Jedro

Pravica uporabe na skupnih delih in zemljišču je po svoji naravi stvarnopravno upravičenje podobno lastninski pravici (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 421/2007 z dne 19. 7. 2007), ki je neločljivo povezano z lastninsko pravico na posameznem delu stavbe. To pomeni, da ne glede na to, da sta bila po določbah ZNNZ stavba in gradbeno zemljišče podržavljena in sta prešla v družbeno lastnino, to premoženje v obsegu sorazmernega deleža, na katerem so imeli pravico uporabe etažni lastniki, ni predmet denacionalizacije po ZDen.

Vlagateljica, ki je zahtevo za denacionalizacijo vložila kot pravna naslednica prejšnjih solastnikov obravnavanega premoženja, tega ni mogla storiti za prejšnjo solastnico, ki je bila v času vložitve zahteve še živa. V teh okoliščinah organ ni imel podlage, da bi vlagateljico pozival k predložitvi pooblastila.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 16. 12. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 17. 11. 2009. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Ta je odločil, da se denacionalizacijskima upravičencema A.A. in B.B. vsakemu za njegov podržavljeni solastniški delež do 1/3 na podržavljenem stanovanju v izmeri 42,43 m² v prvem nadstropju in stanovanju v izmeri 38,37 m² na podstrešju sedaj porušene stavbe S., in tema stanovanjema ustreznim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah stavbe in zemljišča v času podržavljenja parc. št. 9 k. o. P.: vrne v last in posest zemljišče parc. št. 10 in parc. št. 11, obe k. o. P., z vzpostavitvijo lastninske pravice v deležu do 666/10.000, in določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d. d. (v nadaljevanju SOD) v vrednosti 16.665,01 DEM (1. in 2. točka izreka odločbe); določil zavezanca za vrnitev premoženja, skrbnika za poseben primer in način izvršitve (3., 4., 5. in 6. točka izreka odločbe), zavrnil kar vlagateljica še zahteva več ali drugače za upravičenca A.A. in B.B. (7. točka izreka odločbe, zavrnil zahtevo vlagateljice za denacionalizacijo podržavljenega solastniškega deleža do 1/3 prejšnje lastnice C.C. na podržavljenem delu stavbe S., parc. št. 9, hiša 259 m², dvorišče 416 m², k. o. P. (8. točka izreka odločbe), ter odločil o stroških postopka (9. točka izreka odločbe) in da je s to odločbo v celoti odločeno o denacionalizacijski zahtevi (10. točka izreka odločbe).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta prejšnja lastnika upravičena do denacionalizacije v obsegu dveh stanovanj, ki sta po izvzetju iz nacionalizacije ostali nacionalizirani, ter tema dvema stanovanjema pripadajočem deležu na skupnih prostorih, delih in napravah v stavbi ter zemljišču. Sklicuje se na prej veljavne predpise, iz katerih izhaja, da je šla lastnikom posameznih delov stavbe tudi v nekdanjem družbenolastninskem sistemu pravica uporabe na skupnih delih stavbe in zemljišča. Čeprav to v odločbi o izvzemu stanovanj iz nacionalizacije ni bilo posebej navedeno, to pomeni, da je bila skupaj z izvzemom stanovanj iz nacionalizacije, izvzeta tudi pravica uporabe, ki pripada tem stanovanjem. Zavrača tožbene ugovore o kršitvah pravil upravnega postopka. Glede zahteve za denacionalizacijo solastniškega deleža C.C., ki je bila v času vložitve zahteve še živa, navaja, da ga ni vložila upravičena oseba, zato je bila zahteva v tem obsegu utemeljeno zavrnjena.

3. Revidentka dovoljenost revizije uveljavlja po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so bila zemljišča v ožjih gradbenih okoliših nacionalizirana in niso mogla biti izvzeta iz nacionalizacije. V družbeni lastnini so ostale tudi zgradbe, ki so bile nacionalizirane in so bili iz nacionalizacije izvzeti posamezni ali vsi deli teh stavb. Pravica brezplačnega uživanja na podržavljenem zemljišču oziroma pravica njegove uporabe je prenehala, ko je bila stavba, ki je na njem stala, porušena. Dokaz, da sta stavba (razen izvzetih stanovanj) in zemljišče ostala nacionalizirana, predstavlja vpis v zemljiški knjigi, iz katerega izhaja, da je na zemljišču in stavbi vpisana družbena lastnina v upravi tedanje Občine Ljubljana – Center. V nasprotnem primeru bi morala biti stavba v zemljiški knjigi vpisana kot zemljiško telo II, kar pa ni bila. Glede zahteve za vračilo premoženja C.C. vztraja, da sodišče prve stopnje zmotno razlaga Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86). Če je vloga nerazumljiva ali nepopolna, je vlagatelja treba pozvati k odpravi pomanjkljivosti. Okoliščina, da je zahteva vložena zadnji dan roka, na to obveznost organa ne vpliva. Organ bi vlagatelja moral pozvati, da predloži sklep o dedovanju oziroma tako, kot je storil pri obeh bratih A.A. in B.B., opraviti poizvedbe o tem, ali je C.C. pokojna. Ker je že iz priloženih potrdil o državljanstvu, razvidno, da je bila ta takrat še živa, bi moral pozivati k predložitvi pooblastila upravičenke. Organ tega ni storil in je postopek ves čas vodil na podlagi nepopolne vloge. Trdi, da se zahteva vlagateljice nanaša na celotno nacionalizirano premoženje, in se sklicuje na drugi odstavek 64. člena ZDen. Ne strinja se z zavrnitvijo njenih tožbenih ugovorov o kršitvah pravil upravnega postopka. Priglaša stroške postopka.

4. Revizija ni utemeljena.

K I. točki izreka:

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V tej zadevi je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj revidentka dovoljenost revizije utemeljujejo z zneskom odškodnine v obliki obveznic SOD (157.666,00 DEM oziroma 80.613,00 EUR), ki jo v tej zadevi še uveljavlja. Ker je podan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo s preizkusom izpolnjenosti razloga iz 2. točke navedene določbe ZUS-1. 6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

7. V obravnavani zadevi je sporen obseg premoženja, ki je po določbah ZDen lahko predmet denacionalizacije. Sporno pa je tudi, ali je bila za eno od prejšnjih solastnic podržavljenega premoženja vložena zahteva za denacionalizacijo po upravičeni osebi.

8. V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) prejšnjim solastnikom (vsakemu do 1/3) z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri Občinskem ljudskem odboru Ljubljana Center z dne 15. 9. 1959, nacionalizirana stavba – večstanovanjska hiša na S., parc. št. 9 k. o. P. Z odločbo Oddelka za finance istega odbora z dne 3. 6. 1960 je bilo istim solastnikom nacionalizirano zemljišče brez stavbe parc. št. 9 (hiša 259 m² in dvorišče 416 m²) k. o. P. Z odločbo navedene komisije za nacionalizacijo z dne 17. 5. 1960 (v zvezi z odločbo Skupščine občine Ljubljana center z dne 4. 12. 1973), so bili v korist prejšnjih solastnikov iz nacionalizacije izvzeti posamezni deli stavbe tako, da sta v tej stavbi ostali nacionalizirani dve stanovanji in njima ustrezen delež na skupnih delih stavbe ter zemljišču parc. št. 9 k. o. P. Z odločbo Oddelka za finance Skupščine občine Ljubljana Center z dne 4. 5. 1964 pa je bila prejšnjim lastnikom za navedeno nacionalizirano stavbo ob upoštevanju iz nacionalizacije izvzetih delov določena odškodnina. Stavba na S. je bila zaradi rekonstrukcije S. ceste porušena.

9. Izpodbijana odločitev o obsegu premoženja, ki je po določbah ZDen predmet denacionalizacije, temelji na stališču, da sta predmet vračanja le stanovanji, ki sta po izvzemu posameznih stanovanj iz nacionalizacije ostali nacionalizirani, in tema stanovanjema pripadajoči delež na skupnih prostorih, delih in napravah ter stavbnem zemljišču. Revidentka poleg vračila navedenih dveh stanovanj v postopku ves čas uveljavlja vrnitev celotne stavbe in zemljišča z izjemo stanovanj, ki so bila iz nacionalizacije izvzeta.

10. Obravnavana stavba in zemljišče sta bila podržavljena na podlagi določb ZNNZ. Prav tako na podlagi ZNNZ so bila v korist prejšnjih (so)lastnikov navedenega premoženja iz nacionalizacije izvzeta posamezna stanovanja. Iz nacionalizacije izvzeta stanovanja niso bila nacionalizirana in so solastniki na njih ohranili lastninsko pravico.

11. V primeru lastninske pravice na stanovanju v večstanovanjski stavbi gre za etažno lastnino, to je lastninsko pravico na posameznem delu stavbe. Tej je tudi po predpisih, veljavnih v sistemu družbene lastnine, pripadal ustrezen sorazmeren delež na skupnih delih stavbe in zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je bilo potrebno za njeno redno uporabo. V primeru, kakršen je obravnavni, ko sta bila stavba in zemljišče podržavljena in sta prešla v družbeno lastnino, je vsakokratnemu etažnemu lastniku pripadala pravica uporabe na skupnih delih stavbe in zemljišču. To izhaja iz določb 4. in 6. člena Zakona o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS, št. 19/76, Ur. l. RS, št. 18/91), ki je za stavbe in zemljišča v družbeni lastnini določal, da so imeli etažni lastniki na skupnih delih stavb v etažni lastnini, ki služijo stavbi kot celoti, ter na zemljišču, na katerem stavba stoji, in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo, skupno trajno pravico uporabe. Če pa stavba in zemljišče nista bila v družbeni lastnini, pa so etažni lastniki na skupnih delih stavbe in zemljišču imeli skupno lastnino. Smiselno enake določbe (5. in 6. člen) je imel tudi prej veljavni Zakon o lastnini na delih stavb (Ur. l. FLRJ, št. 16/59, 48/59, 12/62, Ur. l. SFRJ, št. 10/65, 57/64, in Ur. l. SRS, št. 19/76).

12. Pravica uporabe na skupnih delih in zemljišču je po svoji naravi stvarnopravno upravičenje podobno lastninski pravici (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 421/2007 z dne 19. 7. 2007), ki je neločljivo povezano z lastninsko pravico na posameznem delu stavbe. Kot taka je bila zato skupaj z etažno lastnino tudi predmet pravnega prometa. Po določbi drugega odstavka 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, 19/76, 42/86) se je namreč s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki je stala na zemljišču v družbeni lastnini, prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je bilo potrebno za njeno redno uporabo. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, so skladno z opisano naravo pravice uporabe, ki je šla etažnim lastnikom, ti v obravnavani zadevi ob odkupu stanovanj zaradi rušitve odplačno poleg lastninske pravice na stanovanju prenesli tudi pravico uporabe na zemljišču. 13. Navedeno pomeni, da ne glede na to, da sta bila po določbah ZNNZ stavba in gradbeno zemljišče podržavljena in sta prešla v družbeno lastnino, to premoženje v obsegu sorazmernega deleža, na katerem so imeli pravico uporabe etažni lastniki, ni predmet denacionalizacije po ZDen. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo zato v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno.

14. Revidentka se zato glede obsega vračanja skupnih delov stavbe in zemljišča v stavbi, v kateri so bili iz nacionalizacije izvzeti posamezni deli stavbe, neutemeljeno sklicuje na zatrjevano drugačno odločitev upravnega organa v enaki zadevi, saj niti ne zatrjuje, da bi bila taka odločitev podvržena sodni presoji, in torej ne gre za različno sodno prakso.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča so bile pravilno uporabljene tudi določbe ZDen in ZUP/86 glede zahteve za denacionalizacijo, ki jo je vlagateljica vložila za solastninski delež na premoženju, ki je bil podržavljen C.C. 16. V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno, da je vlagateljica zahteve za denacionalizacijo, vložene 7. 12. 1993, v njej navedla, da so upravičenci prejšnji solastniki A.A., B.B. in C.C., ter opredelila svoje sorodstveno razmerje do njih, ki jo upravičuje do vložitve zahteve. Nadalje je bilo ugotovljeno, da sta bila dva od treh solastnikov (oče in stric vlagateljice) ob vložitvi zahteve že pokojna, tretja solastnica C.C. (teta vlagateljice) pa je bila takrat še živa.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da iz navedenih okoliščin izhaja, da zahteve za denacionalizacijo v obsegu premoženja prejšnje solastnice C.C. ni vložila upravičena oseba. Vlagateljica je zahtevo za denacionalizacijo vložila kot pravna naslednica prejšnjih solastnikov obravnavanega premoženja, saj se v vlogi v utemeljitev zahteve sklicuje na svoje sorodstveno razmerje z njimi. Tega pa ni mogla storiti za prejšnjo solastnico, ki je bila v času vložitve zahteve še živa.

18. Revidentka se neutemeljeno sklicuje na določbe ZUP/86 o odpravi pomanjkljivosti v vlogi. Četudi zahtevi ob njeni vložitvi niso bili priloženi dokumenti, ki bi izkazovali osebna stanja upravičencev, glede na okoliščine obravnavanega primera ne gre za pomanjkljivost, katere odprava bi utemeljila vlagateljičino zahtevo. Glede na to, da je vlagateljica zahtevo vložila kot pravna naslednica prejšnje lastnice in ne kot njena pooblaščenka, pa organ tudi ni imel podlage, da bi vlagateljico pozival k predložitvi pooblastila.

19. Prav tako neutemeljeno se revidentka sklicuje na določbo drugega odstavka 64. člena ZDen, ki določa, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Glede določenega premoženja ima pravico do vložitve zahteve le njegov prejšnji lastnik oziroma solastnik ali pa njegovi pravni nasledniki. Če je pravnih naslednikov več, je vloga enega izmed njih v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, torej v korist vseh pravnih naslednikov glede premoženja njihovega skupnega prednika (prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 439/2002-2 z dne 11. 5. 2005 in I Up 40/2007 z dne 10. 7. 2008). Zahteva za denacionalizacijo podržavljenega solastninskega deleža, ki jo vloži prejšnji lastnik oziroma njegov pravni naslednik, pa po navedeni določbi ni v korist drugih prejšnjih solastnikov oziroma njihovih pravnih naslednikov.(1) Pravna naslednica prejšnje lastnice C.C. pa, kot že rečeno, sama vlagateljica zahteve ob njeni vložitvi še ni bila.

20. Ker se z revizijo v upravnem sporu izpodbija pravnomočna sodba in ker zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) ni eden izmed razlogov, zaradi katerih se po določbi 85. člena ZUS-1 revizija lahko vloži, Vrhovno sodišče ni presojalo tistih revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na kršitve določb upravnega postopka, temveč se je omejilo le na presojo uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in na uporabo materialnega prava.

21. Glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

22. Ker revidentka z revizijo ni uspela, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Tako tudi Breznik in drugi, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, druga dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000, str. 455.