Jedro

Predpostavke odškodninske odgovornosti tožnika za škodo, ki jo v pobot uveljavlja toženec, niso podane, saj tožnikovo ravnanje, ki je v tem, da je sprožil izvršilni postopek, ker mu toženec ni prostovoljno izpolnil obveznosti naloženih s pravnomočno sodbo, ni protipravno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni a) - v I./1. tč. izreka v obrestnem delu terjatev iz naslova neto plač za čas od 4. 4. 2001 do vključno februarja 2002 tako, da zakonske zamudne obresti od teh terjatev tečejo od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do dneva ko višina zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico, višja terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa ne obstoji, - v I./2. tč. izreka v obrestnem delu terjatve iz naslova neto regresa za letni dopust za leto 2001 tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od te terjatve od 1. 8. 2001 do dneva ko višina zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico, višja terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa ne obstoji, b) v 1. do vključno 11. alineji III./1. tč. izreka tako, da se v tem delu glasi: „- april 2001 znesek 193,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2001 do dneva, ko zakonske zamudne obresti dosežejo glavnico, - maj 2001 znesek 212,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2001 do dneva, ko zakonske zamudne obresti dosežejo glavnico, - junij 2001 znesek 212,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2001 do dneva, ko zakonske zamudne obresti dosežejo glavnico, - julij 2001 znesek 212,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2001 do dneva, ko zakonske zamudne obresti dosežejo glavnico, - avgust 2001 znesek 221,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2001 do dneva, ko zakonske zamudne obresti dosežejo glavnico, - september 2001 znesek 221,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2001 do dneva, ko zakonske zamudne obresti dosežejo glavnico, - oktober 2001 znesek 221,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2001 do dneva, ko zakonske zamudne obresti dosežejo glavnico, - november 2001 znesek 221,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2001 do dneva, ko zakonske zamudne obresti dosežejo glavnico, - december 2001 znesek 221,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2002 do dneva, ko zakonske zamudne obresti dosežejo glavnico, - januar 2002 znesek 227,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2002 do dneva, ko zakonske zamudne obresti dosežejo glavnico, - februar 2002 znesek 227,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2002 do dneva, ko zakonske zamudne obresti dosežejo glavnico, višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od plače za čas od 4. 4. 2001 do vključno februarja 2002 pa se zavrne in c) v 1. alineji III./2. tč. izreka tako, da se v tem delu glasi: „- za leto 2001 znesek 406,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2001 dalje do dneva, ko zakonske zamudne obresti dosežejo glavnico, višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od regresa za leto 2001 pa se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji vtoževana terjatev tožnika do toženca iz naslednjih naslovov: 1. plače za čas od 4. 4. 2001 do vključno 31. 12. 2005 za delovno mesto pomožni delavec v usnjarni v skupnem bruto znesku 21.832,57 EUR, od katerega je potrebno odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati tako dobljene mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, 2. regresa za letni dopust za leto 2001 v znesku 489,48 EUR bruto, za leto 2002 v znesku 524,97 EUR bruto, za leto 2003 v znesku 551,54 EUR bruto, za leto 2004 v znesku 575,25 EUR bruto in za leto 2005 v znesku 593,66 EUR bruto, od katerega je potrebno odvesti dohodnino ter izplačati tako dobljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. avgusta tekočega leta dalje do plačila, 3. odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 1.013,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2010 dalje do plačila (I. tč. izreka); nadalje je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženca do tožnika iz naslova odškodnine v višini 45.062,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2007 dalje do plačila (II. tč. izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku 1. obračunati plačo za čas od 4. 4. 2001 do vključno 31. 12. 2005 za delovno mesto pomožni delavec v usnjarni v skupnem bruto znesku 21.832,57 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke in tako dobljene mesečne neto zneske izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od 16. dne v mesecu za pretekli mesec; 2. obračunati regres za letni dopust za leto 2001 v znesku 489,48 EUR bruto, za leto 2002 v znesku 524,97 EUR bruto, za leto 2003 v znesku 551,54 EUR bruto, za leto 2004 v znesku 575,25 EUR bruto in za leto 2005 v znesku 593,66 EUR bruto, od teh zneskov odvesti dohodnino ter tako dobljene neto zneske izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. avgusta tekočega leta, in sicer za leto 2001 znesek 406,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2001 dalje, za leto 2002 znesek 435,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2002 dalje, za leto 2003 znesek 457,78 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2003 dalje, za leto 2004 znesek 477,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2004 dalje in za leto 2005 znesek 498,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2005 dalje, vse do plačila; 3. izplačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 1.013,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (III. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan tožniku za čas od 4. 4. 2001 do 5. 1. 2006 vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ga prijaviti v zavarovanja, v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. tč. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da toženec krije sam svoje stroške, tožniku pa je dolžan v roku 8 dni povrniti znesek v višini 1.677,78 EUR, od izteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (V. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma spremeni tako, da ugotovi obstoj v pobot uveljavljane terjatve in posledično zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, s stroškovno posledico. V zvezi s pritožbenim očitkom nepopolno in nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem navaja, da je terjatev tožnika po svoji pravni narava odškodninska terjatev, zato je tožnik kot oškodovanec pravno dolžan ravnati tako, da škodo zmanjša, slednji pa v obravnavani zadevi ni izkazal, da je ravnal v skladu s tem pravilom. Toženec je predlagal, da se v ta namen izvede dokaz z uradnimi poizvedbami pri Zavodu RS za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) o tem, ali se je tožnik v kritičnem obdobju kot brezposelna oseba javljal na vse pozive zavoda ter sprejel vsako ponujeno delo, ali ne. V tej smeri sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka, s čimer je podana kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec se je pred zahtevkom branil tudi s pobotnim ugovorom. V pobot je uveljavljal terjatev iz naslova škode, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja tožnika s tem, ko je slednji zoper toženca, v nasprotju z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadalj.), sprožil izvršilni postopek, ki se je vodil pod opr. št. In 2007/000262 ter opirajoč se na pravila izvršilnega postopka blokiral njegova sredstva pri NLB, zaradi česar je tožencu nastala poslovna škoda. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali v obravnavani zadevi obstojijo vsi pogoji za pobot v skladu z določili 311. do 316. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), temveč je zgolj zaključilo, da pobot ne obstoji, ker je odškodninska terjatev toženca že po temelju neutemeljena. S tem v zvezi ni izvedlo vseh, s strani toženca, predlaganih dokazov in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje prav tako ni ugotavljalo obstoja vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožnikovo ravnanje je bilo protipravno, ker je zoper toženca sprožil izvršilni postopek, čeprav za to še ni imel primernega izvršilnega naslova. Tožnik je odškodninsko odgovoren za škodo, ki je tožencu nastala, nasprotnega ni dokazal. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tudi materialno pravo. V zvezi s pritožbenim očitkom bistvenih kršitev pravil ZPP toženec navaja, da je ta pritožbeni razlog podan, ker sodišče prve stopnje tožencu ni omogočilo obravnavati njegovega pobotnega ugovora (enako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 369/2007 z dne 8. 4. 2008), saj je zavrnilo vse njegove dokazne predloge. Njegov zaključek glede pobotnega ugovora je v nasprotju z listinami v spisu. Zaradi navedenega je podana tudi bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek izpodbijane sodbe je v tč. III. nejasen, s čimer je ponovno podana navedena kršitev pravil postopka. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da pobot ne obstoji, pri čemer ni upoštevalo, da pobot kot tak ne more obstajati, temveč lahko na tak način določeni obveznosti le ugasneta. V zvezi s pritožbenim očitkom zmotne uporabe materialnega prava toženec navaja, da je sodišče prve stopnje glede pobotnega ugovora napačno uporabilo določilo 311. in 312. člena OZ, napačna uporaba materialnega prava pa je podana tudi iz razloga, ker je tožniku dosodilo višjo odškodnino, pri čemer tožencu ni dovolilo pobotati njegove odškodninske terjatve, ki jo ima v razmerju do tožnika, ki z ničemer ni dokazal, da za škodo ni odgovoren. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje toženec, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, z izjemo manjšega dela glede obresti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo vse relavantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno presodilo, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

Sodišče prve stopnje je glede vtoževanih denarnih terjatev ugotovilo, da toženec, kljub pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje opr. št. II Pd 991/2004 z dne 9. 3. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 1002/2005 z dne 27. 10. 2005, s katero je bilo ugodeno tožnikovemu tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 12. 3. 2001 in tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati vse plače, davke in prispevke do vrnitve nazaj na delo, ni prostovoljno izpolnil svojih obveznosti do tožnika. Slednji je zato vložil izvršilni predlog. Izvršilni postopek je bil voden pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. In 06/00261. Izdan je bil sklep o izvršbi, kateremu je sledila blokada dolžnikovega računa, do višine sredstev in stroškov, ki so predmet izvršbe. Po ugovoru toženca je bil sklep o izvršbi razveljavljen in predlog za izvršbo zavrnjen, zgolj iz razloga, ker je izvršilno sodišče ocenilo, da z navedeno pravnomočno sodbo obveznost toženca, glede plačila plač in drugih pravic iz delovnega razmerja, ni bila jasno določena. Tožnik je zato vložil predmetno tožbo, kjer je določno opredelil svoj zahtevek tudi po višini. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je tožnik 27. 1. 2006 podal izredno odpoved. V obravnavani zadevi so torej predmet vtoževanega zahtevka terjatve iz naslova plače za čas od 4. 4. 2001 do 31. 12. 2005, regres za letni dopust za obdobje od leta 2001 do vključno leta 2005, odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v skladu z 28. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/1997 in nadalj.). Tožnik pa od toženca zahteva tudi vpis delovne dobe v delovno knjižico in prijavo v zavarovanje za obdobje od 4. 4. 2001 do 5. 1. 2006. Toženec se je pred zahtevkom branil tudi s pobotnim ugovorom. V pobot je uveljavljal terjatev iz naslova povrnitve škode zaradi sproženega izvršilnega postopka, kateremu je sledila blokade njegovega bančnega računa.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da vtoževana terjatev tožnika do toženca obstoji, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženca v razmerju do tožnika in posledično v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja (z izjemo manjšega dela glede obresti, o čemer več v nadaljevanju). Razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe so jasni, logični in prepričljivi, zato jih pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje (stran 5 do 8 obrazložitve izpodbijane sodbe), samo pa v zvezi s pritožbenimi očitki še dodaja: Toženec v pritožbi ponavlja svoje navedbe, da je bil tožnik dolžan ravnati tako, da škodo zmanjša. V ta namen bi moral tožnik po toženčevih trditvah izkazati, da se je javljal na vse pozive ZRSZ ter sprejel vsako ponujeno delo. Na te pritožbene navedbe je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (stran 5 obrazložitve). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da v tem individualnem delovnem sporu ni relevantna pavšalna trditev toženca, da bi moral tožnik v zvezi z višino vtoževane plače dokazovati, da ni zavrnil zaposlitve, ki mu je bila eventualno ponujena s strani ZRSZ, saj toženec, ki skuša na tožnika prevaliti vse dokazno breme v zvezi z reparacijskimi zahtevkom niti ni trdil, da bi tožnik kakršnokoli ponujeno zaposlitev zavrnil. Toženec se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvajalo dokaznega postopka, saj so dokazi namenjeni potrjevanju dejanskih okoliščin, ki jih morajo stranke predhodno pravočasno trditi, ne morejo pa nadomestiti njihove pomanjkljive trditvene podlage. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec svoj dokazni predlog, da se opravijo poizvedbe pri ZRSZ, določno opredelil šele v pritožbi, pri čemer pa ni navedel niti razlogov za odstop od dokazne prekluzije (286. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče tega dokaznega predloga tudi ni smelo upoštevati (337. člen ZPP). Glede na navedeno torej sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so v celoti neutemeljene tudi toženčeve pritožbene navedbe, ki grajajo odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe (tč. II.) zaključilo, da v pobot uveljavljana terjatev toženca iz naslova odškodnine v višini 45.062,14 EUR ne obstoji in ne držijo pritožbene navedbe toženca, da je sodišče odločilo, da pobot ne obstoji. Izrek izpodbijane sodbe je torej tudi v tem delu razumljiv in jasen, vsled česar ni podana v tej smeri očitana kršitev pravila pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru pa pritožbeno sodišče ocenjuje tudi kot materialnopravno pravilno.

Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode (131. člen OZ).

Pritožbeno sodišče se strinja, da v obravnavani zadevi niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti tožnika (131. člen OZ) za škodo, ki jo v pobot uveljavlja toženec. Tožnikovega ravnanja s tem, ko je sprožil izvršilni postopek, ker mu toženec ni prostovoljno izpolnil obveznosti, ki so mu bile naložene s pravnomočno sodbo, namreč zagotovo ni mogoče označiti kot protipravnega, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da krivdo za zatrjevano in v pobot uveljavljano škodo ne gre iskati na tožnikovi strani. Glede na navedeno nasprotne pritožbene navedbe toženca, da je bilo tožnikovo ravnanje protipravno, ker je sprožil izvršilni postopek, kljub temu, da še ni razpolagal s primernim izvršilnim naslovom za izterjavo svojih denarnih terjatev, ki jih je imel v razmerju do toženca, tega zaključka ne morejo izpodbiti. Ker slednji ni želel prostovoljno izpolniti svojih obveznosti je tožnik poplačilo svojih terjatev, priznanih v pravnomočni sodbi, povsem logično poskušal doseči v izvršilnem postopku. Samo dejstvo, da izrek pravnomočne sodbe za izvršilno sodišče ni bil dovolj določno opredeljen, pa ne predstavlja zadostne podlage za zaključek, da je bilo tožnikovo ravnanje protipravno, kot to zmotno navaja toženec.

Glede na to, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno podane vse predpostavke in ob ugotovitvi, da tožnikovo ravnanje ni bilo protipravno niti ni mogoče za zatrjevano škodo iskati krivde na tožnikovi strani, se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja ostalih elementov civilnega delikta. Prav tako pa se glede na ugotovitev, da toženčeva terjatev v razmerju do tožnika ne obstoji že iz razloga, ker po temelju ni utemeljena, sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno opredeliti do vprašanja, ali v obravnavani zadevi obstojijo vsi zakonski pogoji za pobot v skladu s 311. členom OZ. Sodišče prve stopnje je vse pravno odločilne okoliščine, ki so bile pomembne za odločitev o toženčevem pobotnem ugovoru, pravilno ugotovilo in tudi sicer te okoliščine med pravdnima strankama niti niso bile sporne. Zaradi navedenega je bila izvedba ostalih predlaganih dokazov v zvezi z obstojem v pobot uveljavljane terjatve nepotrebna, zato je te dokazne predloge sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Pritožbene navedbe toženca, da mu sodišče prve stopnje ni omogočilo obravnavati njegovega pobotnega ugovora so, glede na navedeno, neutemeljene.

Izpodbijana sodba torej vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki so bili namenjeni v potrditev pravnoodločilnih okoliščinah, izvedbo ostalih predlaganih dokazov, pa je utemeljeno zavrnilo. Očitane kršitve pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP zato niso podane.

Ker toženec ne navaja nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerim bi lahko omajal izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le še v okviru pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da glede teka zakonskih zamudnih obresti od ugotovljenih in prisojenih zneskov iz naslova neizplačane plače za čas od 4. 4. 2001 do februarja 2002 in iz naslova neizplačanega regresa za leto 2001, sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 376. člena OZ, po katerem so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnico. Ustavno sodišče RS je glede citiranega pravila z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06) izreklo, da se uporablja za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, to je pred dnem 1. 1. 2002, saj je določbo 1060. člena OZ razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89; v nadaljevanju: ZOR), ki ni omejeval teka obresti. To pomeni, da je potrebno pri vseh terjatvah upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico – do dne 22. 5. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 40/07; v nadaljevanju OZ-A) in je v prvem členu črtal določbo 376. člena OZ. Le od zneskov, ki so zapadli po 17. 3. 2002 in glede katerih do uveljavitve navedene novele OZ zakonite zamudne obresti še niso dosegle glavnice, je potrebno - glede na to, da prepoved “ultra alterum tantum“ ne velja več za zakonske zamudne obresti, ampak le za pogodbene obresti (382.a člen OZ) - šteti, da zakonske zamudne obresti tečejo vse do plačila. Skladno s tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so vtoževane neizplačane plače za čas od 4. 4. 2001 do vključno februarja 2002 in neizplačani regres za leto 2001 zapadli v plačilo pred 17. 3. 2002, zakonske zamudne obresti od navedenih plač, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska in navedenega regresa, pa so do 22. 5. 2007 že dosegle glavnico. Dan, ko so zakonske zamudne obresti dosegle glavnico, se izračuna tako, da se zakonske zamudne obresti obračunavajo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče, v skladu s 5. točko 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v obrestnem delu glede terjatev, ki so ugotovljene in prisojene za obdobje do 17. 3. 2002 – datum zapadlosti (torej za neizplačane plače za čas od 4. 4. 2001 do vključno februarja 2002 in neizplačani regres za leto 2001) spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od teh terjatev prenehajo teči, ko višina zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa je zavrnilo.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o stroških postopka, saj je toženec s pritožbo uspel le v neznatnem delu glede teka zakonskih zamudnih obresti, torej glede stranske terjatve, kar pa ne vpliva na oceno njenega uspeha v tem sporu. Iz istega razloga je pritožbeno sodišče v skladu s 154. členom ZPP odločilo, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.