Jedro

Oškodovancu ZMŠD B. je škoda nastala zaradi ravnanja obeh obdolžencev, zato sta jo (oba) obdolženca skupaj, kot sostorilca kaznivega dejanja, dolžna plačati do celotnega zneska 3.010,25 EUR, in sicer v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe. Zato ni potrebe po natančnejši opredelitvi v posebnem pogoju (koliko naj plača kateri izmed obdolžencev), ker se bosta le s plačilom celotnega zneska (v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe) izognila preklicu pogojne obsodbe.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega R.S.P. in zagovornika obdolženega R.S. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati sodno takso, in sicer vsak v znesku 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 51177/2011 z dne 13.2.2017 obdolžena R.S.P. in R.S. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter jima po 57. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, kjer je vsakemu določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je obdolžencema določilo posebni pogoj, da morata oškodovani Z.M.Š. v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plačati znesek 3.010,25 EUR, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in obdolžencema določena kazen zapora izreče. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da sta obdolženca oškodovancu Z.M.Š. dolžna plačati 3.010,25 EUR, v preostanku priglašenega premoženjskopravnega zahtevka je Z.M.Š. napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornica obdolženega R.S.P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; - zagovornik obdolženega R.S. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbe o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Zagovornica obdolženega R.S.P. je v pritožbi zahtevala, da se ju z obdolžencem obvesti o seji pritožbenega senata. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo, in ker tudi pritožba ne pojasni, kateri razlogi bi narekovali njihovo navzočnost, strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

K bistvenim kršitvam določb kazenskega postopka:

5. Po stališču zagovornice obdolženega R.S.P. je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne more upirati. Nedovoljena dokaza sta po mnenju pritožbe ponudba in račun, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje „opredelilo“ vrsto odtujenih stvari in njihovo vrednost. 6. Opisana kršitev ni podana. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana takrat, kadar se sodba opira na nezakonito pridobljen dokaz, pa tudi kadar se opira na dokaz, ki je bil zakonito pridobljen, vendar na podlagi nezakonitih dokazov. Kaj takega pritožba niti ne zatrjuje, temveč graja zavrnjen dokaz z izvedencem, ki bi ocenil dejansko vrednost ograj in podaja lastno oceno listinskih dokazov, to je ponudbe in računa, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo zaključke o vrednosti odtujenih ograj. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

7. Zagovornica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da izrek napadene sodbe nasprotuje njenih razlogom, ker iz izreka sodbe ni razvidno katere ograje naj bi odtujila obdolženca in zakaj naj bi bila njihova vrednost 3.010,25 EUR.

8. Zatrjevana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Izrek napadene sodbe je namreč glede predmeta kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 povsem jasen in razumljiv. Predmet kaznivega dejanja tatvine je premična stvar, ki je tuja oziroma ni last obdolžencev, kar vse je v izreku opredeljeno, s tem ko se obdolžencema očita, da sta si v sostorilstvu protipravno prilastila 23 ograj iz nerjavečega jeklenega materiala v skupni vrednosti najmanj 3.010,25 EUR, last Z.M.Š. Takšna opredelitev predmeta tatvine vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. Z nadaljnjimi navajanji, da je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve samo ugotovilo katero ograjo in v kakšni vrednosti bi naj obdolženca odtujila, pa pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica uveljavlja tudi z navajanjem, da je izrek napadene sodbe v nasprotju z razlogi, ker razlogi sodbe zatrjujejo odtujitev točno določenih ograj po ponudbi in enem izmed računov, v izreku pa se zatrjuje zgolj količina in vrednost nedoločenih ograj iz nerjavečega jekla.

10. Pritožba nima prav. Izrek napadene sodbe je glede predmeta tatvine skladen z njenimi razlogi tako glede vrste, števila odtujenih ograj in najmanjše vrednosti ograj (7., 11. in 13. točka sodbe). Kar zadeva izvajanja pritožbe, da iz aprehenzijske teorije izhaja, da mora biti predmet odtujitve specificiran, tako da se razlikuje od ostalih predmetov na kraju kaznivega dejanja, je ponovno poudariti, da zakonsko besedilo podrobnejše označbe predmeta kaznivega dejanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1 ne zahteva, razen pri privilegirani obliki kaznivega dejanja (drugi odstavek 204. člena KZ-1), ki tudi po naravi stvari terja natančnejšo opredelitev predmeta zaradi ugotovitve njegove manjše vrednosti, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

11. Zagovornica v okviru iste bistvene kršitve določb kazenskega postopka navaja še, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedbo dokazov in njihovo vsebino zaključilo, da bi naj bila prav obdolženca tista, ki sta storila očitano kaznivo dejanje, pri čemer povzema izpovedbi prič V.E. in D.B. ter se sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta obdolženca „podobna“ osebama na posnetkih nadzornih kamer. Takšna izvajanja pritožbe ne držijo. Pritožba to kršitev utemeljuje z lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je po izvedenem dokaznem postopku sprejelo sodišče prve stopnje.

12. Kot neutemeljena se izkaže pritožba zagovornice tudi v delu, ko na podlagi lastnih zaključkov (da predstavniki oškodovanca in priče ne vedo kaj konkretno jim je bilo odtujeno, da priče niso prepoznale obdolžencev ter da so posnetki nadzornih kamer nenatančni) zatrjuje, da je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zapisnikih o izpovedbah in dejanskimi zapiski (verjetno zapisniki) o izpovedbah prič v postopku ter o posnetkih kamer in samimi posnetki. S takšnimi izvajanji namreč pritožba pod zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ponovno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

13. Zagovornik obdolženega R.S. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da je izrek napadene sodbe nerazumljiv, ker sodišče prve stopnje v posebnem pogoju, določenem v pogojni obsodbi, ni določilo, kolikšen del od zneska 3.010,25 EUR mora plačati vsak od obdolžencev, da mu pogojna obsodba ne bo preklicana.

14. Ni mu mogoče pritrditi. Izrek sodbe je glede posebnega pogoja, določenega v izrečenih pogojnih obsodbah, jasen in razumljiv. Oškodovancu Z.M.Š. je škoda nastala zaradi ravnanja obeh obdolžencev, zato sta jo (oba) obdolženca skupaj, kot sostorilca kaznivega dejanja, dolžna plačati do celotnega zneska 3.010,25 EUR, in sicer v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe. Zato ni potrebe po natančnejši opredelitvi v posebnem pogoju (koliko naj plača kateri izmed obdolžencev), ker se bosta le s plačilom celotnega zneska (v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe) izognila preklicu pogojne obsodbe.

15. Po stališču zagovornika v napadeni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti popolnoma nejasni, ker sodišče prve stopnje pri ugotovljeni vrednosti odtujene ograje ni upoštevalo amortizacije oziroma da je ograja že rabljena, prav tako se ni opredelilo do dejstva, da odtujena ograja ni imela ustrezne identifikacijske oziroma inventurne številke in ne do izpovedbe priče J.K., da pred odtujitvijo in tudi po odtujitvi ni bila izvedena kontrola števil (očitno številk) ograj v skladišču. 16. Tudi temu ni mogoče pritrditi. Napadena sodba ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na vrednost odtujenih ograj, pri čemer amortizacije ograj pri ugotovljeni vrednosti ni bilo potrebno upoštevati. Gre za predmete, ki so isto služili svojemu namenu kot bi, če bi bili novi, saj jih ni mogoče prištevati med tiste, katerih uporabnost in s tem vrednost se za lastnika z uporabo zmanjšujeta, oškodovana Z.M.Š. pa je morala za svojo dejavnost manjkajoče ograje nadomestiti oziroma kupiti druge. Okoliščina, ali so odtujene ograje imele inventurno številko, ni odločilno dejstvo, kot to zmotno navaja zagovornik v pritožbi, odločilna pa je glede odtujenih ograj izpovedba priče J.K., ki je povedal, da je, potem ko mu je D.B. povedal, da nekdo jemlje ograje na južni strani stadiona, šel skupaj s T.M. preverit v skladišče ali kaj manjka in ugotovil, da manjka 23 od 76 ograj, ki so jih skladiščili v tem delu stadiona, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (7. točka sodbe in list. št. 237 spisa). Nestrinjanje s takšno dokazno oceno izvedenih dokazov pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

17. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornik uveljavlja še z navajanjem, da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se nahaja v razlogih sodbe o vsebini posnetkov nadzornih kamer in samimi temi posnetki, ki se nahajajo v spisu. Zatrjevano nasprotje pritožba vidi v ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta moška na posnetku podobna obdolžencema, kar pa je na podlagi posnetkov nemogoče ugotoviti, ker so slabe kvalitete, brez ostrine, saj osebi nimata jasno vidnih obrazov, prav tako ni mogoča primerjava telesnih in drugih značilnosti, zato ni mogoče ugotavljati istovetnosti oseb na posnetku z obdolžencema.

18. Zatrjevana kršitev ni podana. Pritožba zagovornika namreč dokazno oceno posnetkov nadzorne kamere, v delu, ko sodišče prve stopnje ocenjuje, da sta moška na posnetku izrazito podobna obdolžencema, vzame iz konteksta obrazložitve, kjer sodišče v nadaljevanju povzame dokaze, na podlagi katerih je prišlo do zaključka, da sta očitano kaznivo dejanje storila prav obdolženca (fotografije kombija Fiat Ducato bele barve, izpovedbe prič V.E., D.T., M.T., D.B., biološke sledi obdolženega R.S.P., najdene na volanskem obroču in prestavni ročici kombija, zapisnik o prepoznavi po fotografijah). Zatrjevanega nasprotja ni, iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da se zagovornik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

19. Enako neutemeljena je pritožba v delu, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče V.E., ki je povedal, da v predmetni kombi ne bi mogli zložiti 23 ograj dolžine 2 metra in višine 1,5 metra, saj gre za mnenje priče in ne njeno izpovedbo o tem, kar je videla ali zaznala, sodišče prve stopnje pa je v sodbi (v točkah od 7 do 11 obrazložitve) pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da sta obdolženca obravnavanega dne z navedenim kombijem odpeljala 23 ograj različnih dimenzij (2m x 1,5 m oziroma 2m x 1 m).

20. Po stališču pritožbe zagovornika je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo pravico do obrambe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker ni postavilo izvedenca, ki bi ocenil vrednost domnevno odtujenih ograj, kar je bil dokazni predlog tožilstva in obrambe, ob tem pa pri vrednosti ograj ni upoštevalo, da je šlo za stare rabljene ograje, kar bi izvedenec upošteval. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi dokazni predlog, da Z.M.Š. predloži inventarne številke ograj, kar vse je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

21. V pritožbi opisana kršitev ni podana. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah večkrat opozorilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je v točkah 5 in 11 obrazložitve sodbe utemeljeno pojasnilo, da je kot nepotrebnega zavrnilo dokazni predlog, da postavi izvedenca, ki bi ocenil vrednost odtujenih ograj, ker z ničemer ne bi pripomogel k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja kot je bilo ugotovljeno v postopku, saj nobena od zaslišanih prič ni natančno vedela, kakšne dimenzije so bile odtujene ograje in zato dimenzij ograj pri ocenjevanju njihove vrednosti tudi morebitni izvedenec ne bi mogel upoštevati. Nadalje je ustrezno obrazložilo, kako je izračunalo vrednost odtujenih ograj, pri čemer je v korist obdolžencev štelo, da sta odtujila najcenejše okvirje, medtem ko amortizacije (kot je že bilo pojasnjeno) utemeljeno ni upoštevalo. Ker je priča J.K. povedal, da odtujene ograje niso imele inventarnih številk, sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaza, da se sodišču predložijo njihove inventarne številke, obdolžencema ni kršilo pravice do obrambe. Iz navedenih razlogov bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

H kršitvi kazenskega zakona:

22. Zagovornik v pritožbi, smiselno enako kot je zatrjeval že v okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP z navedbo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je v pogojni obsodbi v posebnem pogoju kar obema obdolžencema naložilo isti znesek plačila pod pretnjo, da bo vsakemu od njiju lahko zaporna kazen izrečena, če ga ne bosta plačala, prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu.

23. Kršitev ni podana. Kot je že bilo pojasnjeno, iz posebnega pogoja izhaja, da sta oba obdolženca skupaj dolžna povrniti povzročeno škodo in ne vsak posebej plačati celotni znesek, kot zmotno navaja pritožba. Takšna določitev posebnega pogoja je pravilna in je v skladu z drugim in tretjim odstavkom 57. člena KZ-1, prav tako pa s kaznijo, ki je določena v okviru predpisane kazni za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 204. člena KZ-1. K zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja:

24. Tudi dejansko stanje obravnavane zadev sodišče prve stopnje ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze je pravilno ocenilo in zanesljivo zaključilo, da sta obdolženca v sostorilstvu storila v izreku napadene sodbe opisano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče povzema ustrezne razloge prvostopenjske sodbe kot pravilne ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornikov dodaja:

25. Bistvo navedb pritožbe zagovornice obdolženega R.S.P. je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, da sta prav obdolženca tista, ki sta storila očitano kaznivo dejanje, ker je bil Ljudski vrt takrat, kot navaja, gradbišče in bi lahko kdorkoli zlagal ograje v bel kombi. Glede vrednosti ograje je sodišče prve stopnje res določilo vrednost ograje v korist obdolžencema, ampak za to ni imelo podlage v izvedenem dokaznem postopku, ker nihče ni znal povedati natančnih dimenzij ograj in njihovega števila.

26. Pritožba zagovornika obdolženega R.S. graja odločitev, da se ne odredi izvedenca, ki bi ugotovil pravilno vrednost odtujenih ograj. Mnenja je, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno tudi zaradi zavrnitve vseh ostalih predlaganih dokazov.

27. Pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo zagovoroma obdolžencev, ki sta zanikala storitev očitanega kaznivega dejanja in okoliščino, da sta si dne 19.10.2010 v podjetju T. d. o. o. izposodila kombi Fiat Ducato bele barve. Oporo za svoje zaključke je imelo v številnih izvedenih dokazih, med njimi v izpovedbi priče V.E., ki je potrdil, da je obdolženemu R.S. in njegovemu bratu, ki ga je takrat prvič videl, dne 19.10.2010 posodil prav ta kombi, last podjetja T. d. o. o., in v izpovedbah prič D.B. in J.K., saj je prvi videl dve osebi, ki sta v bel kombi nosila ograje, drugi pa je po pregledu skladišča v tem delu stadiona (pri vhodu D, kjer je pred tem bil parkiran bel kombi) ugotovil, da je zmanjkalo 23 od 76 ograj, ki so jih skladiščili. Navzočnost obdolženega R.S.P. v kombiju potrjuje tudi opravljena preiskava bioloških sledi, saj so bile na volanskem obroču in prestavni ročici kombija najdene biološke sledi, ki nedvomno pripadajo njemu. Zato okoliščina, da na posnetkih nadzornih kamer nista jasno in dobro vidna obraza obdolžencev oziroma da nista vidna v celoti, ne vzbuja dvoma o tem, da sta to res bila obdolženca, kot zmotno navajata pritožbi, temveč potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da sta ograje na opisan način, upoštevaje vse izvedene dokaze ter dejstvo, da V.E. oziroma podjetje T. d. o. o. tega dne ni nikomur drugemu posodil(o) kombija, ki je bil uporabljen pri obravnavanem kaznivem dejanju, odtujila prav obdolženca. Iz navedenih razlogov so neutemeljeni tudi nadaljnji pomisleki pritožbe zagovornice, ko navaja, da obdolženih nihče ni identificiral in da se je sodišče prve stopnje samo odločilo, da sta prav R.S.P. in R.S. storila očitano kaznivo dejanje.

28. Neutemeljeno je tudi navajanje pritožb, da je zaradi zavrnitve dokaza, da se odredi izvedenec, ki bi ugotovil pravilno vrednost odtujenih ograj, dejansko stanje zmotno ugotovljeno. V nasprotju s podatki spisa je trditev pritožbe zagovornice, da nihče ni znal povedati koliko ograj naj bi bilo odtujenih in da nihče ni znal ograj opisati. Drugače namreč izhaja iz podatkov spisa, saj je priča J.K. večkrat izpovedal, da je bilo odtujenih 23 ograj ter opisal, da gre za montažne ograje iz nerjavečega jekla, ki so se namestile na železno ograjo, ki je fiksna in se nahaja na stadionu. Vse to je potrdila tudi priča M.N. iz podjetja M. d. o. o., ki je fiksno ograjo izdelalo in namestilo, okvirje montažne ograje pa je za njih izdelalo podjetje M.E. d. o. o. Sodišče prve stopnje se je podrobno ukvarjalo tudi z dimenzijami odtujenih ograj ter upoštevaje izpovedbe prič J.K. iz podjetja M.E. d. o. o. ter T.M., D.B. in J.K. utemeljeno zaključilo, da nihče ni znal navesti natančnih dimenzij odtujene ograje, tega podatka pa zato pri ugotavljanju vrednosti ograje ne bi imel niti izvedenec, ki bi moral pri oceni vrednosti ograje, enako kot sodišče prve stopnje, upoštevati ponudbo podjetja M.E. d. o. o. št. P2-025/08 z dne 19.2.2008 in račun št. 031/08 z dne 8.4.2008 za izdelane okvirje ograje. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da odredi izdelavo izvedenskega mnenja ter je pravilno in realno, glede na navedeno ponudbo in račun podjetja, v korist obdolžencev ocenilo najmanjšo vrednost odtujene ograje (11. točka sodbe, str. 9). Zato sta pritožbi, ki takšno postopanje sodišča prve stopnje grajata in menita, da za kaj takega sodišče prve stopnje ni imelo podlage, neutemeljeni. Kot neutemeljeni se izkažejo tudi pomisleki pritožbe zagovornice, da je bilo govora o več tipih ograje in več računih, saj je bilo z že navedenimi pričami ter listinsko dokumentacijo natančno ugotovljeno, katere ograje so bile odtujene, zato sodišče prve stopnje ni sledilo niti modifikaciji obtožnega predloga, ki ga izpostavlja pritožba (12. točka sodbe).

29. Neutemeljena in pavšalna so tudi zatrjevanja pritožbe zagovornika obdolženega R.S., da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi zavrnitve ostalih predlaganih dokazov. Čeprav pritožba izrecno ne pove, katere dokaze ima v mislih, je prvostopenjsko sodišče ostale predlagane dokaze utemeljeno zavrnilo in za to navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja (točka 5 obrazložitve prvostopenjske sodbe) ter je obdolžena R.S.P. in R.S. utemeljeno spoznalo za kriva očitanega jima kaznivega dejanja, pravilno pa je (na straneh 9 in 10 sodbe) pojasnilo tudi, da sta dejanje storila v sostorilstvu in s krivdno obliko direktnega naklepa.

30. Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem ne navajata ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, sta pritožbi zagovornice obdolženega R.S.P. ter zagovornika obdolženega R.S., vloženi zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljeni.

K odločbam o kazenskih sankcijah, premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka:

31. Zagovornica obdolženega R.S.P. se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, medtem ko je zagovornik obdolženega R.S. le pavšalno navedel, da je bila obdolžencu neutemeljeno izrečena pogojna obsodba. Pritožbeno sodišče je zato preizkus napadene sodbe v tem delu opravilo po 386. členu ZKP, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, narekuje takšen preizkus po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolžencev. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja ter pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije ter jima utemeljeno izreklo pogojni obsodbi. Določilo jima je ustrezni zaporni kazni in primerno preizkusno dobo ter utemeljeno naložilo posebni pogoj, v katerem je odločilo, da morata oškodovani Z.M.Š. povrniti protipravno pridobljeno premoženjsko korist v navedeni višini, pri tem pa je določilo ustrezen rok za izpolnitev obveznosti. Izrečena kazenska sankcija je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična ter bo pri obdolžencih dosegla namen kaznovanja.

32. O višini premoženjskopravnega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi priglasitve zahtevka oškodovane Z.M.Š., pri tem pa je jasno in tudi pravilno pojasnilo, da je višina ugotovilo iz izpovedb prič ter listinske dokumentacije, to je navedene ponudbe in računa podjetja M.E. d. o. o., v presežku priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano Z.M.Š. utemeljeno napotilo na pravdo. Zato je navedba v pritožbi zagovornika obdolženega R.S., da je sodišče prve stopnje obdolžencema neutemeljeno v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 3.010,25 EUR, zmotna.

33. Zagovornikova pritožba nima prav niti, ko navaja, da obdolženemu R.S., glede na vse pritožbene anvedbe, ne bi smeli biti v plačilo naloženi stroški kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno odločilo, da sta obdolženca, ker sta bila spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja, dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso in da bosta te stroške zmožna plačati.

34. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbah odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP), potem ko tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

35. Odločitev o obveznosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspelih pritožb. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in Taksne tarife (tarife št. 7111, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolžencev.