Jedro

Za zakonitost presojane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odločilno, da tožnica v spornem obdobju ni imela odobrenega bolniškega staleža (delodajalec pa ji ni dovolil koristiti letnega dopusta), tako da je z dela neupravičeno izostala več kot pet dni zaporedoma. Z vsemi dejstvi glede odsotnosti se je tožena stranka stranka dokončno seznanila s prejemom pisnega zagovora tožnice, ker je odpoved podala v nadaljnjih 30 dneh, je odpoved zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 9. 2009, ki jo je tožena stranka dne 12. 9. 2009 podala tožnici, nezakonita in se razveljavi; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 8. 9. 2009, temveč ji še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo; da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v osmih dneh, da ne bo izvršbe; ter da jo je tožena stranka od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vključno od 9. 9. 2009 naprej prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, ki bi ji pripadale, če bi delala skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 8. 2007 in od njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač ter ji za ta čas izplačati pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe glede vpisa delovne dobe v delovno knjižico.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče napačno odločilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na podatke, ki izhajajo iz izredne odpovedi, in sicer, da je tožena stranka šele 10. 8. 2009 prejela odločbo ZZZS. Sodišče teh okoliščin dejansko ni razčistilo. Po uradni dolžnosti bi namreč moralo pri ZZZS opraviti poizvedbe o tem, kdaj je bila odločba ZZZS toženi stranki dejansko vročena. Ob tem tožničin zagovor z dne 8. 9. 2009 ni bistven pri presoji ali je bila odpoved podana pravočasno ali ne. Na zagovoru se tožena stranka ni mogla seznaniti z nobenimi drugimi okoliščinami, ki bi bile pomembne za odpoved. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Tožnica je namreč toženo stranko obvestila o svojem zdravstvenem stanju in da ne more priti na delo, sodišče pa ji brez razloga ni verjelo in je povsem nekritično verjelo direktorju tožene stranke in priči J.H., ki ga je v zaslišanje predlagala tožena stranka. Tožena stranka bi lahko tožnici za obdobje, za katerega je bila odsotna, odobrila letni dopust, saj je v letu 2009 imela še 20 dni dopusta. Priča J.H. je sam izjavil, da so imeli zato, ker je tožnica pogosto manjkala, vedno enega delavca v rezervi, ki bi tožnico lahko nadomeščal oziroma jo je nadomeščal tudi v spornem obdobju od 2. 7. 2009 do 13. 7. 2009, tako da njena odsotnost ni vplivala na druge delavce oziroma na razporeditev dopusta drugih delavcev. Tožnica prej z dela ni izostajala neopravičeno. Če bi bilo temu tako, bi gotovo dobila opomin pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa tega ni dobila. Dejstvo, da tožnici za sporni čas ni bil odobren dopust, predstavlja šikaniranje, saj ta zaradi slabega počutja in invalidnosti ni bila zmožna delati. Sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava. Tožnica je bila z odločbo ZPIZ z dne 17. 12. 2008 razporejena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožena stranka tožnici ni ponudila opravljanja dela na delovnem mestu, ki bi ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti. Tožnica je pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vložila ustrezno tožbo na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki bi ustrezalo odločbi ZPIZ. Tožena stranka je zato ravnala nezakonito, saj tožnici ni ponudila v sklenitev pogodbe za ustrezno delovno mesto. V kolikor zanjo ni imela delovnega mesta, bi ji morala pogodbo o zaposlitvi odpovedati v skladu s 4. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR. Ker tožena stranka tožnice ni razporedila v skladu z dokončno odločbo ZPIZ, se ne more šteti, da je delavec neupravičeno izostal z dela, če na delo ni prihajal. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah opr. št. VIII Ips 86/2002, VIII Ips 247/2004 in VIII Ips 336/2005. Tožena stranka je že v invalidskem postopku zatrjevala, da nima dela, ki bi ustrezalo njeni preostali delovno zmožnosti, zaradi česar je neresnična izpoved direktorja tožene stranke, ki mu je sodišče prve stopnje nekritično sledilo, ko je navajal, da je bilo dejansko delo, ki ga je opravljala tožnica prilagojeno njenim sposobnostim in usklajeno z odločbo ZPIZ. Ne drži, da tožnica ni imela pripomb na delo, saj drugače pri delovnem sodišču ne bi sprožila postopka na sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ki ustreza odločbi ZPIZ. Poudarja, da je bila tožnica pred 2. 7. 2010 v bolniškem staležu zaradi različnih težav, nekatere od teh so povezane z njeno invalidnosti in zaradi teh je njena osebna zdravnica zaprosila za podaljšanje bolniškega staleža, ki pa ji ni bil odobren. Meni, da v kolikor bi pri toženi stranki delo prilagodili odločbi ZPIZ, namesto, da so odločbo ignorirali, bi lažje opravljala delo in ji tudi ne bi bilo potrebno biti na bolniškem staležu večino leta 2009, ko je bila zaposlena pri toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (z vpogledom v listine, priložene v spis s strani obeh pravdnih strank in z zaslišanjem tožnice in M.V., kot strank postopka ter prič I.M.S. in J.H.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice in ugotovilo, da so obstajali utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče z se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2007 za nedoločen čas na delovnem mestu „pomivalec“. Tožena stranka je tožnici dne 27. 8. 2009 vročila vabilo na zagovor. Po zagovoru, ki ga je tožnica podala pisno dne 8. 9. 2009, je tožena stranka tožnici dne 8. 9. 2009 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 3. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju ZDR) in na podlagi 11. alinee 19. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 8. 2007, kjer je kot hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja opredeljen tudi večkratni neopravičen izostanek. Tožnici je očitala, da je neopravičeno izostala z dela od 2. 7. 2009 do vključno 13. 7. 2009, pri čemer ni javila razlogov svoje odsotnosti, lečeči zdravnik ji za navedeno obdobje ni odobril bolniškega staleža, niti ji ni bil za ta čas odobren letni dopust. Tožena stranka je tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala na podlagi 2. in 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določata, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja oziroma, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z 2. odstavkom 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

Neutemeljeno pritožba očita, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno. ZDR začetek teka 30-dnevnega prekluzivnega roka (subjektivni rok) veže na okoliščino seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, ta rok pa poteče najkasneje v 6 mesecih od nastanka teh razlogov (objektivni rok). Pomembna je torej seznanitev z razlogi za izredno odpoved, v konkretnem primeru, kdaj se je tožena stranka seznanila s tem, da je delavka naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja oziroma da je delavka neopravičeno izostala z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka z vsemi dejstvi in okoliščinami glede tožničine odsotnosti dokončno seznanila z dnem, ko je tožnica podala svoj pisni zagovor, to je dne 8. 9. 2009, saj je tožnica šele v navedenem pisnem zagovoru (priloga A6) pojasnila vse okoliščine svojega izostanka v obdobju od 2. 7. 2009 do 13. 7. 2009. Dejstvo, da je tožena stranka dne 10. 8. 2009 prejela odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (kot je bilo v postopku zatrjevano s strani tožene stranke in temu tožnica tudi ni oporekala) iz katere izhaja, da tožnica od 2. 7. 2009 dalje nima odobrenega bolniškega staleža, še ne zadostuje za začetek teka 30-dnevnega roka za izredno odpoved. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je z vsemi okoliščinami tožničine odsotnosti tožena stranka dokončno seznanila s tožničinim pisnim zagovorom z dne 8. 9. 2009, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožnici podala dne 8. 9. 2009, podana pravočasno, znotraj 30-dnevnega prekluzivnega roka, kot je določen v 2. odstavku 110. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožničino odsotnostjo z dela v obdobju od 2. 7. 2009 do 13. 7. 2009 ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine, zaradi česar je pritožbeni očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen. Tožnica je v postopku zatrjevala, da je v spornem obdobju izostala z dela iz opravičljivega razloga, ker iz zdravstvenih razlogov ni bila sposobna za delo, zaradi česar je njena osebna zdravnica predlagala imenovanemu zdravniku odobritev bolniškega staleža, ki pa ji z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 13. 7. 2009 od 2. 7. 2007 dalje sicer ni bil odobren. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 1. 7. 2009 prišla na delo in navedenega dne prosila direktorja tožene stranke za dopust, ki ji ni bil odobren, v obdobju od 2. 7. 2009 do 13. 7. 2009 pa na delo neupravičeno ni več prišla, pri čemer o svoji odsotnosti z dela tožene stranke tudi ni obvestila. Iz odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 13. 7. 2007, katero je tožena stranka prejela dne 10. 8. 2009, pa izhaja, da začasna zadržanost z dela za tožnico od 2. 7. 2009 dalje ni bila utemeljena. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica glede na odločitev imenovanega zdravnika v odločbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 13. 7. 2009 v obdobju od 2. 7. 2009 do 13. 7. 2009, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje, zmožna za delo in v navedenem obdobju ni bila upravičena izostati z dela zaradi zdravstvenih razlogov. Tožena stranka ji za sporno obdobje tudi ni bila dolžna odobriti letnega dopusta, kar neutemeljeno izpostavlja tožnica v pritožbi. O načinu izrabe letnega dopusta se delavec in delodajalec predhodno dogovorita, pri čemer se v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZDR letni dopust izrablja med drugim tudi upoštevaje potrebe delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, ki tožnici dne 1. 7. 2009 letnega dopusta zaradi planiranih dopustov drugih delavcev ni mogel odobriti in da ji letnega dopusta za nazaj tudi ni bil dolžan odobriti, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je imela tožnica v letu 2009 še 20 dni letnega dopusta in bi ji ga direktor zato lahko odobril. Neutemeljeno tožnica v pritožbi izpostavlja, da se zaradi dejstva, ker tožena stranka tožnice ni razporedila na ustrezno delovno mesto v skladu z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s polovico polnega delovnega časa) ne more šteti, da je delavec neupravičeno izostal z dela, če na delo ni prihajal, pri čemer se sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah opr. št. VIII Ips 86/2002, opr. št. VIII Ips 247/2004 in opr. št. VIII Ips 336/2005. Odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije se v navedenih zadevah ne nanašajo na isto dejansko stanje in isto pravno vprašanje kot v konkretnem primeru, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi. Res je, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti drugo ustrezno delo v skladu z dokončno odločbo, pri čemer mora delavec, v kolikor mu tega delodajalec ne omogoči, sprožiti ustrezne postopke. Tožnica sicer zatrjuje, da je zaradi tega, ker je tožena stranka ni razporedila v skladu z dokončno odločbo, sprožila delovni spor, vendar navedeno ne vpliva na zakonitost izredne odpovedi, ki se presoja v tem sporu. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, niti tega tožnica v postopku ni zatrjevala, da bi bila njena odsotnost v obdobju od 2. 7. 2009 do 13. 7. 2009 posledica dejstva, da tožena stranka ni spoštovala dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o razvrstitvi na ustrezno delo. Sodišče prve stopnje je v postopku tudi ugotovilo, da je tožnica pred neupravičeno odsotnostjo, to je dne 1. 7. 2009 prišla na delo in takrat zgolj zaprosila za odobritev letnega dopusta. Nenazadnje je tožnica tako v pisnem zagovoru z dne 8. 9. 2009 kot tudi na zaslišanju kot razlog odsotnosti navajala nezmožnost za delo zaradi vnetega grla. Kot že rečeno, je za zakonitost izredne odpovedi odločilno, da je bila tožničina odsotnost iz zdravstvenih razlogov v spornem obdobju glede na odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije neutemeljena, zaradi česar je pravilen zaključek, da je tožnica neupravičeno odsotna z dela več kot pet dni zaporedoma in je s tem obstajal razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem, ko na delo ni prišla in je bil to že njen drugi neupravičen izostanek v letu 2009, kršila obveznost iz 11. alinee 19. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 8. 2007, kjer je kot hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja opredeljen tudi večkratni neopravičen izostanek ter je zato podan tudi odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da glede na naravo in težo kršitve, tožničin odnos do dela ter glede na skrhane medsebojne odnose, saj je tožnica kršitve ponavljala, se tožena stranka nanjo ni mogla več zanesti in delovnega razmerja s tožnico ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, s čimer je izpolnjen tudi pogoj tudi po 1. odstavku 110. člena ZDR.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).