Jedro

Neutemeljene so pritožbene trditve, da toženec pri tožeči stranki ni pridobil tehničnih in proizvodnih znanj, ki uživajo varstvo s konkurenčno klavzulo, ker je imel tehnična znanja in usposobljenost že pred zaposlitvijo pri tožeči stranki, in da ne gre za posebna specifična tehnična znanja tožeče stranke, če jih le-ta objavlja na svoji spletni strani in so dostopna tudi preko drugih spletnih strani. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je zmotno stališče toženca, ki se nanaša na to, da je s konkurenčno klavzulo mogoče zaščititi le znanja, ki so lastnina delodajalca ali so vezana izključno nanj. Takšno stališče je novejša sodna praksa presegla. Bistveno pri presoji namreč je, ali gre za znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svoji dejavnosti oziroma zaposlitvah po prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v znesku 23.641,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2019, v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.003,48 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče obrazložitev svoje odločitve povsem nekritično oprlo na izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A. in tehničnega direktorja tožeče stranke B. B., ki sta oba na ključnih položajih tožeče stranke in zato nedvomno zainteresirana za izid predmetnega spora. S prehodom toženca k novemu delodajalcu je prišlo do osebnih zamer predstavnikov tožeče stranke do toženca. Tožeča stranka je na naroku 23. 9. 2021 trdila, da bi naj toženec A. A. povedal, da bo pogodbeno kazen plačal njegov novi delodajalec, kar pa A. A., zaslišan kot stranka, ni potrdil. Navedeno samo po sebi terja posebno tehtanje verodostojnosti dokazov, saj je sodišče povsem prezrlo izpoved zaslišanega C. C., ki je v predmetni zadevi imel še najmanj interesa za izid obravnavanega spora. Tožeča stranka je v tožbi kot tehnična in proizvodna znanja navedla vse konstrukcijske sisteme (prereze notranjih sten, prereze stropnih konstrukcij, itd.) ter tehnične rešitve in detajle, ki se jih je spomnila in se uporabljajo v branži. Tožena stranka pa se je v odgovoru na tožbo opredelila do vsakega navedenega konstrukcijskega sistema in detajla in dokazala, da gre za splošna in prosto dostopna znanja. Največjo bazo postopkov za področje lesene gradnje predstavlja splošno dostopni avstrijski portal D. Prav tako tožeča stranka sestave svojih konstrukcijskih sistemov objavlja na svoji prosto dostopni spletni strani. Ni mogoče sprejeti stališča, da gre za posebna specifična tehnična znanja tožeče stranke, ki lahko uživajo varstvo s konkurenčno klavzulo. Tudi toženec je v okviru svoje izpovedbe potrdil, da so rešitve in detajli standardni, navodila pa lahko dostopna preko Inštituta E., zato toženec sam novega tehničnega in proizvodnega znanja pri tožeči stranki ni pridobival, svoje znanje, ki ga je imel od prej, pa je zagotavljal tožeči stranki. Predhodna strokovna usposobljenost in delovne izkušnje toženca pred zaposlitvijo pri tožeči stranki ter dejstvo, da se je toženec zaposlil neposredno na delovnem mestu vodja oddelka, med strankama ni bilo sporno. Tudi B. B. je izpovedal, da je tehnične rešitve za tožečo stranko razvijal pretežno toženec sam. Glede na sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 173/2017, sodba VDSS Pdp 692/2009) predmet varstva konkurenčne klavzule niso znanja in izkušnje, ki jih delavec pridobi z delom pri delodajalcu, le-te niso last delodajalca temveč last delavca, zato uporaba teh znanj in delovnih izkušenj pri drugem delodajalcu ne predstavljajo kršitve konkurenčne klavzule. A. A. in priča B. B. nista izpovedala o tehničnih znanjih, ki jih je kot specifična tehnična znanja, ki naj bi bila zaščitena s konkurenčno klavzulo, navedla tožeča stranka v okviru svojih tožbenih navedb. Zastopnik in priča sta izpovedala o projektih F., G., H. in I. Za prve tri projekte tožeča stranka sploh ni podala trditvene podlage, za projekt I. pa zgolj obrobno. Glede projekta I. je toženec izpovedal, da je šlo za statičen preračun in ne za neko posebno znanje. Glede povezav sten je bila posebnost v tem, da so se stene povezale v tovarni in ne na gradbišču, za kar je bilo potrebno poiskati dovolj velik prostor. Po mnenju toženca tudi v zvezi s projektom I. tožeča stranka ni uspela dokazati, da gre za specifično znanje in proizvodno znanje. Priča C. C. je izpovedal, da je teh modulov na trgu na stotine, v skandinavskih državah delajo iz njih celo bloke. Družba J. d. o. o. je imela razvit preklopen modul že preden se je toženec zaposlil pri njih. Tudi priča C.C. je izpovedal, da je celotna branža generičen izdelek, da je večina stvari dostopnih na D. in podobnih internetnih straneh, vendar se sodišče ni opredelilo do navedene izpovedi priče. Glede pridobljenih poslovnih zvez pa toženec opozarja, da vsak zaposleni v podjetju pride v času svoje zaposlitve v stik s poslovnimi partnerji svojega delodajalca, in sicer bodisi s kupci bodisi s podizvajalci, investitorji in drugimi pogodbenimi partnerji. Poslovne vezi je potrebno presojati v smislu, ali je imel toženec svoj krog strank oziroma poslovnih partnerjev, saj tudi glavna tajnica pri tožeči stranki spozna veliko pomembnih poslovnih partnerjev, pa navedeno še ne pomeni, da slednja razpolaga s poslovnimi zvezami. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi toženec imel svoj krog strank oziroma da bi sam stopal v kontakt z njimi. Navedeno potrjujeta tudi izpovedbi A. A. in B. B., ki sta pojasnila, da je toženec iskal tehnične rešitve na licu mesta, kar je bilo pogodbenim partnerjem všeč. Direktor tožeče stranke je potrdil izpoved toženca, da je slednji bil pri oblikovanju ponudb v prodajnem procesu zgolj tehnična pomoč, ne pa da je kakorkoli oblikoval ali aktivno vplival na politiko prodaje in trženja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je dogovor o konkurenčni klavzuli dopusten le, če delavec pridobiva neka specifična tehnična in proizvodna poslovna znanja, pri tem pa naslovno sodišče ni obrazložilo, katero znanje bi naj toženec pri tožeči stranki pridobil. V 7. členu ZPP (v povezavi z 212. členom ZPP) uzakonjeno razpravno načelo določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Tožeča stranka tekom postopka ni podala trditvene podlage, da je toženec pridobival specifična tehnična in poslovna znanja, povzela je le izpovedi zakonitega zastopnika in tehničnega direktorja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve v pritožbi in navedla, da je sodba sodišča prve stopnje oprta tako na listinske dokaze kot na izpovedbe prič A. A., B. B. in tožene stranke same, ki se med seboj logično povezujejo in si ne nasprotujejo. Sodišče se je izrecno opredelilo do izpovedbe priče C. C. in natančno pojasnilo, zakaj izpovedbe ni upoštevalo kot pravno relevantne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je bil toženec, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2013 zaposlen pri tožeči stranki na delovnem mestu vodja oddelka. Tožencu je dne 13. 1. 2019 prenehalo delovno razmerje, po izteku odpovednega roka na podlagi z njegove strani podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženec se je naslednjega dne 14. 1. 2019 zaposlil pri podjetju J. d. o. o., ki je neposreden konkurent tožeče stranke, saj je glavna dejavnost podjetja razvoj, proizvodnja in trženje montažnih objektov, poleg tega pa imata obe družbi (tožeča stranka in družba J. d. o. 0.) registrirano dejavnost stavbnega mizarstva in tesarstva. Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 12. 2013 dogovorjeno konkurenčno klavzulo ter pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule. Tožeča stranka je v času trajanja odpovednega roka toženca izrecno obvestila, da uveljavlja konkurenčno klavzulo in je od toženca po tem, ko jo je obvestil o svoji zaposlitvi v družbi J. d. o. o., z dopisom z dne 12. 2. 2019 zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule.

7. Med strankama je bilo predvsem sporno ali je toženec pri tožeči stranki pridobival proizvodna, tehnična in poslovna znanja ter poslovne zveze in ali je mogoče govoriti o kršitvi konkurenčne klavzule.

8. Konkurenčna klavzula predstavlja institut, ki ima podlago v določbi tretjega odstavka 74. člena Ustave RS, po kateri so prepovedana dejanja nelojalne konkurence. Gre za pravico delodajalca, da zavaruje tehnične dosežke, komercialna znanja, pogodbene zveze in s tem prepreči koriščenje teh znanj v konkurenčne namene in na ta način varuje svoje legitimne interese. Na drugi strani institut omejuje pravice delavca do svobodne gospodarske pobude ter svobodo dela (prvi odstavek 74. člena in 49. člena Ustave RS). Zato pravica delodajalca po omejevanju pravic delavcev ne more biti neomejena in obratno. Torej konkurenčna klavzula je veljavna, če je izražena v pisni obliki in le v primeru, da gre za pogodbo o zaposlitvi z delavcem, ki pri svojem delu pridobiva tehnične in proizvodna in poslovna znanja in poslovne zveze, če je določeno z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in če je v pogodbi o zaposlitvi določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule.

9. Po prvem odstavku 14. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR-1 ali drugim zakonom določeno drugače. ZDR-1 v 40. členu določa, da če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Konkurenčna klavzula se lahko dogovori najdlje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca, razen v primeru izredne odpovedi iz šeste alineje prvega odstavka 110. člena tega zakona (drugi odstavek 40. člena ZDR-1).

10. V 15. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2013, ki jo je tožeča stranka sklenila s tožencem, je določeno, da vodilni delavec (torej toženec) pri svojem delu pridobiva tehnična, proizvodna oziroma poslovna znanja ter poslovne zveze, zato se dogovorita za konkurenčno klavzulo, ki se uporablja v obdobju dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in velja le v primeru, če vodilnemu delavcu preneha pogodba o zaposlitvi po njegovi volji ali krivdi. Dogovorili sta tudi višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. V šestem odstavku 15. člena pogodbe sta se stranki dogovorili, da če vodilni delavec ne spoštuje konkurenčne klavzule je dolžan delodajalcu vrniti vse že izplačane zneske nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakokratnega izplačila in plačati pogodbeno kazen v višini šestkratnika bruto plače vodilnega delavca, kot jo je prejel v mesecu, ko je bil še v delovnem razmerju pri delodajalcu.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve, da toženec pri tožeči stranki ni pridobil tehničnih in proizvodnih znanj, ki uživajo varstvo s konkurenčno klavzulo, ker je toženec imel tehnična znanja in usposobljenost že pred zaposlitvijo pri tožeči stranki, in da ne gre za posebna specifična tehnična znanja tožeče stranke, če jih le-ta objavlja na svoji spletni strani in so dostopna tudi preko drugih spletnih strani. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je zmotno stališče toženca, ki se nanaša na to, da je s konkurenčno klavzulo mogoče zaščititi le znanja, ki so lastnina delodajalca ali so vezana izključno nanj. Takšno stališče je novejša sodna praksa presegla. Bistveno pri presoji namreč je, ali gre za znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svoji dejavnosti oziroma zaposlitvah po prenehanju delovnega razmerja. Torej ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanja, ki ga ni mogoče pridobiti drugje (prim. sodba VDSS Pdp 105/2020 z dne 7. 5. 2020 in sodba VDSS Pdp 600/2016 z dne 6. 10. 2016).

12. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričalo, da je toženec pri delu za tožečo stranko pridobil tehnično tehnološko, proizvodno in poslovno znanje ter poslovne zveze, ki jih lahko izkorišča pri sedanjem delodajalcu. Navedeno je sodišče zaključilo na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče B. B. ter listinskih dokazov, ki izkazujejo neposredno komunikacijo toženca s poslovnimi partnerji tožeče stranke, deloma tudi na podlagi izpovedbe toženca. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi glede tega, katera tehnična znanja, last tožeče stranke, je pridobil toženec, oprlo predvsem na specifična sidra pri projektu G., poseben voziček oziroma dvigalo in poseben način povezave betonskih in steklenih površin na projektu H. ter sidra na projektu I. Navedeno je obširno obrazložilo v točkah 14 in 15 obrazložitve sodbe in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Pri navedenih projektih je bilo potrebno uporabiti oziroma oblikovati poseben sistem gradnje, razviti orodje, pri čemer je pri razvijanju sodeloval toženec, ki je projekte s tehničnega področja tudi vodil. Pri sodelovanju pri teh projektih je toženec pridobil specifična znanja, pri čemer je le-ta pridobil zaradi svoje funkcije pri tožeči stranki in ne gre za znanja, ki bi jih pridobili vsi zaposleni in ki bi bila objavljena na spletnih straneh. Poleg projektov, na katerih je toženec pridobival specifična znanja, pa je bil deležen tudi specifičnih izobraževanj, seznanjen pa je bil s knjižico detajlov tožeče stranke, ki predstavljajo jedro tehničnih rešitev, kar vse sta prepričljivo izpovedala direktor A. A. in priča B. B., ki je bil pri tožeči stranki zaposlen kot direktor tehničnega sektorja in tožencu nadrejena oseba in je bil zato seznanjen z delom toženca. Izpovedal je, da je toženec v času zadnje zaposlitve pri tožeči stranki že razpolagal z določenimi tehničnimi znanji, vendar se na področju razvoja hiš vsako leto pojavljajo novosti in se razvijajo novi sistemi oziroma nova znanja, zato je toženec pri svojem delu za tožečo stranko pridobil specifična znanja v okviru projekta G., kjer so delali betonsko skeletno konstrukcijo stene iz njihove montažne stene. Pri tem projektu je bilo potrebno uskladiti vse detajle vgradnje, pritrjevanja sten v konstrukcijo in transport sten. Za ta namen so sprojektirali tudi poseben voziček oziroma dvigalo. Posebna znanja pa je toženec pridobil tudi pri projektu H., pri gradnji moderne hiše z velikimi steklenimi površinami, ki so se vgrajevale na gradbišču, in v posledici navedenega so razvili sistem, s katerim so cel sklop oken vgradili v steno, s čimer so pospešili vgradnjo in montažo. Specifična znanja pa je toženec pridobil tudi pri projektu I., in sicer v zvezi z vgradnjo sider, ki so bila na novo razvita prav za ta projekt. Toženec je sodeloval na tehničnih kolegijih, kjer so se sprejemali vsi standardni detajli oziroma spremembe, ki so vplivale na izvedbo objektov oziroma na tehniko dela.

13. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da v zvezi s temi projekti tožeča stranka ni uspela dokazati, da gre za specifična tehnična in proizvodna znanja. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedbi toženca, da lahko navodila o rešitvah in detajlih pridobiš na avstrijskih portalih Inštituta E. Toženec je sam izpovedal, da so objekti specifični in da se na trgih v Avstriji dela po detajlih tožeče stranke, medtem ko se na švicarskih trgih prilagaja zahtevam naročnikov. Toženec je torej potrdil, da se na avstrijskem trgu dela po detajlih tožeče stranke, kar kaže na to, da gre za znanja in rešitve, ki jih uporablja neposredno tožeča stranka in da gre za specifike.

14. Sodišče se je opredelilo tudi do izpovedbe priče C. C., pri čemer je upoštevalo, da je slednji s svojim delom pri tožeči stranki prenehal pred desetimi leti in s konkretnimi projekti tožeče stranke v času zaposlitve toženca ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da verjame priči, da je imel toženec bogato tehnično znanje, česar mu ne oporeka niti tožeča stranka, vendar pa slednje še ne utemeljuje zaključka, da toženec v času zadnje zaposlitve pri tožeči stranki ni pridobil dodatnih specifičnih znanj.

15. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve toženca glede pridobljenih poslovnih zvez, ko v pritožbi trdi, da vsak zaposleni v podjetju pride v času svoje zaposlitve v stik s poslovnimi partnerji svojega delodajalca, bodisi s kupci bodisi s podizvajalci in da vsak tak stik še ne more predstavljati poslovne vezi, ki je predmet varstva v okviru konkurenčne klavzule. Tožeča stranka je v spis predložila elektronsko komunikacijo, iz katere izhaja, da je toženec neposredno komuniciral s poslovnimi partnerji tožeče stranke in prav tako je toženec tekom postopka sam izjavil, da je bila glavna bojazen tožeče stranke, da bi vsi kupci šli z njim. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je treba poslovne vezi presojati v smislu, ali je imel toženec svoj krog strank oziroma poslovnih partnerjev, kateri bi v primeru odhoda toženca od tožeče stranke lahko odšli z njim. V dokaznem postopku se je izkazalo, da se je toženec po tem, ko ni več delal za tožečo stranko, sestal s švicarskim poslovnim partnerjem tožeče stranke, ki ga je spoznal v času dela za tožečo stranko.

16. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na ZDR-1, ki v 40. členu ureja konkurenčno klavzulo, in na 15. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2013, v katerem je bila dogovorjena konkurenčna klavzula, in pravilno zaključilo, da je toženec pri svojem delu pridobival tehnična, proizvodna oziroma poslovna znanja in poslovne zveze in da je kršil konkurenčno klavzulo s tem, ko je sklenil delovno razmerje pri delodajalcu, ki se je ukvarjal z enako dejavnostjo kot tožeča stranka. Družba J. d. o. o., pri kateri se je toženec zaposlil, opravlja enako dejavnost na enakem teritorialnem območju kot tožeča stranka in gre za njeno neposredno konkurentko, kar toženec ni prerekal. 17. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče v nasprotju s 7. členom ZPP, kjer je uzakonjeno razpravno načelo in določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, štelo za dokazano, da je bilo tožencu omogočeno izobraževanje zgolj na podlagi izpovedbe priče in da tožeča stranka v ta namen ni predlagala nobenih dokazov. Tožeča stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala, da naj se priči B. B. in A. A. zaslišita v zvezi s tem, katera tehnična znanja, proizvodna in poslovna znanja in poslovne zveze je toženec pridobival pri tožeči stranki in je že v tožbi in prvi pripravljalni vlogi navedla ustrezno trditveno podlago. Glede na navedeno ni bila podana očitana kršitev.

18. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato skladno s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).