Jedro

Za nastanek zamude ni potreben poziv upravnika k plačilu prispevka v rezervni sklad, saj zamuda nastane po poteku roka, ki je določen za plačilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačilo zneska 1.083,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska do plačila (točka I) in plačilo stroškov postopka v znesku 685,98 EUR (točka II)

2.Toženec v pritožbi navaja, da je sklepanje o upravičenosti za izterjavo zmotno, saj upravnik postane zastopnik etažnih lastnikov samo v primeru, da je veljavno imenovan in izbran, o čemer sodišče nima razlogov. Sklepanje o začasnem skrbniku zapuščine brez sklepa zapuščinskega sodišča bi predstavljalo arbitrarno in nezakonito delovanje, šlo bi za protispisnost po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede obveznosti plačila prispevka upravniku navaja, da le to ni pogodbeno dogovorjeno v nobeni pogodbi, zato je zaračunavanje tovrstnih storitev nezakonito. Gre za samovoljo in protispisnost, saj sodišče zavezuje toženo stranko brez soglasja ali sklepov etažnih lastnikov, brez pogodbene podlage. Navaja, da je sporna nepremičnina neizdelano podstrešje, torej nestanovanjski del, tožeča stranka pa ga obravnava kot stanovanje. Vrednost premoženja toženca je zaradi nemožnosti spremembe namembnosti negativna in mu predstavlja finančno breme. Kako naj bi se vrednost toženčevega premoženja zaradi plačil v rezervni sklad povečala, sodišče ne pojasni. Pravilnik ne loči med stanovanjsko in nestanovanjsko površino, a sodišče spregleda, da zakon ne normira ničesar, ne določa meril in kriterijev za vplačilo v rezervni sklad. Do ustavnosti pravilnika se sodišče ne opredeli. Pravilnik določa vrednost prispevka 0,30 EUR za kvadratni meter, pri čemer ne loči med stanovanjskimi in nestanovanjskimi površinami. Določilo 41 do 47 Stanovanjskega zakonika, 119. člen Stanovanjskega zakonika in Pravilnika o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka, kolikor določajo ista merila za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in isto najnižjo vrednost prispevka tako za stanovanjske kot za nestanovanjske površine, brez da bi se upoštevale dejanske razlike v namembnosti, uporabnosti, funkcionalnosti in vrednosti prostorske enote, so nesorazmerna, ustavno neskladna in kršijo Ustavo Republike Slovenije. Prispevek, ki je obvezen za stanovanjski in nestanovanjski del, po višini ne more biti enak, saj nestanovanjskih površin ni mogoče enačiti s stanovanjskimi, jih tudi ne ekonomsko izkoriščati. Pravilnik ne zagotavlja enakih meril in enakega varstva pravic lastnikov in je podana diskriminacija in neenak način izvrševanja ustavnih pravic. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, lahko prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti, smiselno enako pa očitno ustavno nesorazmernega podzakonskega akta ni dolžno uporabiti in nanj opreti svojo odločitev. Če etažni lastnik ne vplača svojega prispevka v rezervni sklad, ga mora upravnik pisno pozvati k plačilu. Poziv se šteje za verodostojno listino. Tožeča stranka toženca ni pozvala k plačilu, poziva po 119. členu SPZ v spisu ni, zato zamuda ni nastopila. Priznanje zakonskih zamudnih obresti je materialno zmotno. Sklicuje se na 299. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, teče obravnavani spor po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v takšnem postopku, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi bistvene kršitve določb pravnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka) in nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

5.V skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, ter da tudi pritožbeno grajana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena. Pri tej kršitvi gre za tako imenovano protispisnost, to je za napačen prenos določenega podatka v razloge sodbe iz dokaznega oziroma procesnega gradiva. Pritožba ne konkretizira te kršitve, z navedbami, da je sodišče nepravilno sklepalo o začasnem skrbniku zapuščine, pa dejansko uveljavlja kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v postopku o sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

6.Sodišče druge stopnje je na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik upravnik in s tem upravičen zahtevati sodno varstvo za vplačila v rezervni sklad, vezano. Sodišče je to dejstvo ugotovilo na podlagi Pogodbe o upravljanju z dne 19. 6. 1996, ki jo je s tožencem kot upravnikom sklenil skrbnik denacionaliziranega premoženja, ker je bila sporna stavba vrnjena pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu.

7.Svojo materialno pravno presojo dejanskih zaključkov je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe 41. do 46. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) ter določbe 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določajo, da je plačilo prispevka v rezervni sklad zakonska obveznost etažnih lastnikov in sicer za stavbe z več kot dvema etažnima lastnikoma in več kot osmimi posameznimi deli. Nadalje je pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 118. člena SPZ, ki daje zakonsko pooblastilo upravniku, da v sodnih postopkih, ki se tičejo pravic in koristi etažnih lastnikov, vlaga tožbe v imenu etažnih lastnikov.

8.Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (Uradni list RS, št. 11/2004) - v nadaljevanju Pravilnik, določa enako obravnavo vseh lastnikov nepremičnin, in sicer vse posamezne dele stavbe obravnava enako, kot merilo za določitev prispevka določa površino posameznega dela. V kolikor ima torej nepremičnina osnovni pravni položaj posameznega dela stavbe v etažni lastnini, je njen lastnik dolžan plačevati prispevek v rezervni sklad za kritje bodočih stroškov v zvezi z nepremičnino, in sicer ne glede na to, v kakšnem stanju je njegova nepremičnina in zakaj jo lahko uporablja.

9.Toženec podaja svoje videnje neustavnosti predpisov, ki jih je kot materialnopravno podlago za odločitev o upravičenosti in višini plačila v rezervni sklad upoštevalo sodišče prve stopnje, vendar neutemeljeno. Tudi sodišče druge stopnje nima ustavnih pomislekov glede zakonskih določb, ki jih je sodišče uporabilo, kot tudi ne glede Pravilnika. Zato ni razlogov, da sodišče prve stopnje ob odločanju ne bi uporabilo citiranih zakonskih in podzakonskih določb. V izpodbijani sodbi je obširno odgovorjeno na toženčeve navedbe, ki jih v pritožbi le ponavlja, in sicer glede določbe pravilnika, ki ne razlikuje obveznosti vplačila v rezervni sklad med stanovanjsko in nestanovanjsko površino (točke od 19 do 21 obrazložitve).

10.Za materialnopravno presojo, kot jo je pravilno napravilo sodišče, je bistveno, da Pravilnik ne loči med stanovanjsko in nestanovanjsko površino, temveč upošteva le bruto površino posameznega dela stavbe, ki je v lasti določenega lastnika. Sodišče je navedlo vse potrebne razloge oziroma in z njimi v celoti odgovorilo na navedbe toženca, zakaj uporaba obravnavanega pravilnika ne predstavlja neenake obravnave toženca. Sodišče razloge, navedene v točki 20 obrazložitve, povzema kot pravilne in z njimi odgovarja na pritožbene navedbe.

11.Pritožbene navedbe, "da podatki o etažni lastnini tožnika v razdelilnikih, ki so osnova za izračun sporne obveznosti, nasprotujejo javnim podatkom, saj tožnik obravnava neizdelano podstrešje kot stanovanje, čeprav glede na izjavo projektanta A. A. in mnenje Mestne občine Maribor ni mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti", predstavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Sodišče druge stopnje le dodaja, da je za odločitev pravno relevantna površina posameznega dela

ki je v lasti toženca in ne namembnost prostora oziroma dejanska raba, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

12.Glede plačila zamudnih obresti:

13.Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je materialno pravno zmotna odločitev o teku zamudnih obrestih. Ni mogoče pritrditi, da rok za izpolnitev vtoževanih obveznosti ni bil določen. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja tudi, da so bili računi in razdelilniki

14.tožencu poslani na naslov, na katerem ima prijavljeno prebivališče. Iz računov izhaja zapadlost oziroma rok, do katerega je potrebno posamično mesečno obveznost, z naslova plačila v rezervni sklad poravnati. Zato je sodišče pravilno upoštevalo, da je toženec prišel v zamudo s potekom tako določenih rokov za plačilo.

15.Zamudne obresti tečejo od nastanka zamude. V skladu s 378. členom OZ dolguje dolžnik, ki je v zamudi tudi zamudne obresti, v zamudo pa ne pride, če izpolni obveznost v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Za nastanek zamude ni potreben poziv upravnika k plačilu prispevka v rezervni sklad, saj zamuda nastane po poteku roka, ki je določen za plačilo. Toženec se v zvezi z nastankom zamude nepravilno sklicuje na šesti odstavek 119. člena SPZ. Ta člen določa, da se poziv upravnika šteje za verodostojno listino v smislu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), kar pomeni, da takšen poziv omogoča upravniku vložitev predloga za izvršbo.

16.Sodišče druge stopnje je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti sodbe v sporu majhne vrednosti (določba 360. člena ZPP). Postopek spremembe namembnosti posameznega dela stavbe, ki je v lasti toženca, ter v zvezi s tem podane navedbe niso takšne, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

17.Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (določba 353. člena ZPP).

18.Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Mesečni znesek, ki ga je dolžan plačati toženec v rezervni sklad, je zato, z upoštevanjem površine 301 m2 ter višine prispevka za objekt star nad 60 let 90,30 EUR.

2Tožnik je še v fazi izvršbe glede neplačanih prispevkov v rezervni sklad, predložil izpis odprtih postavk , kar po drugem odstavku 23. člena ZIZ predstavlja verodostojno listino, v nadaljnjem postopku pa je z njo dokazoval obstoj svoje terjatve in njeno višino.