Jedro

Če je ustaljen režim parkiranja tak, da na istem mestu parkirata avtomobile obe pravdni stranki v odvisnosti od tega, katera je prostor prva zasedla, toženčevo večdnevno zaporedno parkiranje avtomobila na tem mestu, ki ga je pripisati naključni okoliščini, da je pač vselej prvi naletel na prazen prostor, ne predstavlja motitvenega dejanja, zaradi katerega bi bil tožnik upravičen do varstva pred motenjem posesti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženca motila tožnika pri zadnji mirni posesti njegovega parkirnega prostora oz. dovozne poti, parc. št. 65/3 k.o., na severni strani tožnikove stanovanjske hiše U. 4 v Ljubljani s tem, da sta v času od 8.1.1993 dalje postavila pred vhodom na parkirišče svoji osebni vozili in na ta način tožniku onemogočila uporabo njegovega parkirišča. Posledično je sodišče tožencema naložilo, da takoj prenehata s kakršnimkoli nadaljnjim motenjem tožnikove mirne posesti parkirnega prostora, hkrati pa še, da povrneta tožniku njegove stroške pravdnega postopka v znesku 9.500,00 SIT.

Zoper sklep sodišča prve stopnje sta toženca vložila pritožbo.

Izpodbijata ga iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in navajata, da je predvsem že sam izrek prvostopnega sklepa nejasen, nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo ter da ga ni mogoče preizkusiti. Med še drugimi številnimi očitki pa toženca v pritožbi poudarjata, da na spornem prostoru ni parkiral le tožnik, temveč tudi toženca in še drugi sosedje, kar je potrdil končno celo tožnik sam, saj je zaslišan kot stranka izpovedal, da je na tem mestu parkiral, če je bil prostor. Na tem istem mestu sta že ves čas puščala svoja vozila tudi toženca in to še pred tožnikom, saj je bilo sporno zemljišče pred odvzemom v lasti drugega toženca. Zato bi lahko šlo kvečjemu za soposest. Sodišče očitno ni razumelo ugovora, da imata toženca do spornega parkirnega prostora najmanj takšno pravico kot tožnik. Ta ugovor bi bilo treba razumeti kot ugovor soposesti in ne kot zatrjevanja neke pravice. Vendar pa sodišče zadnje mirne posesti ni ugotavljalo in se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Pravno nevzdržno pa je tudi prvostopno utemeljevanje upravičenosti tožnika do posestnega varstva z okoliščino, da gre za zemljišče v splošni rabi. Ta okoliščina bi namreč terjala sklepanje kvečjemu v obratni smeri. Toženca predlagata spremembo izpodbijanega sklepa v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožnik je sicer odgovoril na pritožbo tožencev, vendar pritožbeno sodišče vsebine tožnikovega odgovora ne povzema, saj v postopku s pritožbo zoper sklep odgovor na pritožbo ni predviden (381. člen Zakona o pravdnem postopku).

Pritožba je utemeljena.

Ni sicer mogoče pritrditi pritožbenim očitkom v smeri uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih toženca utemeljujeta s trditvami o nerazumljivosti izreka prvostopnega sklepa, o njegovem nasprotju z razlogi sklepa itd.. Do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero toženca očitno merita, ne bi prišlo niti v primeru, če bi opis motilnega dejanja v izreku prvostopnega sklepa sploh izostal (kar se v obravnavanem primeru sicer ni zgodilo), saj tak opis glede na določbo 79. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) ni nikakršna nujna sestavina izreka odločbe o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti. Očitku, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila dovozna pot oz. parkirni prostor "tožnikova last", je treba sicer pritrditi.

Vendar pa ni nikakršne bojazni, da bi bila z neustrezno opredelitvijo "parkirnega prostora oz. dovozne poti" ter nato še "parkirišča kot tožnikovega" (v izreku izpodbijanega sklepa) lahko rešena v pravdi zaradi motenja posesti kakršnakoli lastninskopravna razmerja.

Vprašanje, ali je bilo sporno zemljišče kot parkirni prostor tožniku res oddano v najem in ki ga toženca načenjata v pritožbi, pa za odločitev v tej pravdi sploh ni bistvenega pomena - kot bo to podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

Pomembno procesnopravno vprašanje, ki ga je bilo treba v tem postopku rešiti, pa je vprašanje, ali odločitev o predmetnem sporu sploh spada v sodno pristojnost - na kar mora sodišče med postopkom ves čas paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 16. člena ZPP). Pozitivnemu odgovoru na to vprašanje gotovo niso v prid razlogi iz izpodbijanega sklepa s tem v zvezi, po katerih "je dovozna pot v družbeni lastnini in ker gre za pravico uporabe stvari v splošni rabi, je tožniku mogoče priznati tako posest kot tudi posestno varstvo". Če bi šlo res za stvar v splošni rabi, bi bila možnost sodnega varstva pred motenjem posesti izključena in bi imele stranke na razpolago le upravni postopek. Vendar pa je treba, izhajajoč iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in okoliščin, o katerih med pravdnima strankama ni spora, poudariti, da sporno zemljišče nikakor ni stvar v splošni rabi, temveč dvorišče v upravi VVZ P., ki služi kot dovozna pot za potrebe omenjenega zavoda. Zato sodno varstvo pred motenjem posesti tega zemljišča ni izključeno.

Materialnopravno zmotno pa je sodišče prve stopnje gradilo svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zgolj na okoliščini, da je tožnik na sporni dovozni poti avto zadnjič parkiral 3.1.1993, po tem datumu pa da sta toženca vsak dan parkirala svoja avtomobila in tožniku s tem onemogočila parkiranje njegovega avtomobila. Če tožnik meni, da je bil s tem onemogočen v izvrševanju svojih pravic iz najemne pogodbe z dne 7.12.1992 (sklenjene z VVZ L.), bo moral to vprašanje reševati v drugi pravdi. V pravdi zaradi motenja posesti pa daje sodišče varstvo le glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer ne upošteva pravice do posesti, pravnega naslova posesti niti dobrovernosti posestnika (prvi odstavek 78. člena ZTLR).

Z vprašanjem obstoječega posestnega stanja pa se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo, kljub trditvam tožencev, da sta na istem mestu razen tožnika parkirala avtomobile tudi onadva in tudi sosedje (čemur tožnik ni ugovarjal) - pač v odvisnosti od tega, kdo je ta prostor prvi zasedel. Tako stanje bi naj potrditvah tožencev trajalo že več let in se ni nikoli v ničemer spremenilo. Če bi bilo temu res tako, bi ostalo nepojasnjeno tudi vprašanje posegov tožencev v obstoječe posestno stanje oz. vprašanje, v čem bi se naj manifestiralo njuno motitveno dejanje. Njuno večdnevno zaporedno parkiranje avtomobilov na istem mestu bi namreč bilo mogoče pripisati tudi povsem naključni okoliščini, da sta pač vselej prva naletela na prazen prostor ob dovozni poti - ne da bi bil izkazan njun namen preprečevanja možnosti tudi tožniku, da parkira svoj avtomobil na istem mestu, če je seveda prosto. V tej luči bi se res utegnilo izkazati, da je tožnik tisti, ki želi s svojim zahtevkom izposlovati drugačno posestno stanje od obstoječega - ne da bi vanj kakorkoli posegla toženca. Brez ugotovljenih posegov v obstoječe posestno stanje pa namreč tudi ne bi bilo pogojev za nudenje varstva pred motenjem posesti. Ker torej v razlogih izpodbijanega sklepa ni potrebnih ugotovitev in presoje o odločilnih dejstvih, je dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ostalo nepopolno ugotovljeno. To pa je narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa na podlagi določb 3. točke 380. člena v zvezi s prvim odstavkom 370. člena in 381. člena ZPP ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo treba dopolniti dokazovanje v že zgoraj nakazani smeri in nato materialnopravno pravilno ponovno odločiti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena v zvezi s 381. členom ZPP.

Določbe ZPP in ZTLR, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).