Jedro

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo, ker ni moglo ugotoviti, ali je v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja pristojni upravni organ upošteval določbe 7. in 8. člena zakona o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju v zvezi z 2. točko 1. odstavka 105. člena zakona o varstvu okolja. Po določbi 7. člena ZVPH morajo namreč pristojni organi tudi pri določanju lokacij za dejavnosti, ki povzročajo hrup, upoštevati predpise in normative, ki urejajo varstvo pred hrupom, kar pomeni, da bo potrebno preveriti, ali so pogoji iz 8. člena ZVPH bili upoštevani že pri gradnji za drugačno namembnost stavbe tako, da zadostijo tudi za spremenjeno namembnost poslovnega prostora v stanovanjski hiši.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 6.6.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 21.2.1994, s katero je organ prve stopnje izdal investitorju lokacijsko dovoljenje za spremembo namembnosti poslovnega prostora v gostinski in trgovski lokal v objektu na parc. št. 814 in 26/1 (del) pod pogoji, navedenimi v isti odločbi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da se po določbi 2. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90 in 18/93, 47/93 in 71/93) izda lokacijsko dovoljenje na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN). V konkretnem primeru gre za poseg v območju, ki se ureja na podlagi odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja v občini (v nadaljevanju: PUP, Uradni list SRS št. 13/88). Lokacija je v območju urejanja CO 2/47, funkcionalna enota 4, kjer je predlagana sprememba namembnosti iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi odločbe organa prve stopnje, možna in dopustna. Organ prve stopnje je navedel pravilne razloge za dovolitev posega, s katerimi se tožena stranka strinja. V postopku so bila pridobljena vsa predpisana soglasja, investitor pa je izkazal, da je upravičen razpolagati s prostorom, ki mu spreminja namembnost. Glede pritožbenih ugovorov navaja, da investitor ni dolžan predložiti izračuna zadostnega dimenzioniranja kanalizacijskih vodov, lokal bo priključen na obstoječe naprave. Izvedba in delovanje ter način prezračevanja so stvar projekta v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Na skupnih delih stavbe ni predviden poseg in ne sprememba gabarita, zato niso utemeljene pripombe glede strehe nad garažami in glede kotlovnice. Dovoz prek kleti oziroma garaž je možen. Objekt je v območju, kjer je dejavnost, za katero se spreminja namembnost prostora, dopustna.

Tožniki uveljavljajo tožbene ugovore, kakršne so uveljavljali že v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje. Po stališču tožnikov bi že v postopku pridobitve lokacijskega dovoljenja bilo potrebno predložiti izračun zadostnega dimenzioniranja kanalizacijskih vodov kot tudi predvideni sistem zračenja lokala, česar ni mogoče prepustiti zgolj organom sanitarne inšpekcije, saj je iz gostinskih lokalov potrebno odvajati veliko količino onesnaženega zraka, ki ima pogosto zelo neprijeten vonj, odvajanje v okolico stanovanj pa je za stanovalce zelo moteče, zlasti še na predvideni način. Poseg bi bil v nasprotju ne le z zakoni, na katere se sklicuje tožena stranka, marveč tudi s temeljnim utavnim načelom, da ima vsak pravico do življenja v zdravem življenjskem okolju. To bi bilo kršeno tudi zaradi hrupa, ki ga bo gostinska dejavnost v objektu nedvomno povzročala. Izpodbijana odločba pa posega tudi v solastninsko razmerje, saj bi za kakršnokoli poseganje v solastno stvar moral imeti investitor soglasje vseh solastnikov. To velja zlasti za posle, ki presegajo redno upravljanje s solastno stvarjo. Manjkajočih soglasij solastnikov pa upravni organ ne more nadomestiti, zaradi česar je izpodbijana odločba v nasprotju tudi s 15. členom in naslednjimi členi zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Poseg v solastnino pomeni tudi sprememba gabarita. Lokacijsko dovoljenje bi moral pristojni organ zavrniti že zaradi lokacijske dokumentacije, ki predvideva obratovanje lokala tudi na javni ulični površini, kjer bo zaradi povečanja prometa in gostov hrup povečan nekajkrat čez dovoljeno mejo 60 oziroma 45 db. To se da ugotoviti z meritvami hrupa v lokalih podobne velikosti, ki že obratujejo. Zmotna je ugotovitev tožene stranke, da so bila pridobljena potrebna soglasja, saj pogojev iz soglasij investitor ni izpolnil in jih ne bo mogel, ker zahtevane adaptacije posegajo v bivalni prostor stanovalcev in jih brez njihovega soglasja ni mogoče izvesti in teh vprašanj ni mogoče reševati šele v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. To velja predvsem za soglasje sanitarnega inšpektorata z dne 21.9.1993. Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov in predlaga zavrnitev tožbe.

Zavrnitev tožbe predlaga tudi investitor kot prizadeta stranka, ki v odgovoru na tožbo navaja predvsem razloge, ki jih je za zavrnitev pritožbe navedla že izpodbijana odločba.

Tožba je utemeljena.

V stvari je sporno vprašanje, ali lokacijsko dovoljenje, izdano investitorju za spremembo namembnosti poslovnega prostora v gostinski in trgovski lokal v objektu, stoječem na parceli št. 814 in 26/1 (del), posega v pravice tožnikov, zaradi česar bi za predvideni poseg v prostor bilo potrebno pridobiti njihova soglasja, ki pa jih niso dali.

Po 3. odstavku 25. člena ZUN so na ureditvenih območjih naselij ali posameznih funkcionalno zaokroženih območjih v naseljih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, dopustne le komunalne ureditve in adaptacije, dozidave ali nadzidave ter dopolnilne gradnje objektov oziroma naprav, ki so nujno potrebne za vzdrževanje obstoječe gradbene strukture ali za bivanje ali delo prebivalcev v teh območjih. Posege v prostor na območju, ki ga obravnava izpodbijana odločba, ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja v občini. Ta za območje urejanja CO 2/47, funkcionalna enota 4, kjer je predlagana sprememba namembnosti, kot vrsto dopustnih posegov določa rekonstrukcijo objektov, rekonstrukcijo podstrešij ali nadomestno gradnjo in tekoča vzdrževalna dela na obstoječih objektih in adaptacije, s katerimi se bistveno ne spreminja njihova zunanjost ali zmogljivost. PUP pa kot vrste ostalih trajnih dopustnih posegov na gradbenih parcelah oziroma na javni ali primarni rabi namenjenih površinah opredeljuje tekoča vzdrževalna dela na obstoječih spremljajočih in pomožnih objektih, opremi in napravah in funkcionalne adaptacije ter neobhodne komunalne posege vključno z rekonstrukcijo in dograditvijo obstoječih podzemnih naprav. V točki 2.2. PUP je za navedeno območje (Merila in pogoji za podrobnejšo razporeditev dejavnosti in namenov po etažah osnovnega stavbnega fonda) glede stavb s kombinacijo pritlične proti javnim mestnim površinam orientirane javne funkcije in stanovanjske etažne funkcije dopustna med drugim tudi možnost izrabe pritličij tudi za stanovanja in poslovne dejavnosti, kadar niso orientirane proti javnim mestnim površinam, in z dopustno izrabo kleti za javne in poslovne dejavnosti, če s tem ni okrnjen dogovorjeni standard pomožnih in skupnih prostorov stanovanj.

Sodišče na podlagi lokacijske odločbe (lokacijske dokumentacije), po kateri je objekt zgrajen na parcelah št. 814 in (delu) 26/1 (slednja je očitno skupno funkcionalno zemljišče tudi za druge objekte ob tej parceli), ne more slediti ugotovitvi tožene stranke, da naj bi bila ob zahodni fasadi objekta ulična površina, na katero naj bi se poleti podaljšal kavarniški prostor s platneno pergolo in omizjem na lesenem podiju. Iz lokacijskega dovoljenja ni razvidno, da bi investitor predložil dokaz o izključni pravici uporabe ali lastninski pravici na zemljišču ob zahodni fasadi, na katero bi poleti podaljšal kavarniški prostor. Če pa je navedeno zemljišče skupno funkcionalno zemljišče v solasti vseh lastnikov stanovanj v obravnavani stavbi, iz spisov tudi ni razvidno, ali so z izključno rabo navedenega dela parcele soglašali lastniki stanovanj, predložen pa tudi ni bil zemljiškoknjižni izpisek s katastrskimi podatki o tem, kdo je sploh lastnik ali razpolagalec s parcelo št. 26/1. Investitor je glede razpolaganja z nepremičnino predložil le prodajno pogodbo za poslovni prostor v objektu v izmeri 201,74 m2, v kateri utegne biti pomota v označbi hišne številke objekta. Vendar pa tožena stranka te okoliščine ni raziskala, pojasnila pa tudi ni prej navedenih neskladnosti glede izključne pravice rabe zemljišča ob zahodni fasadi stavbe, kakor tudi ne 3. odstavka 1. točke izreka izpodbijane odločbe, kateri organ in na kakšni podlagi bo izdal "dovoljenje za gostinski vrt" in kakšno dovoljenje bo to.

Varstvo pred hrupom urejajo med drugim tudi določbe 7., 8. in 9. člena zakona o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju (v nadaljevanju: ZVPH, Uradni list SRS št. 15/76 in 29/86), veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe v skladu z 2. točko 1. odstavka 105. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS št. 32/93). Ali so pri projektiranju in gradnji navedene stanovanjske stavbe ter razmestitve prostorov investitorji, projektanti in izvajalci gradbenih del že takrat upoštevali določbe o maksimalno dovoljenih ravneh hrupa za okolje, v katerem naj se zgradba postavi, in tehnične ter druge normative za izolacijo stavb pred hrupom, upoštevaje sedaj zahtevano spremembo namembnosti od dosedanje, in ali je poskrbljeno, da ne bo zunanji in notranji hrup motil normalnega življenja v bivalnih prostorih (8. člen ZVPH), iz podatkov spisov ni bilo mogoče ugotoviti. Po določbi 7. člena ZVPH morajo namreč pristojni organi tudi pri določanju lokacij za dejavnosti, ki povzročajo hrup, upoštevati predpise in normative, ki urejajo varstvo pred hrupom, kar pomeni, da bo potrebno preveriti, ali so pogoji iz 8. člena ZVPH bili upoštevani že pri gradnji za drugačno namembnost zadevne stavbe tako, da zadostijo tudi za spremenjeno namembnost poslovnega prostora v stanovanjski hiši. Sodišče se v preostalem delu z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je tožena stranka zavrnila pritožbene ugovore (da je organ nezakonito razpolagal s streho nad garažami in kotlovnico, da dovoz prek kletnih prostorov za dostavo ni možen, da pomeni grob poseg v lastnino sprememba gabarita), strinja, saj na podlagi lokacijskega dovoljenja poseg v navedene dele stavbe ni predviden oziroma dovoljen. Res je tudi, da izračuna zadostnega dimenzioniranja kanalizacijskih vodov in zračenja investitor v lokacijskem postopku ni dolžan predložiti, ker je to stvar gradbenega dovoljenja, razen če lokacijsko dovoljenje in v njem vsebovana soglasja organov in organizacij dovoljuje poseg tudi v skupne naprave in instalacije, ki so skupna last lastnikov posameznih delov stavbe, katerih soglasja bi bilo potrebno pridobiti za tak poseg. Morebitna predložitev izračuna zadostnega dimenzioniranja kanalizacijskih vodov in zračenja ima torej pomen le toliko, kolikor vpliva na podajo soglasja tožnikov za poseg v skupne dele stavbe.

Glede na to, da gre v konkretnem primeru za objekt, v katerem je več stanovanj in poslovni prostor, je po mnenju sodišča v postopku za pridobitev lokacijskega dovoljenja potrebno poleg določb ZUN in ZVPH upoštevati tudi določbe stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91, 21/94 in 23/96), ki se nanašajo na upravljanje v večstanovanjskih hišah. Iz 1. odstavka 31. člena tega zakona izhaja, da je za odločitve v zvezi z upravljanjem skupnih prostorov, delov objekta in naprav potreben sporazum solastnikov, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše. Iz 3. odstavka te določbe pa sledi, da za odločitve, ki presegajo upravljanje (odtujitve, spremembe namembnosti, ustanovitev hipoteke, ustanovitev stvarnih služnosti, prenova, izboljšave in podobno), je potrebno soglasje vseh solastnikov. V obravnavanem postopku, kjer je po odločbi organa prve stopnje predmet lokacijskega dovoljenja sprememba namembnosti dela pritlične etaže v gostinski lokal, pri čemer mora biti ta priklopljen na obstoječe komunalne vode, je po mnenju sodišča ugovor tožnikov, da gre za posege v skupne naprave, upravičen. Sodišče meni, da se v postopku za pridobitev lokacijskega dovoljenja, ko se z njim v večstanovanjski hiši posega tudi v skupne naprave, investitor dolžan predložiti tudi dokaz, da s tem soglašajo vsi solastniki teh prostorov. Upravni organ bo moral v ponovnem postopku ugotoviti, ali gre v obravnavanem primeru za gradbeni poseg v skupne naprave (3. odstavek 31. člena stanovanjskega zakona) in če gre, bo skladno s tem moral od investitorja zahtevati dokazilo, da solastniki skupnih prostorov, v katerih se predvideva gradbeni poseg, s tem soglašajo.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.