Jedro

Izostanka postulacijske sposobnosti s pozivom na podlagi 108. člena ZPP ni mogoče sanirati. To je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Razloge zanj je VSRS pojasnilo v zadevah II Ips 3/2007, II Ips 321/2007 ter II Ips 576/2007, kasneje pa jih povzemalo tudi v drugih odločbah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Grosupljem je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo za razveljavitev sodne poravnave, ki jo je tožnik vložil 24. 6. 2025, saj (tudi po pozivu) ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit (v nadaljevanju PDI).

2.Tožnik zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Predlaga razveljavitev odločitve. Navaja, da ga je sodišče pozvalo k predložitvi potrdila o opravljenem PDI, sam pa je po pooblaščenem odvetniku sodišče obvestil, da odvetnik njegova procesna dejanja odobrava; v spis je vložil tudi tožbo z vsebino, identično tožbi z dne 24. 6. 2025, ki jo je pooblaščenec potrdil. Opozoril je na novejšo sodno prakso (VSK Cpg 23/2022), ki smiselno dopušča odpravo pomanjkanja postulacijske sposobnosti preko instituta odobritve. Sodišče je nedopustno in arbitrarno odstopilo od sodne prakse. Odločbe, na katere se sklicuje sodišče, v konkretnem primeru niso uporabljive. Tožnik namreč ni predlagal, da se mu v dodatnem roku omogoči vložitev tožbe, ampak je vztrajal pri že vloženi, ki jo je odvetnik naknadno odobril. Odobritev učinkuje za nazaj. Ne drži, da odobritev ne prispeva k večji strokovnosti vložene tožbe; sodišče tudi ne pojasni v čem je tožba, ki jo jo je vložil tožnik, ki je mag. prava, manj strokovna od tožbe, ki jo pripravi kvalificiran pooblaščenec. Sodišče ga res ni pozvalo k odobritvi tožbe, a to ni bistveno. Bistveno je, da mu je sodišče odpravo pomanjkanja postualcijske sposobnosti omogočilo.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.86. čl. ZPP1, na katerega se je pri odločitvi oprlo sodišče prve stopnje, določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjema velja zgolj v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Sodišče izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. čl. tega zakona zavrže kot nedovoljeno (1. odst. 91. čl. ZPP). To po ustaljeni sodni praksi (citirani v op. 3) velja tudi za izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz 4. odst. 86. čl. tega zakona.

5.Iz podatkov spisa je izhaja, da je tožbo za razveljavitev sodne poravnave, ki sodi med izredna pravna sredstva,2 vložil tožnik sam, ob tem pa ni navedel (niti izkazal), da bi imel opravljen PDI. Tega potrdila ni predložil niti po pozivu, ampak je sodišču naknadno dostavil s strani odvetnika žigosano in podpisano tožbo z izjavo, da odvetnik odobrava procesno dejanje, ki ga je opravil tožnik sam.

6.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil poziv sodišča za odpravo pomanjkljivosti v smislu 108. čl. ZPP, v konkretnem primeru nepotreben. Tožba (v pogledu postulacijske sposobnosti) ni bila ne nepopolna ne nerazumljiva. Nepopolna bi bila le v primeru, če bi v njej tožnik trdil, da ima opravljen PDI, pa o tem ne bi predložil dokazila. Pa temu ni bilo tako. Tožba tudi ni bila nerazumljiva, saj je iz nje vidno, da jo je vložila stranka sama, ne da bi trdila, da ima opravljen PDI. Bila je torej le nedovoljena.

7.Te pomanjkljivosti pa s pozivom na podlagi 108. čl. ZPP ni mogoče sanirati. To je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse.3 Razloge zanj je VSRS pojasnilo v zadevah II Ips 3/2007, II Ips 321/2007 ter II Ips 576/2007, kasneje pa jih povzemalo tudi v drugih odločbah. Bistvena razloga za sprejeto stališče sta dva. Prvi je dejstvo, da ZPP ne vsebuje podlage za odpravo te pomanjkljivosti, kot je to določeno glede nekaterih drugih istovrstnih procesnih predpostavk, na primer glede sposobnosti biti stranka, procesne sposobnosti ali omejitve pri izbiri pooblaščenca. Drugi razlog pa je ugotovitev, da je odprava te pomanjkljivosti pojmovno nemogoča. VSRS je v zvezi s tem pojasnilo, da bi bilo ravnanje odvetnika, ki bi izredno pravno sredstvo naknadno opremil s svojim žigom in podpisom, na prvem mestu etično vprašljivo, saj bi odvetnik potrdil, da je pravno sredstvo sestavil, čeprav ga ni. Poleg tega pa bi bilo to v nasprotju z namenom, ki ga je zakonodajalec z določitvijo obveznega zastopanja zasledoval. Izredno pravno sredstvo bi bilo vsebinsko gledano še naprej laično in formalna odprava pomanjkljivosti ne bi pripomogla k večji strokovnosti vloženega sredstva in postopka. Temu stališču je pritrjuje tudi teorija.4

8.Sodišče prve stopnje bi zato konkretno tožbo lahko takoj zavrglo. Da je to storilo šele po tem, ko je tožnika pozvalo na predložitev potrdila o opravljenem PDI, na pravilnost odločitve nima vpliva.

9.Pritožnik v pritožbi zgoraj predstavljenemu (in ustaljenemu) stališču sodne prakse nasprotuje in dejansko predlaga, da pritožbeno sodišče od njega odstopi. Vendar pa argumenti, ki jih v pritožbi ponuja, tega ne omogočajo.

10.To, da je sodišče prve stopnje tožnika (po nepotrebnem, a v njegovo korist) pozvalo, da kljub izostanku trditve, da ima opravljen PDI, o tem predloži potrdilo, ne omogoča sklepanja, da je vloženo nedopustno izredno pravno sredstvo mogoče "narediti" dopustno. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo na opisan način zato, ker je kljub izostanku trditev dopustilo možnost, da ima tožnik PDI opravljen in je očitno štelo, da gre za nepopolno vlogo.

11.Neutemeljeno je tudi sklicevanje na novejšo sodno prakso, ki naj bi dopuščala priznanje postulacijske sposobnosti, če izredno pravno sredstvo odobri odvetnik. Tožnik navede le eno odločbo Višjega sodišča v Kopru, pa še v tej se višje sodišče do spornega vprašanja ni opredelilo, saj je bila odločitev o zavrženju predloga za obnovo potrjena (že) zato, ker je bil rok za dopolnitev zamujen. Drugih odločb, v katerih bi sodišče zavzelo zatrjevano stališče, tožnik ni navedel, našlo pa jih ni niti pritožbeno sodišče.

12.Na presojo nadalje ne more vplivati sklicevanje tožnika na odvetnikovo odobritev tožbe, ki učinkuje za nazaj ter predložitev s strani odvetnika podpisane in žigosane (prvotne) tožbe. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, je naknadno žigosanje in podpis izrednega pravnega sredstva najprej etično vprašljivo, saj je odvetnik potrdil, da je izredno pravno sredstvo sestavil, čeprav ga ni. Poleg tega pa je to v nasprotju z namenom zagotovitve večje strokovnosti izrednega pravnega sredstva in postopka, ki ga je zakonodajalec z določitvijo obveznega zastopanja zasledoval. Da je odvetnik sočasno izredno pravno sredstvo odobril za nazaj, tega ne spreminja. Še vedno gre za laično vlogo stranke. To, da je tožnik v tej zadevi mag. prava, na odločitev ne more vplivati. Sodišče namreč v določbah ZPP nima nobene podlage, da bi v konkretnih zadevah presojalo, ali je stranka pravno izobražena do te mere, da bo strokovnost vseeno zagotovljena. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da odobritev procesnega dejanja stranke tudi sicer ni namenjena saniranju izostale postulacijske sposobnosti, ampak saniranju pomanjkljivosti v zvezi s procesno sposobnostjo stranke (glej 81. čl. ZPP). Ker izredna pravna sredstva pomenijo poseg v pravnomočnost, je treba določbe, ki ta pravna sredstva urejajo, razlagati restriktivno. Smiselna uporaba drugih določb ZPP bi bila s tem v nasprotju.

13.Upoštevajoč vse zgoraj navedene razloge, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je tožbo za razveljavitev sodne poravnave, ki jo je vložil tožnik, ne da bi ob njeni vložitvi navedel in izkazal, da ima opravljen PDI, kot nedovoljeno zavrglo (91. člen ZPP).

14.Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP), je pritožbo na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

15.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 54. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku.

2Določbi o tožbi za razveljavitev sodne poravnave (čl. 392 in 393 ZPP) se nahajata v 26. poglavju ZPP, ki ureja izredna pravna sredstva.

3Glej pravno mnenje občne seje VSS z dne 26. 6. 2002, odločbe VSRS II Ips 452/2001, III Ips 139/2006, II Ips 3/2007, II Ips 576/2007, II DoR 190/2013, II Ips 325/2014 , X DoR 92/2025 in odločbe VSL 3526/2008, II Cp 1898/2010, II Cp 3318/2012, I Cp 359/2014, I Cp 594/2021, II Cp 1677/2023, I Cpg 588/2024 in druge.

4A,. Galič, Pravdni postopek s komentarjem, prva knjiga, stran 382