Jedro

V reviziji tako kot ves čas postopka vztrajata na stališču, da je bilo glede temelja za plačilo odškodnine že pravnomočno razsojeno in da drugačno stališče nižjih sodišč ni pravno pravilno.

Revizijska izvajanja tožnikov, kolikor se nanašajo na učinke spodaj omenjene že pravnomočne sodne odločbe na odločitev v tem sporu, so procesnopravne narave. Niso pa pravilna, to je utemeljena. Namreč omenjena pravnomočna sodba je dajatvena. Ta pa ima učinke le v mejah postavljenega oziroma dosojenega zahtevka, ki ne segajo preko njega (prvi odstavek 333. člena ZPP). V pomoč boljšemu razumevanju lahko služi primer vmesne ugotovitvene sodbe, s katero se ugotovi obstoj pravnega razmerja oziroma podlage: ugotovitev določenega pravnega razmerja se nanaša le na tisti zahtevek, o katerega podlagi je bila izdana vmesna sodba. Ta učinkuje le v konkretni pravdi, ne pa samostojno, torej za konkreten zahtevek in ne preko njega (za razliko od ugotovitvenih sodb, s katerimi se z učinkom pravnomočnosti ugotovi obstoj določene pravice ali pravnega razmerja). Na podlagi povedanega je zaključiti, da mora sodišče v vsakem takem primeru, kot je obravnavani, ugotavljati obstoj odškodninskega temelja (ki ga tožnika v tem sporu - kot bo pojasnjeno spodaj - nista uspela dokazati).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnikov, da sta mu toženca dolžna plačati škodo, ki je nastala na njuni nepremičnini zaradi domnevnih toženčevih posegov v letih 1988 do 1992. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni. V reviziji ponavljata svoje stališče, da je bilo glede temelja za plačilo odškodnine že pravnomočno odločeno s sodbo Temeljnega sodišča v C., enote v S. K. pod opr. št. P... v zvezi s sodbo Višjega sodišča v C., opr. št. Cp . Sicer pa je nesporno, da sta toženca zasula muldo, zaradi česar je začela voda na višje ležečih zemljiščih in tudi na zemljišču tožnikov zastajati, to pa je imelo za posledico, da so bili poljski pridelki manjši. Vzroki nastale škode in njena višina pa so ugotovljeni z mnenjem izvedenca.

V odgovoru na revizijo sta toženca predlagala, da naj se revizija zavrne kot neutemeljena. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnika kot lastnika zemljišč v k.o... iztožujeta od tožencev kot lastnikov sosednjih nepremičnin plačilo škode, ki naj bi nastala v letih 1988 do 1992 na njunih parcelah v obliki manjših poljskih pridelkih zato, ker da sta toženca z zamašitvijo odtočnega kanala ob svojih nepremičninah preprečila odtok meteornih voda in podtalnice z njunih zemljišč. Zatrjevala sta, da sta o škodi, ki je njima nastala v letih pred letom 1988 v podobnih okoliščinah kot sporna, že pravnomočno odločili sodišči prve stopnje (pod opr. št. P ...) in druge stopnje (pod opr. št. Cp ...). Zato tudi v reviziji tako kot ves čas postopka vztrajata na stališču, da je bilo glede temelja za plačilo odškodnine že pravnomočno razsojeno in da drugačno stališče nižjih sodišč ni pravno pravilno.

Revizijska izvajanja tožnikov, kolikor se nanašajo na učinke spredaj omenjene že pravnomočne sodne odločbe na odločitev v tem sporu, so procesnopravne narave. Niso pa pravilna, to je utemeljena. Namreč omenjena pravnomočna sodba je dajatvena. Ta pa ima učinke le v mejah postavljenega oziroma dosojenega zahtevka, ki ne segajo preko njega (prvi odstavek 333. člena ZPP). V pomoč boljšemu razumevanju lahko služi primer vmesne ugotovitvene sodbe, s katero se ugotovi obstoj pravnega razmerja oziroma podlage: ugotovitev določenega pravnega razmerja se nanaša le na tisti zahtevek, o katerega podlagi je bila izdana vmesna sodba. Ta učinkuje le v konkretni pravdi, ne pa samostojno, torej za konkreten zahtevek in ne preko njega (za razliko od ugotovitvenih sodb, s katerimi se z učinkom pravnomočnosti ugotovi obstoj določene pravice ali pravnega razmerja). Na podlagi povedanega je zaključiti, da mora sodišče v vsakem takem primeru, kot je obravnavani, ugotavljati obstoj odškodninskega temelja (ki ga tožnika v tem sporu - kot bo pojasnjeno spodaj - nista uspela dokazati).

Revizija v tej smeri tako ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odločilnega pomena za pravno presojo spora sta bili ugotovitvi, da je škoda tožnikov zaradi manjših poljskih pridelkov posledica sestave tal njunih zemljišč in ne ravnanja tožencev (ki je po ugotovitvah nižjih sodišč nazorno izključeno iz razloga, ker voda z njunih parcel zaradi fizikalnih zakonitosti ne more odtekati v smeri višje ležečih parcel tožencev). Pravno to pomeni, da tožnika nista dokazala vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem tožencev in nastalo škodo. Predpostavke za odškodninsko odgovornost tožencev iz prvega odstavka 154. in 158. člena zakona o obligacijskih razmerjih tako niso bile podane. Ob takem stanju sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zavrnili odškodninski zahtevek tožnikov zoper toženca. Materialno pravo v pobijanih odločbah je bilo zato pravilno uporabljeno. V okviru uradnega preizkusa pa revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopkih zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V skladu s takimi ugotovitvami je moralo revizijo tožnikov zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).