – travnik 6. kat razreda v izmeri 177 m2, 90/3 – travnik 6. kat. razreda v izmeri 106 m2, 90/4 – travnik 6. kat. razreda v izmeri 12 m2, 90/6 – travnik 6. kat. razreda v izmeri 27154 m2, 90/6 – stavbišče v izmeri 47 m2, 90/6 – stavbišče v izmeri 104 m2, 90/6 – stavbišče v izmeri 243 m2, 90/6 – stavbišče v izmeri 362 m2, 90/6 – stavbišče v izmeri 427 m2, 93 – travnik 6. kat. razreda v izmeri 7377 m2, 95/1 – travnik 6. kat. razreda v izmeri 61352 m2, 95/3 – travnik 6. kat. razreda v izmeri 1146 m2, 97/1 – travnik 6. kat. razreda v izmeri 10714 m2, 97/3 – travnik 6. kat. razreda v izmeri 296 m2, 98/1 – travnik 6. kat. razreda v izmeri 1882 m2, 99 – travnik 6. kat. razreda v izmeri 8936 m2, 89 – pašnik 3. kat. razreda v izmeri 4992 m2, 94 – travnik 5. kat. razreda v izmeri 676 m2, 98/2 – travnik 6. kat. razreda v izmeri 1043 m2, ki so pripisane v vl. št. 405 k.o. B., po skupni ceni 52.320.000,00 SIT. V 2. točki izreka je odločil, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila ponudba za prodajo navedenih zemljišč, skladno z 20. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ), izobešena na oglasni deski Upravne enote A. in objavljena na enotnem državnem portalu E-uprave, poslana pa je bila tudi Občini C. in Krajevnemu uradu C.. V zakonsko določenem roku (30 dni) sta izjavo o sprejemu ponudbe upravnemu organu poslala C.C. in A.A.. V postopku odobritve pravnega posla je prvostopenjski organ oba ponudnika pozval, da v tem postopku uveljavita in dokažeta prednostno pravico. A.A. je na zaslišanju strank dne 10. 5. 2006 uveljavil in dokazal prednostno pravico kot drug kmet in sicer je priložil odločbo, da ima status kmeta, ki jo je dne 4. 2. 2005 izdala Upravna enota A.. Priložil je tudi dokazila o vrednosti kmetijskih pridelkov na svoji kmetiji v letu 2005, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in dokazila o prejeti pokojnini v letu 2005. Tožnik je na zaslišanju strank dne 17. 5. 2006 uveljavljal pravico kot kmet zakupnik zemljišča, ki je naprodaj, česar pa ni mogel dokazati, saj naj bi zakup obstajal le na podlagi dogovora. Uveljavljal je tudi prednostno pravico kot drug kmet, in sicer v smislu 24. člena ZKZ kot „drugačen uporabnik kmetijskega zemljišča“, ki le to obdeluje s pomočjo očima in matere, ki sta za opravljanje kmetijske dejavnosti ustrezno usposobljena, saj že več kot 25 let obdelujeta tudi kmetijo, ki je last D.D.. Na tej kmetiji je tožnik pomagal približno 20 let obdelovati zemljišča in opravljal dela, povezana z živinorejo. Tožnik je na zaslišanju izjavil, da je usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, saj ima končano četrto stopnjo izobrazbe in opravljen preizkus znanja s področja kmetijske dejavnosti, kot to izhaja iz potrdila Srednje mlekarske in kmetijske šole v A., št. 71/2001. Tožnik je priložil odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. ... z dne 10. 4. 2006, s katero izkazuje, da je za leto 2005 prejel subvencije v znesku 963.969,10 SIT ter popis kmetijskih pridelkov in živali, iz katerega izhaja, da je v letu 2005 prodal 4 konje, na drugem popisu z dne 31. 5. 2006 pa navaja prodajo 5 konj in 28 jagnjet na domu, za katere ni izkazanih računov. Po mnenju prvostopenjskega organa pri sklenitvi obravnavanega posla ni bil upoštevan predpisani prednostni red, kot ga predvideva ZKZ, zaradi česar je zahtevo za odobritev predmetnega pravnega posla zavrnil, saj tožnik ni uspel dokazati prednostne pravice kot zakupnik zemljišča. Zakupna pogodba je namreč veljavno pravno sklenjena le, če je sklenjena v pisni obliki, odobrena od upravne enote ter vknjižena v zemljiški knjigi. Tožnik tudi ni uspel dokazati prednostne pravice kot drug kmet, saj ne izpolnjuje pogojev za kmeta po 1. alineji 1. odstavka 24. člena ZKZ, saj ni lastnik, zakupnik ali drugačen uporabnik kmetijskega zemljišča. Po podatkih zemljiške knjige Okrajnega sodišča v A. ima v lasti le gozdno zemljišče v izmeri 953 m2, prav tako iz kmetijske dejavnosti ne pridobiva pomembnega dela dohodka, pa tudi ni predložil dokazov o končani izobrazbi četrte stopnje, ki jo je navedel pri zaslišanju.

Drugostopenjski organ Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo, št. ... z dne 27. 3. 2007, zavrnil pritožbo tožnika zoper izpodbijani akt in navedel, da je prvostopenjski organ v ugotovitvenem postopku popolno ugotovil dejansko stanje ter tudi pravilno uporabil materialno pravo, saj tožnik v postopku ni uspel dokazati prednostne pravice kot zakupnik, ker s prodajalcem ni imel sklenjene pisne zakupne pogodbe, prav tako pa zakupno razmerje ni vknjiženo v zemljiško knjigo.

Tožnik v tožbi izpodbija prvostopenjsko odločbo iz razlogov, navedenih v 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Prvostopenjski organ namreč v postopku odobritve pravnega posla ni upošteval 23. člena ZKZ, ki določa prednostni vrstni red kupcev. Ponudbo prodajalca B.B. je poleg tožnika sprejel tudi A.A., za katerega je upravni organ ugotovil, da izpolnjuje pogoje za kmeta – fizično osebo po 1. alineji 1. odstavka 24. člena ZKZ. Tožnik je v postopku odobritve pravnega posla obstoj zakupnega razmerja dokazoval z navajanjem dejstva, da ima zemljišča, ki so predmet pravnega posla v zakupu na podlagi ustnega dogovora, sklenjenega s prodajalcem B.B., predlaganega dokaza zaslišanja prodajalca pa prvostopenjski organ ni izvedel, zaradi česar je bilo v izpodbijani odločbi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Določbe ZKZ sicer res določajo, da ima zakupna pogodba pravne učinke le, če je sklenjena v pisni obliki, vendar pa tožnik pri tem opozarja na sodno prakso, in sicer sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 816/93, ki dopušča tudi konvalidacijo zakupnega razmerja na podlagi ustnega dogovora. Za primer, da pa se tožnika ne bi štelo kot zakupnika zemljišč, ki so predmet pogodbe, in s tem kot predkupnega upravičenca v skladu s 3. točko 1. odstavka 23. člena ZKZ, pa tožnik utemeljuje svojo predkupno pravico kot drug kmet, saj meni, da izpolnjuje vse pogoje, da se ga šteje za kmeta v smislu določil ZKZ, kar je uveljavljal že v pritožbi. Do teh tožnikovih navedb se drugostopenjski organ ni opredelil, zato jih tožnik ponavlja tudi v tožbi. Tožnik je v upravnem postopku navajal in dokazoval, da ima vsa zemljišča, ki so predmet prodaje, v svoji posesti in uporabi ter, kar je najpomembneje, v obdelavi že od julija 2004 dalje, torej praktično dve leti. Glede na navedeno bi ga bilo potrebno šteti za „drugačnega uporabnika kmetijskega zemljišča“ v smislu 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZKZ. Nadalje navaja, da predmetna zemljišča obdeluje in uporablja za pašo šestih konj in črede 30 ovac ter za košnjo trave, pri obdelovanju pa mu pomagata mati in očim, ki sta usposobljena za kmetijsko dejavnost. Ker upravni organ ni izvedel dokaznega postopka v zvezi z njegovimi navedbami, je poleg nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava storil tudi bistveno kršitev postopka. Tožnik ugovarja tudi ugotovitvam prvostopenjskega organa v zvezi s svojo usposobljenostjo za kmetijsko dejavnost. Navaja, da je predložil potrdilo o opravljenem preizkusu znanja iz kmetijstva, ki ga je izdala Srednja mlekarska in kmetijska šola iz A., dejstvo, da ima opravljeno zahtevano IV. stopnjo izobrazbe, pa je dokazoval z lastno izpovedbo, ki je v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) dokazno sredstvo. V primeru, da je upravni organ menil, da to dejstvo ni zadostno izkazano, bi moral v skladu z načelom materialne resnice tožnika dodatno pozvati, da zatrjevano dejstvo dokaže tudi s potrdilom. Ker upravni organ tega ni storil, je tožnik utemeljeno menil, da je to dejstvo dokazano. Po oceni tožnika upravni organ tudi ni pravilno uporabil materialnega prava, saj pri svoji odločitvi ni upošteval določil 2. odstavka 111. člena ZKZ, ki določa, da se ne glede na določbe 3. odstavka 24. člena ZKZ in 1. odstavek 111. člena ZKZ šteje, da je kmet ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, če je starejši od 30 let in ima od 15. leta starosti dalje najmanj 5 let delovnih izkušenj na kmetiji ali v posamezni kmetijski dejavnosti. Tožnik je star 42 let in je kot stranka v postopku izpovedal, da je približno 20 let pomagal svoji materi in očimu pri obdelovanju kmetije, last D.D. in sicer tako, da je obdeloval kmetijska zemljišča in opravljal dela, povezana z živinorejo. Tožnik torej, ne glede na dokazilo o IV. stopnji izobrazbe, izpolnjuje pogoje za kmeta, saj ga je potrebno šteti za usposobljenega za opravljanje kmetijske dejavnosti po 2. odstavku 111. člena ZKZ. V nadaljevanju tožnik prereka tudi ugotovitve upravnega organa v zvezi z dohodkom iz kmetijske dejavnosti. Tožnik je namreč izpovedal, da je ustvaril tudi prihodek s prodajo konj v vrednosti cca. 1.700.000,00 SIT ter s prodajo ovac in s pridelki ustvarjenimi za domačo rabo. V dokaz tem navedbam je predložil tudi dokazila, ki pa sicer res niso bili računi. Če je upravni organ menil, da dejstva o dohodku niso dovolj izkazana, bi moral tožnika dodatno pozvati k predložitvi dokazov, česar pa ni storil. Glede na te navedbe gre tožnika zagotovo uvrstiti pod postavko „drug kmet“, upravni organ pa bi moral ugotavljati prednostno pravico na podlagi 2. odstavka 23. člena ZKZ. Tožnik navaja, da je potrebno pri oceni ali A.A. predstavlja kmetijska dejavnost glavno dejavnost in ga je zaradi tega potrebno uvrstiti pod 1. točko 2. odstavka 23. člena ZKZ, upoštevati, da je omenjenemu poglavitni vir njegovega preživljanja pokojnina, sredstva iz kmetijske dejavnosti pa se delijo tudi za preživljanje ostalih družinskih članov. Prav tako je potrebno upoštevati, da so sredstva, ki jih je omenjeni pridobil iz naslova subvencij, namenjena tudi npr. kritju stroškov za prilagoditev kmetijskega gospodarstva, in ne za preživljanje. Dejstva, ali A.A. zemljišče obdeluje sam pa upravni organ niti ni ugotavljal. Po oceni tožnika je tako izpodbijano odločbo potrebno odpraviti in vrniti prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom A.A. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in navaja, da skladno z določbo 3. odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik navedb v zvezi z obstojem zakupnega razmerja ni navajal, ponudbo pa je sprejel kot drug kmet in ne kot kmet zakupnik. V zvezi s sodno prakso o konvalidaciji zakupnega razmerja pa stranka z interesom navaja, da je bila sodba Višjega sodišča, na katero se sklicuje tožnik, s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 184/94 z dne 4. 10. 1995, razveljavljena. V zvezi s trditvami, ki jih podaja tožnik v tožbi glede „drugačnega uporabnika kmetijskih zemljišč“, pa stranka z interesom meni, da je mogoče kot drugačnega uporabnika šteti npr. preživljavca, ki preživlja onemoglega uporabnika kmetijskih zemljišč, saj če bi bilo dopuščeno tolmačenje predpisa, da drugačna uporaba kmetijskega zemljišča pomeni morebitno uporabo zemljišča, ki je šele predmet postopka odobritve pravnega posla in ki niti ni ustrezno formalizirana, bi to pomenilo obid zakona in zlorabo kogentnih določil ZKZ. Prav tako stranka z interesom oporeka dejstvom v zvezi z obdelovanjem zemljišč z navajanji, da po vedenju stranke z interesom tožnik oziroma njegova mati in očim svojih ovac nikoli niso imeli, kar je razvidno tudi iz izpisa iz centralnega registra drobnice, ki ga je po uradni dolžnosti pribavil upravni organ, iz izpisa centralnega registra drobnice pa izhaja tudi, da registriranega nakupa ovac pred letom 2006 na spornih zemljiščih ni bilo. Tožnik nima lastnega hleva za ovce in konje. Tožnik je v zvezi s svojimi navedbami priložil nove dokaze, ne da bi ob tem obrazložil, zakaj jih ni predložil že v postopku na prvi stopnji. Sicer pa tožnik kmetijskih zemljišč ne obdeluje sam, ampak izključno z najeto delovno silo. Tožnik je ob zaslišanju dne 17. 5. 2006 glede usposobljenosti za opravljanje kmetijske dejavnosti navedel, da je približno dvajset let pomagal pri kmečkih opravilih, da ima četrto stopnjo izobrazbe in opravljen preizkus znanja s področja kmetijske dejavnosti. Z ničemer pa tožnik ni dokazal, da ima 4. stopnjo izobrazbe, pri čemer je tožnik ob koncu zaslišanja dne 17. 5. 2006 izrecno izjavil, da v zvezi z zadevo nima nobenih drugih dokazil. Dopolnitev dokazil pa je po določbah ZUS-1 in ZUP sedaj že prepozna. Enako velja tudi za tožbene navedbe v zvezi z določbami 2. odstavka 111. člena ZKZ. V zvezi z dohodki iz kmetijske dejavnosti pa stranka z interesom navaja, da je zatrjevani dohodek tožnika iz naslova prodaje konj in ovac sporen in listinsko neizkazan, tega ne more spremeniti niti prepozno predloženo potrdilo E.E.. Tožnik namreč ni predložil računov ali drugih enakovrednih dokumentov, iz katerih bi bili razvidni datumi prodaj, kupec, vrsta blaga in cena za prodano blago. Prav tako tožniku kmetijska dejavnost ne predstavlja edine ali glavne dejavnosti, saj je tožnik direktor in lastnik družbe A.A.A. d.o.o. s prihodki prek 2 milijard SIT in čistim dobičkom okoli 12 milijonov SIT v letu 2005. Ne drži niti trditev tožnika, da subvencij ni mogoče šteti kot prihodek iz naslova kmetijske dejavnosti (saj bi tudi sam ostal brez vseh prihodkov iz kmetijske dejavnosti), brezpredmetna pa je tudi trditev, da naj bi se dohodki iz dejavnosti delili med družinske člane, saj je A.A. kot nosilec gospodarstva in zato dohodki iz dejavnosti v smislu določil ZKZ pripadajo njemu.

Tožba je bila v odgovor poslana tudi stranki z interesom B.B., ki pa odgovora na tožbo ni podal. K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ postopal pravilno, ko je zavrnil zahtevo za odobritev pravnega posla, prodajne pogodbe, ki sta jo sklenila B.B. kot prodajalec in tožnik kot kupec, ker je menil, da pri sklenitvi predmetnega pravnega posla ni bil upoštevan predpisani prednostni vrstni red po ZKZ.

Prednostno pravico pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ureja 23. člen ZKZ (Uradni list RS, št. 55/03). Po prvem odstavku 23. člena tega zakona lahko uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: (1) solastnik, (2) kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, (3) zakupnik zemljišča, ki je naprodaj, (4) drug kmet, (5) kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti in (6) Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo. Po drugem odstavku 23. člena tega zakona se med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, določi pravico do nakupa tako, da ima prednost (1) kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, med takimi kmeti pa (2) kmet, ki zemljišče sam obdeluje. Če se več kmetov še naprej uvršča na isto mesto, pa lahko (3) prodajalec sam določi kmeta, ki mu proda kmetijsko zemljišče (razen v primeru, ko je predmet prodaje stvarno premoženje države, in mora glede na to biti izvedena javna dražba, za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre in to tudi ni sporno). Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje (tretji odstavek 23. člena ZKZ-UPB1). Iz 19. člena ZKZ izhaja, da se pravni posel ne odobri, če ni bil upoštevan vrstni red kupcev iz 23. člena ZKZ.

Odločitev upravnega organa, da se predmetni pravni posel ne odobri, temelji na zaključku, ki je v navedeni zadevi odločilnega pomena, da tožnik ne izpolnjuje pogoje za kmeta. Tožnik je namreč uveljavljal prednostno pravico kot kmet (kot predkupni upravičenec po 4. točki 23. člena ZKZ - „drug kmet“), v postopku pa je navajal, da izpolnjuje pogoje za kmeta, kot so določeni v 1. alineji 1. odstavka 24. člena ZKZ. Iz slednje izhaja, da je kmet v smislu tega zakona fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, ki to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka.

V 6. odstavku 24. člena ZKZ je med drugim določeno, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba uporablja. Iz navedene določbe izhaja, da se o tem, ali oseba šteje za kmeta, odloča v upravnem postopku kot o upravni stvari. V obravnavani zadevi pa je odločanje o tem, ali oseba (tožnik) šteje za kmeta, predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP (Uradni list RS, št. 24/06, 126/07, 65/08). Slednji določa, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, ga lahko ob pogojih iz tega zakona organ sam obravnava, ali prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. V konkretni zadevi se je prvostopenjski organ odločil navedeno (sporno) predhodno vprašanje (ali tožnik izpolnjuje pogoje za kmeta) reševati sam, vendar pa po presoji sodišča dejanskega stanja pri reševanju navedene zadeve oz. vprašanja ni popolno ugotovil, utemeljeni pa so tudi tožbeni ugovori tožnika, da upravni organ tožniku ni dal možnosti, da se izjasni o vseh pomembnih okoliščinah ter da v zvezi s tem predloži potrebna dokazila, zato je izpodbijana odločba, ki na zaključku organa o tem, da tožnik ne šteje za kmeta, temelji, nezakonita.

Upravni organ namreč, kljub zatrjevanju tožnika, da je kmet v smislu 24. člena ZKZ, ter da ga je šteti za drugačnega uporabnika kmetijskega zemljišča (pri tem se je skliceval, da ga obdeluje s pomočjo očima in matere, ki obdelujeta kmetijo in katerima je tožnik pomagal pri delu), ni raziskal dejanskega stanja v zvezi z omenjenimi navedbami, kot tudi ni izvedel predlaganih dokazov, pri čemer ni niti pojasnil, zakaj jih ni izvedel. Glede na to, da je tožnik predložil odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, šifra ... z dne 10. 4. 2006, iz katere izhaja, da so mu bila priznana neposredna plačila v kmetijstvu za leto 2005 in sicer kot pomoč na površino, bi bilo mogoče sklepati, da je tožnik imel (oziroma ima) v uporabi določene kmetijske površine. Vendar pa upravni organ navedene okoliščine ni raziskal. Upravni organ se je do zatrjevanja tožnika o okoliščinah, da je imel zemljišča v uporabi, opredelil le preko preko instituta zakupa ter z navajanjem podatkov zemljiške knjige, iz katerih izhaja, da ima tožnik v lasti le gozdne površine. Zaključek upravnega organa, da tožnika ne šteje kot „drugačnega uporabnika“ v smislu 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZKZ, tako po presoji sodišča ne temelji na popolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Glede na to, da je upravni organ v navedenem postopku ugotavljal, ali se tožnik šteje za kmeta, in glede na to, da odločitev v predmetni zadevi (glede predmetnega pravnega posla) temelji na zaključku glede navedenega vprašanja (ali se tožnik šteje za kmeta), bi upravni organ moral pri reševanju navedenega vprašanja upoštevati vse določbe ZKZ, ki se nanašajo na navedeno vprašanje. Tako bi upravni organ moral postopati tudi pri ugotavljanju pogoja tožnikove usposobljenosti za kmeta, pri čemer bi le-to moral presojati tudi ob upoštevanju 2. odstavka 111. člena ZKZ. Slednji določa, da se ne glede na določbe 3. odstavka 24. člena ZKZ šteje, da je kmet ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, če je starejši od 30 let in ima od 15. leta starosti dalje najmanj pet let delovnih izkušenj na kmetiji ali v posamezni kmetijski dejavnosti, kar vse pa je v postopku zatrjeval tožnik. Ne glede na to, da se tožnik sicer ni izrecno skliceval na navedeno zakonsko določbo, pa je zatrjeval okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati na zakonski dejanski stan iz navedene določbe. Upravni organ pa pogoja tožnikove usposobljenosti v smislu navedenih relevantnih določb ZKZ ni ugotavljal. Tudi zaključek upravnega organa, da tožnik iz kmetijske dejavnosti ne pridobiva pomembnega dela dohodka, ne temelji na zadostno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik je namreč navajal, da je v letu 2005 prodal nekaj živali ter o tem predložil neke izjave. Ker je upravni organ navedene izjave ocenil kot nezadostne (da bi dokazovale prodajo teh živali in posledično, da bi se dohodek iz navedene prodaje upošteval pri tožnikovemu dohodku iz kmetijske dejavnosti), bi potem, kot jih je ocenil kot nezadostne, moral tožnika seznaniti s svojo oceno in mu pojasniti, kakšne dokaze bi tožnik moral predložiti upravnemu organu, da bi jih le-ta upošteval. Tudi po mnenju sodišča izjave, kot jih je o navedeni prodaji predložil tožnik, ne morejo služiti kot dokazilo o navedeni prodaji, vendar bi upravni organ s svojo dokazno oceno moral, preden je izdal odločbo, seznaniti tožnika in mu pred izdajo odločbe dati možnost, da predloži potrebne listine, z navedbo, katere listine bo upravni organ štel kot upoštevne (računi, iz katerih morata biti razvidna tudi kupnina in datum prodaje), česar pa upravni organ ni storil. Po presoji sodišča dejansko stanje glede vprašanja, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta, v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno oziroma je zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa kmeta vsaj preuranjen, v postopku zagrešene nepravilnosti pa predstavljajo bistvene kršitve pravil postopka, saj tožniku ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o spornih dejstvih in okoliščinah ter da glede le-teh predloži dodatna dokazila (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Sodišče pa zavrača tožbene ugovore tožnika, ki se nanašajo na zakup zemljišča, ki je predmet odobritve, in glede katerega tožnik nima sklenjene zakupne pogodbe. Po presoji sodišča je pravilen zaključek upravnega organa, da tožnik v predmetni zadevi ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje prednostne pravice kot kmet zakupnik zemljišča, ki je naprodaj (kot predkupni upravičenec po 3. točki 23. člena ZKZ), saj nima sklenjene pisne zakupne pogodbe. Obdelovanje zemljišča, katerega promet je predmet odobritve, je pravno upoštevno le, če se ga lahko izkaže z zakupno pogodbo. Iz petega odstavka 26. člena ZKZ-UPB1 namreč izhaja, da mora biti zakupna pogodba sklenjena v pisni obliki ter da zakupna pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, nima pravnega učinka. Na drugačen zaključek glede navedenega vprašanja tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika na sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 816/93, pa tudi sicer je bila le-ta s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 184/94 z dne 4. 10. 1995, odpravljena.

Sodišče tako ugotavlja, da je upravni organ bistveno kršil pravila postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, zaradi česar je tožbi na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v katerem bo moral prvostopenjski organ odpraviti zgoraj navedene pomanjkljivosti ter na podlagi vseh dokazov ponovno odločiti o zahtevku tožnika.

K 2. točki izreka: Stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Slednji določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 eurov. K navedenemu znesku je sodišče priznalo še 20 % DDV, kar znaša skupaj 420 eurov.

K 3. točki izreka: Ker ZUS-1 v primeru, da sodišče tožbi ugodi, v 3. odstavku 25. člena predvideva povračilo stroškov glede na določila Pravilnika, ki pa daje pravno podlago za povrnitev stroškov zgolj tožniku, je sodišče zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom zavrnilo.