Jedro

Če so dela neodložljiva, saj bi sicer nastala škoda in je šlo po obsegu za večja popravila, nepravdni postopek zaradi pomanjkanja soglasja niti ni predviden (4. odst. 15. člena ZTLR).

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožnikoma plača 977.224,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2.3.2001 dalje do plačila, v 15-ih dneh ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da tožnikoma povrne 173.225,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila. Dejstvo je, da ni soglašala z izvedbo gradbenih del, za to tožnika nista imela ustreznih dovoljenj, nimata pravnomočnega gradbenega dovoljenja in za poseg tudi ni bilo potrebe. Sicer pa sta škodo utrpela tudi toženca in je izvedenec G. ocenil škodo že 10.6.2000. Zato je tožena stranka vložila tožbo v drugem postopku, zaradi plačila 1.230.324,00 SIT, sodišče postopkov ni združilo kar bi sicer zaradi ekonomičnosti postopka lahko storilo. Posebej, ker je tožena stranka odgovor na tožbo in nasprotno tožbo podala istočasno. Ne strinja se z navedbo tožnikov, naj bi bila etažni lastnik v višini 52,30 % saj je njen delež znatno manjši. Sodišče ne ugotovi, v kolikšnem odstotku je toženka etažni lastnik in tudi ni pravilno ugotovilo, za kakšno popravilo naj bi šlo in znesek le tega. Sploh pa dela niso bila nujna. Opravljena so bila le zaradi potrebe tožnikov, ki nista ravnala v skladu s pravili, ki jih določa postopek o ureditvi razmerij med solastniki, kar sicer ureja Zakon o nepravdnem postopku (ZNP), o tem se sodišče ni izreklo. Citira le določbe Stanovanjskega zakona, in se o samih materialnih določbah ne izreče pravilno. Ni dokazana višina škode, sodišče napačno upošteva navedbe cenilca I.Z. glede koristnih vlaganj. Gre pa seveda za razliko med tem, kaj predstavlja koristno in kaj nujno vlaganje. Po drugi strani pa je cenilec gradbene stroke v spisu pod opr. št. P 202/2001 opredelil škodo in tudi katera dela so bila potrebna in katera ne. Vlaganja so bila v pretežni meri nepotrebna. Sodišče tudi ne pove, da so navedbe iz pripravljalnega spisa tožnikov z dne 12.2.2003 prepozne. Gre pa za bistvene navedbe glede legitimacije, kupne pogodbe in pogodbe o vzajemnih razmerjih. Zakon o pravdnem postopku mora sodišče spoštovati in ugotoviti, da gre za prekluzijo. Da je šlo za nepotrebna dela, ki jih ni mogoče šteti za nujna, izhaja tudi iz zaslišanja priče S.P., ki je povedal, da je bila izdelava fasade nujno povezana z izdelavo novega ostrešja in strehe in torej ni bilo nujno delo. Enako glede hodnika. Fasada tudi ni odpadla in ni bila nevarna za življenje ljudi. Tudi cenilec I.Z. govori o oceni koristnih in ne nujnih vlaganj. Sodišče se je neupravičeno postavilo na stran tožnikov. Tudi sicer je izvedensko mnenje nedorečeno, na strani 2 ugotavlja, da iz ogleda strehe ni videti večjih povesov gred, zatem navaja, da gre dejansko za zamakanje strehe, o čemer priča tudi slika kritine. Iz te ni mogoče ugotoviti, da je streha slaba, pa tudi ne, ali ima učinek zamakanja za posledico povesenje ali celo lom. Ocena nujnih vlaganj je ostala tudi brez potrebnih fotografij. Predlaga razveljavitev sodbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zaradi odgovora na strokovna vprašanja je določilo sodnega cenilca gradbene stroke I.Z.. Ta je glede stanja pred posegi ugotovil, da gre za dotrajano fasado, luščenje ometa sicer ni neposredno nevarno na mimoidoče, nevarno pa je odpadanje kosovnega ometa, ki se v nadstropju na fasadi dobesedno "odlepi" od zidu, glede strehe pa, da le-ta pušča, vzrok so premaknjene planete kot dejanska podlaga kritini iz kop oz. korcev, in je zamakanje potekalo intenzivno na več mestih, tako, da se je streha venomer "flikala". Ker je učinek zamakanja lahko poves ali lom grede in lahko nastopi tudi sesedanje strehe v celoti ter je tudi medetažna konstrukcija med drugim nadstropjem in podstrešjem slaba, lahko lastna teža vdrte strehe in gravitacijski pospešek povzroči zadostno gibalno količino, da poruši etažni konstrukciji pod seboj. Zato je ocenil, da je sanacija strehe bila koristna in tudi nujno potrebna, ker ni možno zanesljivo napovedati trenutka oz. datuma sesedanja strehe. Sanacija fasade pa je bila potrebna predvsem zato, da se zaščiti mimoidoče v najkrajšem možnem času. Tožena stranka je v vlogi z dne 26.5.2001 (odgovor na tožbo in nasprotna tožba) predlagala dokaz z zaslišanjem ing. M.G., a le glede škode, ki naj bi jo ob popravilu utrpela, kar pa ni predmet te pravde (pač pa nasprotne tožbe) in ne glede ocene nujnosti oz. potrebnosti popravil, kot to trdi v pritožbi. Nasprotna tožba je samostojna tožba. Ko tožena stranka vloži nasprotno tožbo, gre za dve samostojni pravdi (sodišče, če je vložena nasprotna tožba, tudi po 296. v zv. s 285. čl. Sodnega reda vpiše zadevo na novo), ki sta lahko združeni ali pa tudi ne, v enotno obravnavanje. Po 1. odst. 300. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odloči sodišče, ali bo zadevo združilo v skupno obravnavanje in tako ravna le, če je združitev zadev ekonomična. Zoper tako odločitev pa stranka pravdnega postopka nima pravdnega sredstva. Že zato je pritožba, ki oporeka postopanju sodišča, ko ni združilo zadev v skupno obravnavanje, neutemeljena, posebej, ker pritožnica ob tem niti ne trdi, da bi drugačno postopanje lahko v tej zadevi pripeljalo do drugačne odločitve po tožbi. Ob zgoraj povzetih dejanskih ugotovitvah, temelječih na izvidu in mnenju izvedenca, je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bila dela zaradi popravil oz. obnove strehe in fasade nujno potrebna. To je potrdila tudi priča S.P., ki mu je bilo znano iz lastnih zaznav stanje pred sanacijo, popravilo fasade je štel za nujno, ker bi bila lahko nevarna za mimoidoče, saj je bil omet fasade napihnjen in je nekontrolirano odpadal in tudi ni mogel oceniti, koliko bi lahko sporna streha še vzdržala in je bilo stanje pred popravilom kritično. Tako se izkažejo trditve pritožbe, da ne cenilec I.Z. in ne priča S. P. nista ugotovila, da bi bila dela nujno potrebna, kot netočne. Te ugotovitve in zaključki sodnega cenilca pa so odločilni, in v mnenju sodnega cenilca ni nasprotij, kot to navaja pritožnica. Kakšen je učinek zamakanja, ali povesenje ali lom gred, ni odločilno, odločilno je, da gre iz navedenih razlogov za nujno potrebna popravila, tako strehe kot fasade. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na obnovo hodnika, pa so neutemeljene že zato, ker je v tem obsegu zahtevek za povrnitev vlaganj zavrnjen. Sklicevanje na nepravdni postopek je v tem postopku neuspešno, če so dela neodložljiva, saj bi sicer nastala škoda, bodisi materialna (streha bi se sesedla in povzročila poškodbo stavbe), bodisi nematerialna (saj bi omet lahko padel in poškodoval mimoidoče), in je šlo po obsegu za večja popravila, nepravdni postopek zaradi pomanjkanja soglasja niti ni predviden (4. odst. 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ki ga je potrebno v tem sporu, začetem pred uveljavitvijo novega Stvarnopravnega zakonika, še uporabiti - 268. čl. SPZ). Ker je šlo torej za nujen in potreben posel in ga je opravil eden od etažnih lastnikov kot solastnik teh skupnih delov (8. in 12. čl. Stanovanjskega zakona - SZ, Ur.l. RS št. 18/91-I s spremembami, ki se v tem sporu še uporablja - 193. čl. SZ-1, Ur.l. 69/03), je potrebno za odločanje v takem sporu uporabiti pravila o poslovodstvu brez naročila (220. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika, še uporablja - 1060. člen OZ). Iti mora za tuj posel in biti mora dopusten, torej take narave, da ne trpi odlašanja, lahko pa je seveda tudi deloma tuj. Gre za primer, ko ga kdo opravlja deloma zase, deloma za drugega (kot v konkretnem primeru, ko etažni lastnik kot solastnik skupnih delov popravi streho in fasado in tako posluje ne le zase, pač pa tudi za druge solastnike). Dejanske okoliščine, ki omogočajo presojo, da je šlo za poslovodstvo brez naročila, je sodišče prve stopnje ugotovilo, gre za opravljanje tujih poslov kljub prepovedi, zato so trditve, da dovoljenje ni dano, neupoštevne. Nepomembno je tudi, katera uporabna dovoljenja je pridobila stranka, v tem civilnem sodnem postopku je pomembno, da je bila oprava posla nujna, da se zavarujejo materialne dobrine in življenje oz. zdravje ljudi. Tudi glede višine zneska, ki ga terjata tožnika kot povračilo dela stroškov za opravo del, in toženkinega solastninskega deleža na skupnih delih, ima sodba razloge, in ne drži navržena trditev v pritožbi, da razlogov ni. V vlogi z dne 12.2.2003 pa tožeča stranka ni glede odločilnih dejstev navedla nič novega. Ker ima sodba vse potrebne razloge glede odločilnih dejanskih okoliščin in je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno in ker pritožbeno sodišče kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).