Jedro

Denacionalizacijski upravičenec lahko zahteva odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine le, če so stvari, ki so predmet denacionalizacije, v premoženju kakšne pravne osebe, da torej obstoji zavezanec za vrnitev podržavljene nepremičnine v smislu 1. odstavka 51. člena ZDen. Zakon pa ne omogoča denacionalizacije v obliki nadomestne nepremičnine v primerih, ko je podržavljeno premoženje prešlo v last fizičnih ali civilnopravnih oseb, ki po zakonu niso zavezanci za vrnitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A z dne 14. 6. 2001, s katero je prvostopni organ vrnil upravičencu AA podržavljeno stavbno zemljišče parc. št. 928/6 - njiva v izmeri 801 m2, vpisano v zk. vložku št. 1423 k.o. A, v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 21.460,39 DEM in zavezancu naložil, da izroči obveznice v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe skrbnici za posebne primere BB. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je prvostopni organ nesporno ugotovil, da vrnitev zemljišča, ki je bilo podržavljeno AA, v naravi ni možno, zaradi obstoja ovire iz 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Vlagateljici je bilo predočeno, da je možna denacionalizacija le v obliki odškodnine v obveznicah SOD. Na področju vračanja stavbnih zemljišč namreč ni oblikovan poseben sklad, iz katerega bi se nadomeščalo podržavljeno premoženje, kot je to v primeru kmetijskih zemljišč in gozdov. Vrnitev v obliki nadomestnih zemljišč v tem primeru ni možna, razen, če se upravičenec ne sporazume z zavezancem, da mu le-ta da nadomestno nepremičnino, kot to določa 3. odstavek 42. člena ZDen. Pritožnica nedvoumno ni odklonila odškodnine v obliki obveznic SOD, saj je že v svojem zahtevku navedla, da zahteva za podržavljeno zemljišče odškodnino SOD. Pritožbeni organ zato ocenjuje, da pritožnica ne zavrača odškodnine za podržavljeno zemljišče, ampak ugovarja le višini določene odškodnine. V zvezi s samo višino pa tožena stranka ocenjuje, da je odločitev prvostopnega organa pravilna, saj temelji na izvidu in mnenju izvedenca, izdelanem po veljavni metodologiji na podlagi predpisov, ki se po določbah ZDen uporabljajo v denacionalizacijskih postopkih.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se ne strinja z odškodnino za del podržavljenega stavbnega zemljišča. Meni, da odškodnina za odvzeto zemljišče ni pravična, zato je predlagala nadomestno nepremičnino. Ker te možnosti ni imela in kljub pisni in ustni prošnji, da bi bila seznanjena z oblikami oziroma možnostmi nadomestil oziroma odškodnin, ni bila seznanjena, vlaga tožbo. Smiselno predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Stranka z interesom - SOD na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), glede tožbenih navedb pa dodaja: Med strankami ni sporno, da podržavljene nepremičnine ni moč vrniti v naravi, ker na njej stoji stanovanjski blok (kot izhaja iz upravnih spisov, tožničine zahteve za denacionalizacijo in njene pritožbe zoper odločbo druge stopnje, v kateri zahteva stanovanje v bloku, ki stoji na podržavljeni nepremičnini). Tožena stranka je torej pravilno opredelila, da v obravnavanem primeru obstoji ovira za vračanje v naravi v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen. Sporno pa je, ali je tožnica upravičena do odškodnine v obliki nadomestne nepremičnine. Po določbi 3. odstavka 42. člena ZDen je pogoj za odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine sporazum med zavezancem in upravičencem o vrnitvi nadomestnega premoženja. Vprašanje v obravnavanem primeru je, kdo je zavezanec v smislu 3. odstavka 42. člena v povezavi z 51. členom ZDen, ki opredeljuje zavezance. Po mnenju sodišča denacionalizacijski upravičenec lahko zahteva odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine le, če so stvari, ki so predmet denacionalizacije, v premoženju kakšne pravne osebe, da torej obstoji zavezanec za vrnitev podržavljene nepremičnine v smislu 1. odstavka 51. člena ZDen. V obravnavanem primeru pa je nepremičnina v lasti fizičnih oseb - lastnikov stanovanj (zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek ni v celoti priložen spisu), torej ne pravne osebe. Zakon pa ne omogoča denacionalizacije v obliki nadomestne nepremičnine v primerih, ko je podržavljeno premoženje prešlo v last fizičnih ali civilnopravnih oseb, ki po zakonu niso zavezanci za vrnitev, zato je tožena stranka pravilno zavrnila pritožbo zoper odločbo, s katero je prvostopni organ določil odškodnino v obveznicah SOD, kot je tožnica predlagala že v zahtevi za denacionalizacijo, ter pri njej vztrajala tudi v pritožbi.

Neutemeljen je tudi ugovor tožnice, da v postopku denacionalizacije ni bila seznanjena z možnostmi nadomestil oziroma odškodnin. V obravnavanem primeru, glede na dejansko stanje obravnavane zadeve, je tožnica dobila edino možno odškodovanje, saj denacionalizacija v obliki vrnitve v naravi in nadomestni nepremičnini ni mogoča in tudi ne v oblikah, ki jih je predlagala v pritožbi zoper prvostopno odločbo. Ne glede na navedeno pa o denacionalizaciji v obliki nadomestne nepremičnine ne odloča upravni organ, ampak se glede tega lahko sporazumeta le upravičenec in zavezanec (3. odstavek 42. člena ZDen), ki ta sporazum predložita upravnemu organu. Glede na stanje obravnavane zadeve, ko zavezanec ni pravna oseba, ki bi lahko navedeni sporazum sklenila, pa je bila denacionalizacijska upravičenka tudi pravilno poučena o možni vrsti odškodnine. Ugovor, da odškodnina ni pravična, ni utemeljen, saj je bila odmerjena pravilno glede na metodologijo, ki se uporablja za vrednotenje stavbnega zemljišča v postopkih denacionalizacije.

Sodišče je glede na navedeno, tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.