Jedro

Upravni organ nima podlage, da z dopolnilno odločbo odloči o delu zahtevka, o katerem je bilo pred tem že odločeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1859/96-12 z dne 17.11.1999 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je vrhovno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo tožene stranke z dne 14.11.1996. S to odločbo je tožena stranka odločila, da se upravičencu R. samostanu U. v L. vrne v last podržavljeno premoženje in sicer 66/1000 delov nepremičnine parcela, št. 70/1-stavbišče, 3377 m2, vl. št. 1227 k.o. A., ki ga je zavezanka Republika Slovenija z dnem pravnomočnosti te dopolnilne odločbe dolžna izročiti upravičencu. Tožena stranka je odločitev oprla na dejstvo, da navedeno premoženje predstavlja prostore v uporabi Slovenskega š. muzeja, ki soglaša z vrnitvijo tega premoženja v last upravičencu. Sodišče prve stopnje se s to odločitvijo strinja. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je v zadevi sporno, ali za vrnitev navedene nepremičnine v naravi obstaja ovira iz 1. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), na kar se sklicuje tožeča stranka. Po presoji sodišča pavšalno sklicevanje tožeče stranke na negativno izjavo Vlade Republike Slovenije in na to, da nima drugih nepremičnin, kamor bi preselila Slovenski š.

muzej, in bi bila vrnitev predmetnega premoženja povezana z nesorazmernimi stroški ter, da nima sredstev za pridobivanje novih prostorov, ne izkazuje dejanskega stanja iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi bile podlaga za sklep, da obstaja dejansko stanje iz navedene določbe ZDen, pa tožeča stranka ne navaja.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje in se sklicuje na odločbo tožene stranke z dne 29.5.1995, s katero je ta zavrnila zahtevo za vrnitev v naravi do 319/1000 nepremičnine - parcele, št. 70/1-stavbišče, ta delež pa vsebuje tudi delež 66/1000 te nepremičnine, ki ga uporabja Slovenski š. muzej. Iz navedene odločbe izhaja, da vrnitev do 319/1000 navedene nepremičnine v naravi ni mogoča, ker nedvomno služi dejavnosti iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen in nadomestitev z drugo nepremičnino ni mogoča. V prostorih, ki jih uporablja Slovenski š. muzej, se namreč opravlja muzejska dejavnost in že sama dejavnost pove, da gre za tesno povezanost s stavbo, ki je že zaradi njene zgodovinske in kulturne vrednosti ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino. Z izpodbijano dopolnilno odločbo je tožena stranka spremenila navedeno odločitev, pri čemer se neutemeljeno sklicuje na izjavo volje Slovenskega š. muzeja. Slovenski š. muzej je namreč javni zavod, ustanoviteljica javnega zavoda pa je v skladu z Zakonom o javnih zavodih Republika Slovenija, ki je edina pristojna za izjavo volje. Tožeča stranka se sklicuje še na odločbo tožene stranke z dne 4.2.1998, s katero je tožena stranka ponovno odločila o 66/1000 deleža nepremičnine, ki ga uporablja Slovenski š. muzej in, ki je po določitvi deležev v cenitvi mag. A.C., del 319/1000 deleža te nepremičnine. Očitno je tožena stranka med upravnim sporom izdala drug upravni akt, pri čemer niti tožena stranka niti sodišče nista postopala po 37. členu ZUS. Tožena stranka je nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje, oziroma so njene ugotovitve same s seboj v nasprotju, na kar kažejo njena odločba z dne 29.5.1995 in dopolnilni odločbi z dne 14.11.1996 in 4.2.1998. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo toženi stranki v nov postopek.

Tožena stranka in R. samostan U. na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Predmet upravnega spora je bila dopolnilna odločba, izdana v denacionalizacijskem postopku, uvedenem na zahtevo R. samostana U. Dopolnilno odločbo ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) v 216. členu. Po navedeni določbi lahko pristojni organ, če ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih postopka, na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta. Z dopolnilno odločbo se dopolnjuje že izdana odločba, ni pa z njo mogoče v škodo ali v korist stranke spremeniti odločbe, s katero je bilo o zahtevku že odločeno. Po presoji pritožbenega sodišča pa v podatkih predloženih spisov ni podlage za sklepanje, da je bil v obravnavani zadevi izpolnjen navedeni pogoj za izdajo dopolnilne odločbe. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka dopolnila odločbo z dne 29.5.1995. To odločbo bi tožena stranka lahko dopolnila le, kolikor z njo ne bi odločila o tistem delu nepremičnine, ki je v uporabi Slovenskega š. muzeja. Da gre za tak primer, pa iz podatkov spisa - odločbe z dne 29.5.1995 in izpodbijane dopolnilne odločbe, ne izhaja. Z odločbo z dne 29.5.1995 je bilo namreč odločeno tudi o 319/1000 nepremičnine, in če je res, kar navaja tožeča stranka, da so v tem delu vključeni tudi prostori v uporabi Slovenskega š. muzeja, na kar kažejo podatki v predloženih upravnih spisih, za izdajo dopolnilne odločbe ni bilo podlage in je izpodbijana odločba že zato nezakonita. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na podlagi 59. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodiše pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek.