Jedro

Pritožnica ima sicer prav, da v skladu s petim odstavkom 12.a člena ZST-1 (ki se uporablja v zvezi z drugim odstavkoma 12.b člena ZST-1) sodišče ugotavlja materialni položaj stranke in po uradni dolžnosti pridobi za to potrebne podatke. Vendar gre v obravnavanem primeru za situacijo, kjer sodišče o predlogu za oprostitev oziroma odlog odloča ponovno, torej o že razsojeni stvari. Kot je ustrezno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, torej ni dovolj, da sodišče ugotovi, ali stranka glede na njen materialni položaj izpolnjuje pogoje za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse, temveč je stranka tista, ki mora podati ustrezne trditve, v čem se je njen materialni položaj spremenil od zadnjega odločanja o tovrstnem predlogu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke z dne 17. 1. 2022 za (delno) oprostitev plačila sodnih taks ter podrejeni predlog za odlog plačila sodne takse za redni postopek.

2. Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožečo stranko oprosti plačila odmerjene sodne takse oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom VII Pg 2021/2020-5 z dne 19. 1. 2021 zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse ter ugodilo predlogu za odlog plačila, tako da je plačilo odložilo za 12 mesecev od izdaje sklepa. Tožeča stranka je bila sodno takso v skladu s sklepom in novo izdanim plačilnim nalogom dolžna plačati do 20. 1. 2022. Dne 17. 1. 2022 je vložila ponovni predlog za oprostitev, podredno za odlog plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je ponovni predlog zavrglo kot nedopusten z obrazložitvijo, da je o tovrstnem predlogu tožeče stranke že odločilo in stvar velja za pravnomočno razsojeno, tožeča stranka pa ni pojasnila, kako naj bi se okoliščine od odločitve o prvotnem predlogu spremenile.

5. Tožeča stranka v pritožbi graja omenjeno odločitev sodišča prve stopnje, saj meni, da so nastale bistveno spremenjene okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma glede katerih sodišče ni pridobilo nobenih podatkov, dostopnih v javnih evidencah (s čimer je tožeča stranka vnaprej izrecno soglašala). Navaja, da je že v predlogu pojasnila, da je bil zoper njo s strani FURS vložen predlog za začetek stečajnega postopka (o katerem sicer še ni bilo odločeno). Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo ugovora proti predlogu za začetek stečajnega postopka, ki ga je priložila predlogu, izhaja, da je dolg tožeče stranke do FURS na dan 10. 1. 2022 znašal 437.975,89 EUR.

6. Navedene pritožbene navedbe niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo vse pravno relevantne navedbe tožene stranke, kar je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tek stečajnega postopka sam po sebi ni razlog za oprostitev plačila sodne takse, ampak je treba v vsakem primeru presojati izpolnjenost pogojev po 11. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pritožnica ima sicer prav, da v skladu s petim odstavkom 12.a člena ZST-1 (ki se uporablja v zvezi z drugim odstavkoma 12.b člena ZST-1) sodišče ugotavlja materialni položaj stranke in po uradni dolžnosti pridobi za to potrebne podatke. Vendar gre v obravnavanem primeru za situacijo, kjer sodišče o predlogu za oprostitev oziroma odlog odloča ponovno, torej o že razsojeni stvari. Kot je ustrezno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, torej ni dovolj, da sodišče ugotovi, ali stranka glede na njen materialni položaj izpolnjuje pogoje za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse, temveč je stranka tista, ki mora podati ustrezne trditve, v čem se je njen materialni položaj spremenil od zadnjega odločanja o tovrstnem predlogu. Dokazi, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi (zapisnik o glavni obravnavi, vpogledi v javne evidence) pa ne morejo nadomestiti trditvene podlage v zvezi s spremenjenimi okoliščinami. Sodišče ni dolžno samo iz predloženih dokazov iskati pravnorelevantnih dejstev in iz njih izpeljevati trditvene podlage (212. člen ZPP). Tožeča stranka bi omenjene navedbe, če je z njimi želela dokazovati spremenjene okoliščine, morala zatrjevati že v predlogu (prvi odstavek 337. člena ZPP). Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka takih trditev v predlogu ni podala. Poleg pavšalnega sklicevanja na predlog za začetek stečajnega postopka, je tožena stranka v (ponovnem) predlogu zgolj navedla, da glede na finančno stanje, ni zmožna poravnati relativno visokega zneska odmerjene sodne takse. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za oprostitev ter podrejeno za odlog plačila, ker je bilo o njem že pravnomočno razsojeno, pravilna.

7. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člen ZPP).