Jedro

Člen 14 ZOro-1 sicer določa pogoje za izdajo orožne listine, vendar pa se glede na določbo 55. in 77. člena člena ZObr, takšno dovoljenje ne more izdati za vojaško orožje, saj se lahko osebna vojaška oborožitev in oprema da v hrambo le vojaškim osebam, vojaško orožje in opremo pa lahko prodaja, izvaža ali uvaža ter opravlja posle posredovanja s tem blagom le gospodarska družba, zavod ali druga organizacija, ki pridobi dovoljenje ministrstva. To določa tudi 14. točka 4. člena ZOro-1 (vojaško orožje je orožje in strelivo, ki se nabavlja in uporablja po posebnih predpisih in promet s katerim posameznikom ni dovoljen ali je omejen).

Ob vsem navedenem tako pritožbeno sodišče zaključuje, da ne gre za očitno napačno kvalifikacijo, ko bi bilo na prvi pogled jasno, da ne more ustrezati opisu očitanega kaznivega dejanja in je zato, kljub drugačnim navedbam obrambe, podan utemeljen sum tudi v delu, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), obdolžencu podaljšalo pripor še za 2 meseca, to je do vključno dne 21.6.2025.

2.Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeni sklep odpravi in obdolženca izpusti na prostost, podredno pa, da napadeni sklep spremeni tako, da odrejeni pripor nadomesti s hišnim priporom, ki bi ga obdolženi lahko prestajal na naslovu ... .

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo omajati. Ob doslednem spoštovanju procesnih določb, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje. Razumno ter za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo je obrazložilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter sorazmernost in neogibno potrebnost pripora.

UTEMELJEN SUM

5.Obstoj utemeljenega suma je sodišče prve stopnje obrazložilo na str. 3-10 izpodbijanega sklepa. Pri tem je izhajalo iz sklepa o uvedbi preiskave z dne 27. 3. 2025 (v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni bil pravnomočen) in vseh dokazov, na katerih slednji temelji, torej iz doslej zbranih dokazov policije v predkazenskem postopku, katerih vsebino je tudi povzelo in razumno zaključilo, da ti dokazi obstoj utemeljenega suma utemeljujejo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, upoštevaje zlasti: (-) uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 11.12.2024 (v zvezi s prijavo o domnevnem streljanju v okolici ...), (-) uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 11.2.2024 (izjava A. A.), (-) anonimno prijavo z dne 19.2.2024, (-) dejstva, da je bila pri A. A. najdena prepovedana droga amfetamin in prepovedana droga konoplja, kar je potrjeno s poročilom o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija, (-) zapisnik o osebni preiskavi in fotografije, (-) zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov in fotografije, (-) zapisnik o prevzemu eksplozivnih sredstev, (-) poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah - prepovedana droga in ostale do sedaj zbrane dokaze, je podana večja verjetnost, da je obdolženec storil obe očitani kaznivi dejanji, kot da ju ni.

6.Glede očitanega kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 utemeljen sum tako temelji na zasegu prepovedane droge A. A. in njegovi izjavi, glede očitane hrambe prepovedane droge v izjemno veliki količini, ki je bila namenjena za promet neznanim odjemalcem pa na rezultatih osebne in hišne preiskave, pri kateri je bil zasežen tudi večji znesek gotovine, za katero je upravičeno sklepati, da naj bi jo obdolženec posedoval zaradi prodaje prepovedanih drog, saj je sicer brezposeln in v osebnem stečaju.

7.Zagovornik v pritožbi izpodbija obstoj utemeljenega suma zgolj v povezavi s kaznivim dejanjem nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po 307. členu KZ-1. Navaja, da se obdolžencu ne očita izdelava, ponujanje, prodaja, menjava, dostava, uvoz, izvoz, vnos ali iznos orožja, katerih promet nabava in posest niso dovoljeni, temveč se mu očita hramba prepovedanega orožja. Da bi bila hramba orožja kazniva po prvem odstavku 307. člena KZ-1, bi moralo iti za orožje, za katero se ne more izdati orožna listina. Skladno s 14. členom Zakon o orožju (ZOro-1) se posamezniku izda orožna listina za orožje kategorije A, B, C in D, razen za orožje iz 6. točke kategorije C, v skladu s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz orožne listine, ob upoštevanju pogojev iz tega zakona. Tako zagovornik meni, da, glede na dejstvo, da se, skladno z ZOro-1, za ročno bombo M52P3 (ki sodi v kategorijo A), lahko izda orožna listina, v zadevi že na prvi pogled, torej zgolj ob pravilni materialnopravni presoji očitkov iz zahteve za preiskavo, ni mogoče govoriti o tem, da je obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Skladno s tretjim odstavkom 307. člena KZ-1 pa da se v primerih, ko se za orožje lahko izda orožna listina, protipravna hramba inkriminira, če je hkrati izkazan namen nedovoljene prodaje ali hrambe v veliki količini ali vrednosti, kar pa se v konkretnem primeru obdolžencu ne očita in tudi ni izkazano. V konkretnem primeru, ko se obdolžencu hkrati ne očita namen nedovoljene prodaje ali hrambe v veliki količini ali vrednosti, zato po mnenju obrambe ni mogoče govoriti o kaznivem dejanju, je pa res, da je posest tega orožja po 1. točki prvega odstavka 4. člena ZOro-1 prepovedana, zato bi lahko šlo kvečjemu za prekršek. Ker torej po stališču obrambe niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja po 307. členu KZ-1, je tudi objektivna kriminalna količina obdolžencu očitanih kaznivih dejanj bistveno nižja, kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa.

8.7. S povzetimi pritožbenimi pomisleki se sodišče druge stopnje ne strinja. Iz strokovnega mnenja glede zasežene bombe (z dne 3.4.2025, l. št. 156-160 v spisu) namreč izhaja, da je bila bomba izdelana za potrebe nekdanje jugoslovanske vojske. Glede na določbo 3. člen ZOro-1 je uvrščena v kategorijo A, in sicer pod 14. točko, torej pod eksplozivna orožja. Eksplozivno orožje pa so vse vrste bomb, min, granat ali drugih sredstev ali naprav, polnjenih z eksplozivnimi snovmi ali vžigalnimi sredstvi, pri katerih prihaja z zunanjim ali notranjim delovanjem do sproščanja energije in eksplozije (29. točka 4. člena ZOro-1). Orožje iz kategorije A sodi v prepovedano orožje, razen če je z zakonom določeno drugače ( 3. člen ZOro-1). Prepovedano orožje pa je orožje, katerega promet, nabava in posest posameznikom, pravnim osebam in podjetnikom niso dovoljeni, razen če s tem zakonom ni določeno drugače (prva točka 4. člena ZOro-1).

9.Nadalje pa 77. člen Zakona o obrambi (ZObr) določa, da vlada predpiše, kaj se šteje za vojaško orožje in opremo. Upoštevaje 4. točko priloge veljavne Uredbe o soglasjih za proizvodnjo in dovoljenjih za promet z vojaškim orožjem in opremo ter predhodnih dovoljenjih za uvoz, izvoz, tranzit in prenos obrambnih proizvodov (in ne Uredbe o dovoljenjih in soglasjih za promet in proizvodnjo vojaškega orožja in opreme, kot napačno zapiše sodišče prve stopnje), pa je predmetna ročna bomba tudi vojaško orožje, proizvedeno izključno za vojaško bojevanje in splošno ni v uporabi za civilne namene ali se v isti obliki ne morejo uporabljati za civilne namene. Tudi vojaško orožje po ZOro-1 sodi pod A kategorijo (6. točka 3. člena) in je načeloma prepovedano orožje, katerega promet, nabava in posest posameznikom, pravnim osebam in podjetnikom niso dovoljeni.

10.8. Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženec na ravni utemeljenega suma izpolnil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja po 307. členu KZ-1, saj se mu očita hramba orožja, katerega promet, nabava in posest posameznikom, pravnim osebam in podjetnikom niso dovoljeni, kar velja tudi za predmetno ročno bombo. Glede izpostavljene izjeme, da hramba ni kazniva, če se za strelno orožje ali strelivo, za katero se lahko izda orožna listina, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne izhaja, niti se ne zatrjuje, da je bi bila predmetna bomba strelno orožje in tudi ne strelivo (je namreč eksplozivno in vojaško orožje, kar ne pomeni tudi strelno orožje ali strelivo).

11.9. Pritožbeno sodišče glede pritožbeno izpostavljenega prvega odst. 14. člena ZOro-1 (ki naj bi po mnenju obrambe dajal možnost pridobitve orožnega lista za predmetno ročno bombo) ugotavlja, da sicer res določa, da se posamezniku izda orožna listina za orožje kategorije A, B, C in D, razen za orožje iz 6. točke kategorije C, v skladu s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz orožne listine, ob upoštevanju pogojev iz tega zakona. Vendar so pod kategorijo A uvrščena različna orožja (tudi različna strelna orožja), kar ne pomeni, da se avtomatsko za vsa lahko pridobi dovoljenje, glede na to, da so pod to kategorijo uvrščena tudi vojaška in eksplozivna orožja. Člen 14 ZOro-1 sicer določa pogoje za izdajo orožne listine, vendar pa se glede na določbo 55. in 77. člena člena ZObr, takšno dovoljenje ne more izdati za vojaško orožje, saj se lahko osebna vojaška oborožitev in oprema da v hrambo le vojaškim osebam, vojaško orožje in opremo pa lahko prodaja, izvaža ali uvaža ter opravlja posle posredovanja s tem blagom le gospodarska družba, zavod ali druga organizacija, ki pridobi dovoljenje ministrstva. To določa tudi 14. točka 4. člena ZOro-1 (vojaško orožje je orožje in strelivo, ki se nabavlja in uporablja po posebnih predpisih in promet s katerim posameznikom ni dovoljen ali je omejen).

12.10. Ob vsem navedenem tako pritožbeno sodišče zaključuje, da ne gre za očitno napačno kvalifikacijo, ko bi bilo na prvi pogled jasno, da ne more ustrezati opisu očitanega kaznivega dejanja in je zato, kljub drugačnim navedbam obrambe, podan utemeljen sum tudi v delu, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva.

PRIPORNI RAZLOG

13.11. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz 7. točke izpodbijanega sklepa, da je pri obdolžencu izkazan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da pri kaznivih dejanjih, ki predstavljajo hudo ogrožanje življenja in varnosti ljudi ter njihovega premoženja (torej tudi pri očitanih kaznivih dejanjih) za odreditev oz. v tem primeru podaljšanje pripora zadostuje že nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena.

14.12. Zagovornik zaključke prvostopenjskega sodišča graja z navedbo, da zgolj okoliščina, da naj bi se obdolženec ukvarjal s preprodajo drog, ne pomeni, da bo z dejanji tudi nadaljeval. Dejstvo, da je bila obdolžencu najdena droga ter količina in raznolikost droge se nanaša na objektivno težo kaznivega dejanja, zgolj to pa ne more zadoščati za obstoj pripornega razloga, saj bi morale biti izkazane tudi subjektivne okoliščine, ki pa iz izpodbijanega sklepa po njegovem mnenju ne izhajajo. Obdolženec namreč ni predkaznovan, v svojih 35 letih ni bil v kazenskem postopku, torej mu preprodaja drog očitno ne predstavlja načina življenja, z najdeno drogo pa niti ne more več razpolagati, saj je bila zasežena, torej ni več možno povzročiti škode za zdravje ljudi. Samo objektivne okoliščine, ki se nanašajo na težo dejanja ter okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, zato po oceni obrambe ne dajejo prepričljive podlage za sklepanje o tistih osebnih lastnostih obtoženca, ki bi kazale na možnost ponavljanja kaznivih dejanj oziroma v sklepu prepričljivih razlogov zato ni.

15.13. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje takšnim navedbam zagovornika in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem sprejemljivo, poleg obstoječih objektivnih okoliščin (teža, način in okoliščine storitve kaznivih dejanj), obstoj katerih za obrambo niti ni sporen, opisalo tudi obstoj subjektivnih okoliščin, podanih v sferi obdolženca. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je obdolženec predhodno nekaznovan. Vendar pa je brez redne zaposlitve, brez rednih dohodkov in v osebnem stečaju. Zato je upravičeno sklepati, da je obdolžencu zasežena gotovina (kar 7.250,00 EUR) povezana s prepovedano drogo. Iz načina in teže očitane storitve (hramba večje količine različnih vrst droge z namenom prodaje) pa je utemeljeno sklepati tudi na obdolženčeve negativne osebne lastnosti, kot so predrznost in trdna odločenost izvrševati tovrstna kazniva dejanja, kar prav tako utemeljuje ponovitveno nevarnost. Utemeljuje pa jo tudi sklepanje glede njegove vpetosti v preprodajo prepovedanih drog, kar pomeni, da bi lahko na prostosti ponovno stopil v stik z dobavitelji ter na ta način ponovno prišel do prepovedane droge in nadaljeval s takšno dejavnostjo. Pri tem ne drži pritožbena trditev o neobstoju dokazov o obdolženčevi vpetosti v preprodajo drog. Obdolžencu so bili namreč med drugim zaseženi pripomočki za pakiranje, digitalne tehtnice, naprava za vakumiranje, vrečke za vakumiranje, določeni vakumsko zaprti paketi droge pa so bili že označeni z gramaturo in oznako droge, najdena pa je bila tudi zabeležka z imeni oz. vzdevki in zneski, kot tudi večja količina gotovine in nenazadnje na ravni utemeljenega suma ugotovljena prodaja droge A. A. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe o neobstoju ponovitvene nevarnosti in subjektivnih okoliščin, napadeni sklep pa ni obremenjen s kršitvijo iz 11. točke prvega odst. 371. člena ZKP.

NEOGIBA POTREBNOST IN SORAZMERNOST

16.14. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da je mogoče le s priporom zagotoviti varnost ljudi, njihovega življenja in zdravja. Čeprav gre za skrajni ukrep, je pripor neogibno potreben za preprečitev izkazane ponovitvene nevarnosti ter posledično za zagotovitev varnosti potencialnih oškodovancev ter varstvo javnega reda in miru, kar pretehta nad pravico obdolženca do osebne svobode. Zagovornik tem ugotovitvam nasprotuje in v pritožbi navede, da pripor ne more predstavljati sorazmernega ukrepa, glede na že opisane subjektivne okoliščine obdolženca. Prav tako obdolženec živi družinsko življenje, ima partnerko, dva otroka in skrbi za bolno mamo. Vse to pa so okoliščine, katerim bi prvostopenjsko sodišče moralo dati večjo težo.

15.Prvostopenjsko sodišče se je do izpostavljenih okoliščin opredelilo in jih je vzelo v ozir. Kljub temu pa je pravilno presodilo, da te okoliščine ne vplivajo na sorazmernost odrejenega ukrepa do te mere, da ta ne bi bila podana. Vse te okoliščine so namreč obstajale že v času, ko naj bi izvršil očitana kazniva dejanja in niso vplivala na obdolženca v tej meri, da jih ne bi izvršil. Glede na to, da je obdolženec prepovedano drogo, orožje in gotovino hranil doma, z odjemalci pa naj bi se srečeval v bližini svojega prebivališča, ne pride v poštev pritožbeno predlagan hišni pripor (četudi bi ga izvrševal na drugem naslovu, torej na naslovu svoje partnerke na ... ulici ... v Celju). Obdolženec bi se namreč v primeru milejšega ukrepa vrnil v dosedanje življenjsko okolje, v katerem je bil do sedaj, in ki mu je očitno omogočalo izvrševanje kaznivih dejanj. Ločenost od družinskih članov med priporom pa je logična posledica izvrševanja kaznivih dejanj, ki so obdolžencu dokazana na ravni utemeljenega suma. Prav tako pa je po oceni pritožbenega sodišča ustrezen tudi čas podaljšanja pripora, torej za dva meseca (zaslišanih mora biti še več prič, pridobljeni morajo biti podatki zaseženih mobilnih telefonov, tožilstvo pa prav tako potrebuje nekaj časa po končani preiskavi za sprejem odločitve ali bo vložilo obtožni akt in za njegovo morebitno pripravo).

16.Ker ob obrazloženem, pritožbeni očitki zagovornika niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

17.Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3 Zakon o orožju (2000) - ZOro-1 - člen 3, 14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.