Jedro

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo mora sodišče upoštevati načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 4.500.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2001 dalje. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval 9.800.000 SIT zadoščenja) je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino, ki jo mora tožena stranka plačati tožniku, zvišalo na 6.300.000 SIT, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Toženo stranko je tudi zavezalo, da mora tožniku povrniti 107.400 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Zoper tisti del te sodbe, s katerim ni dosojenih še nadaljnjih 3.500.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, vlaga tožnik revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišča v podobnih primerih dosojajo višje odškodnine. To izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 200/93 in II Ips 175/98. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi premalo upoštevali, da je tožnik na nepoškodovanem očesu že od rojstva slaboviden. Poškodba ga je zato toliko bolj prizadela. Če bi imel vid prizadet le na enem očesu, v pretežnem delu svojega življenjskega in poklicnega udejstvovanja ne bi bil bistveno omejen. Razen slabovidnosti ima še vrsto drugih trajnih posledic, ki vplivajo na zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti (poškodba očesnega živca in solzilnega aparata, povečan očesni pritisk in razslojevanje mrežničnih plasti). Zaradi tega ne sme dvigovati bremen, se sklanjati, izpostavljati vročini in močni svetlobi. Na desno oko vidi le še deformirane predmete in ukrivljene robove, oziroma ima na tem očesu izkrivljeno sliko. Prizadet ima tudi globinski vid ter se mu blešči. Tožnik ni omejen le pri tistih dejavnostih, ki zahtevajo določeno stopnjo vida, ampak tudi pri vseh fizičnih in intelektualnih aktivnostih. Tako stanje predstavlja hujšo prizadetost od tiste ki jo je obravnavala sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 77/2001. S to sodbo je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v skupnem znesku 13.000.000 SIT, pri čemer je bila odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena v znesku 8.000.000 SIT. Oškodovančev vid je bil prizadet le na enem očesu, sodišče pa je ugotovilo, da se je posledicam poškodbe mogoče prilagoditi in da tožnik v pretežnem delu življenjskega, poklicnega in celo športnega udejstvovanja ni bistveno omejen (ker da se omejitve nanašajo zgolj na tiste dejavnosti, ki zahtevajo popoln vid). Tožnik v tej zadevi pa je bistveno bolj prizadet ter zato upravičen tudi do višje odškodnine. Sodišči prve in druge stopnje sta tako bistveno odstopili od ustaljene sodne prakse. Enak zaključek velja za dosojeni odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi skaženosti. S sodbo II Ips 77/2001 je bila tožniku za enake telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosojena odškodnina v znesku 3.000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa 1.500.000 SIT.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Sodišče lahko upošteva različne okoliščine primera, vendar je treba določbo 200. člena v povezavi s 155. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89 v nadaljevanju ZOR) razumeti tako, da mora sodišče upoštevati okoliščine primera, če vplivajo na stopnjo in trajanje bolečin.

Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa se nanaša na "pomen prizadete dobrine" ter na "namen odškodnine". Pomen prizadete dobrine je pozitivni kriterij, ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste. Ob pomenu prizadete dobrine mora sodišče upoštevati tudi družbeni namen odškodnine, kar predstavlja negativni kriterij (prim. M. T., Odločanje o nepremoženjski škodi, Pravosodni bilten št. 6/1982 str. 93 in 94). Gre za upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe, ki se izražajo z razponi odškodnin, ki jih slovenska sodišča prisojajo za nepremoženjske škode primerljivega obsega.

Zato ima revizija načelno prav, ko se zavzema za upoštevanje sodne prakse, ki je za sodišče zavezujoča tudi zato, ker zagotavlja enakost strank. Vendar primeri, na katere se sklicuje, niso bistveno podobni obravnavanemu. V zadevi II Ips 77/2001 je revizijo vložil le tožnik, revizijsko sodišče pa jo je v delu, s katerim je zahteval višjo odškodnino za zmanjšanje življenjske aktivnosti, zavrnilo ter navedlo, da prisojena odškodnina v tej zadevi presega odškodnine, ki so prisojene oškodovancem s podobno poškodbo, vendar da je to utemeljeno, ker je treba upoštevati, da se je tožnik poškodoval še kot otrok in bo zato posledice trpel dlje, praktično vse življenje. Tudi v zadevah II Ips 200/93 in II Ips 175/98 sta bila oškodovanca bistveno mlajša (23 oziroma 20 let), poleg tega pa je šlo pri njima za oslepitev na eno oko (pri tožniku ni šlo za oslepitev, marveč le za hudo okvaro vida). Razen tega je oškodovanec v zadevi II Ips 200/93 poleg oslepitve na eno oko utrpel še posledice na sluhu in psihične posledice.

Za pravilno uporabo načela objektivne pogojenosti višine odškodnine se je treba zato ozreti še po drugih primerih odškodnin pri poškodbah vida, ki so objavljeni v vsem dostopni publikaciji "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo" (GV Založba, Ljubljana 2001). V zadevi II Ips 249/96 (prim. 120) je bila tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so jo predstavljale bolečine in nelagodnosti v predelu zrkla, omejena zmožnost za dvigovanje bremen na 10 kg ali delo v prisilni drži glave, peka in solzenje oči ter težave pri nočni vožnji avtomobila, priznana odškodnina v višini 105 plač, v zadevi II Ips 175/98 (prim. 119) pa 38,5 plač (16-letni fant zaradi potencialne nevarnosti odstopa mrežnice ne sme dvigovati težjih bremen, opravljati težjih del, del v sklonjenem položaju, delati na soncu, v prahu, sesti na traktor, pri opravljanju intelektualnega dela pa mora nositi očala, vendar le dve uri na dan, ker ga sicer boli glava - 15 odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti).

Upoštevaje tudi te primere se pokaže, da dosojeni zneski zadoščenja (2,000.000 SIT, kar ustreza 15,3 plač za telesne bolečine, 4,000.000 SIT, kar ustreza 30,5 plač za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 300.000 SIT, kar ustreza 2,3 plače za duševne bolečine zaradi skaženosti) pravilno odsevajo tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Ker tako ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.