Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo v obliki inventurnega manka ni utemeljen, ker tožeča stranka ni dokazala vseh elementov odškodninske obveznosti tožene stranke. Tožena stranka kot delavka za škodo ne odgovarja objektivno (četudi je opravljala delo poslovodje), krivde pa tožeča stranka ni dokazala, saj ni dokazala, da je tožena stranka ravnala naklepno oziroma iz hude malomarnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna toženka plačati znesek 25.156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo in na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna toženka povrniti stroške tega postopka v 8 dneh in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, pod izvršbo. Poleg tega je s sklepom naložilo tožeči stranki, da je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.503,00 EUR v 8 dneh od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, v obeh primerih pa naj se pritožbeni stroški naložijo v plačilo toženki. V pritožbi navaja, da je bila tožnica (pravilno toženka) kot poslovodkinja objektivno odgovorna za nastalo škodo, ki se je odrazila v inventurnem manjku. Poslovodja trgovine je materialno odgovoren na podlagi pogodbe o zaposlitvi in aktov tožene stranke glede na področje dela, ki ga poslovodja opravlja. Dokazno breme, da ni odgovorna za primanjkljaj, je zato na toženki. Toženka (pravilno tožeča stranka) citira samo nekatere od tožničinih (pravilno toženkinih) navedb, ki jih je podala na zaslišanju 25. 2. 2010 in sicer je povedala; da za tako visok primanjkljaj nima nobene razlage; da so bile delavke v trgovini pridne in zanesljive in da jim je zaupala; da o krajah, ki jih je sicer omenjala, ni obvestila policije. Dejstvo je, da je bil ugotovljen primanjkljaj v vrednosti polovice zalog v trgovini, toženka pa tega v obdobju enega leta niti ni opazila. Toženka pa je tudi krivdno odgovorna za nastalo škodo. Toženka je primanjkljaj opravičevala samo z enim razlogom in sicer, da v trgovini ni bilo dovolj zaposlenih. Pri svojem zaključku sodišče prve stopnje (da ni mogoče slediti očitkom tožeče stranke, da toženka ni naredila, kar je potrebno, da bi preprečila nastanek manjka) ni navedlo, kaj naj bi toženka sploh storila v smeri preprečitve manjka. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedene dokaze je le povzelo in še to prirejeno, do izvedenih dokazov pa se ni opredelilo. Toženka ni bila preobremenjena z delom, saj je bilo število zaposlenih delavcev primerljivo s številom zaposlenih delavcev v drugih trgovinah. Direktor tožeče stranke je povedal, da je toženka imela v primeru odsotnosti katere od delavk proste roke pri najemanju študentov, če je bilo to potrebno. Glede na to se toženka na pomanjkanje zaposlenih kot razlog za primanjkljaj ne more sklicevati. Res je, da v trgovini niso bile nameščene kamere v spornem obdobju, vendar pa je tožeča stranka trgovino opremila z ogledali, tako da je bila možna s strani prodajalk neposredna kontrola praktično cele trgovine. Ob ugotovitvi, da je v trgovini prišlo tudi do kraj, ne gre prezreti dejstva, da toženka o krajah niti enkrat ni obvestila policije, ostale sodelavke pa so krajo policiji prijavile le enkrat, da je bil ugotovljen primanjkljaj v vrednosti praktično celotne zaloge v trgovini, tako obsežne kraje pa so nemogoče, da so zmanjkale tudi mobi kartice in cigarete, ki so bile pod ključem, da je bil primanjkljaj ugotovljen v celih zabojih piva in drugih alkoholnih pijač in da bi toženka kot poslovodja morala artikle, ki so zanimivi za krajo (npr. žgane pijače), postaviti na tako mesto, da kupcem niso bili neposredno dosegljivi. Tožeča stranka kraje sicer dopušča, vendar pa nikakor ne v takšnem obsegu, kot je bil ugotovljen manjko. Sodišče bi moralo izvesti tudi dokaz z izvedencem trgovsko-ekonomske stroke, ki ga je tožeča stranka predlagala. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka, bistveno pa je kršena 14. točka ZPP (pravilno 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj sodišče ni upoštevalo nenormalno visokega primanjkljaja ter dejstva, da toženka ni opazila, da so ji pred očmi izropali trgovino, da so bile odtujene stvari, ki so bile pod ključem, veliko zabojev pijač, kar je nemogoče nesti brezplačno mimo blagajne, da poslovodja C.J., ki je delala kot poslovodja po zamenjavi toženke, ni imela omembe vrednega primanjkljaja, da toženka, potem ko je bil ugotovljen primanjkljaj, ni storila ničesar za zmanjšanje le-tega (ponovna inventura po enem mesecu je ponovno ugotovila visok primanjkljaj) oziroma da je toženka vodila poslovanje tako, da je visok primanjkljaj dopuščala. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je poslovodja objektivno odgovoren in da je toženka tudi krivdno odgovorna, zaradi česar bi morala tožeči stranki povrniti nastalo škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožeče stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti in ker je zavrnilni izrek v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti in da izrek sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe. V njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, prav tako pa ti niso nejasni niti med seboj v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, v katerem je od toženke zahtevala plačilo zneska 25.156,00 EUR, ki je predstavljal inventurni primanjkljaj v trgovini v Postojni, kjer je bila toženka zaposlena kot poslovodja. Manjko v takšni višini je inventurna komisija pri toženi stranki ugotovila po opravljeni inventuri na dan 30. 9. 2006. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za odškodninsko odgovornost toženke ni bilo podanih vseh elementov takoimenovanega splošnega civilnega delikta. Zaključilo je, da toženka za nastalo škodo (do katere je nesporno prišlo) ni objektivno odgovorna, tožeča stranka pa prav tako ni uspela dokazati, da je do nastale škode prišlo zaradi naklepa oziroma hude malomarnosti toženke.

Prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom povzroči delodajalcu škodo namenoma ali iz hude malomarnosti, to škodo dolžan delodajalcu povrniti. V tem členu je torej v primerjavi s splošnimi določbami Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), ki urejajo elemente odškodninske odgovornosti, urejena posebnost glede odškodninske odgovornosti delavca za škodo, ki jo (pri delu ali v zvezi z delom) povzroči delodajalcu in ki je v tem, da delavec za takšno škodo odgovarja le za višjo (hujšo) obliko krivde, torej če delavec to škodo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti. Ker se po določbah OZ hujša stopnja krivde (namen, huda malomarnost) ne domneva (člen 131. OZ, člen 135. OZ), je na delodajalcu dokazno breme, da dokaže, da mu je škodo povzročil delavec bodisi namenoma bodisi iz hude malomarnosti. To v bistvu pomeni, da mora delodajalec, v kolikor želi od delavca uveljaviti njegovo odškodninsko odgovornost po členu 182/1 ZDR, v postopku dokazati vse štiri elemente odškodninske odgovornosti (da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med takim ravnanjem delavca in nastalo škodo). Glede na navedeno bi morala tožena stranka, če bi želela uspeti v tem individualnem delovnem sporu, dokazati, da je do inventurnega manjka prišlo zaradi nedopustnega ravnanja toženke, ki ga je storila bodisi namenoma bodisi iz hude malomarnosti.

Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je tožeča stranka tako tekom postopka pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbenem postopku neutemeljeno zatrjevala, da je toženka za nastalo škoda odgovorna objektivno, neodvisno od stopnje krivde, zgolj zato, ker je bila zaposlena na delovnem mestu „poslovodja“ v trgovini, kjer je prišlo do inventurnega primanjkljaja. Iz že omenjenega 182. člena ZDR izhaja, da delavec za škodo, ki jo povzroči delodajalcu na delu ali v zvezi z delom, odgovarja po načelu krivdne odgovornosti. Veljavna zakonodaja torej ne daje podlage za zaključek, da bi bila toženka odgovorna za škodo tudi po načelu objektivne odgovornosti, torej že samo zato, ker je opravljala delo poslovodje.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v postopku ni dokazala, da je toženka kot poslovodja v trgovini v Postojni ravnala hudo malomarno, zaradi česar je prišlo do inventurnega primanjkljaja. Na podlagi izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni naredila, kar je bilo potrebno,da bi preprečila nastanek manjka oziroma da je nastanek škode (ki med strankama niti ni bil sporen) posledica hude malomarnosti toženke pri opravljanju njenih delovnih nalog (tožeča stranka toženki naklepa oziroma namena pri povzročitvi škode niti ni očitala). Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi ugotovitev, da je bilo v trgovini v Postojni, kjer je toženka opravljala delo poslovodje, zaposleno premalo delavk, zaradi česar je morala toženka svojim delavkam praktično vedno pomagati (pet do šest ur dnevno je morala opravljati tudi dela prodajalke, poleg dela poslovodje), s tem da so tudi preostale delavke opravljale nadurno delo. Glede na to toženka ni imela dovolj časa za dnevno oziroma tedensko spremljanje stanja zalog. Toženka je bila kot poslovodja odgovorna za obratovanje trgovine, zato je bila tudi po stališču pritožbenega sodišča njena primarna naloga, da je v okviru razpoložljivih kadrov (ki jih je bilo po ugotovitvi sodišča prve stopnje premalo) organizirala poslovanje trgovine tako, da je to teklo neovirano. Zaradi tega je toženka sodelovala (večji del svojega delavnika) tudi pri prodaji blaga (poleg prevzema in izdaje blaga; poleg vnašanja dobavnic v evidence, ker v nasprotnem primeru blaga sploh ne bi bilo mogoče prodajati;...). O težavah, ki jih je imela pri delu (kraje, premajhno število zaposlenih), je obveščala tudi nadrejene in med drugim predlagala postavitev varnostnih kamer. Tožeča stranka je v zvezi s krajami v trgovini namestila zgolj ogledala, ki pa niso bistveno spremenila situacije (saj so morale delavke strankam streči, tako da niso mogle preko teh ogledal konstantno preverjati varnostne situacije v trgovini), do povečanega števila zaposlenih v tej trgovini pa ni prišlo. Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da je imela toženka možnost organizirati delo tudi s pomočjo študentov, vendar je toženka v zvezi s tem izpovedala, da je do tega lahko prišlo le poleti, v času dopustov. Sodišče prve stopnje je glede na obstoječo kadrovsko zasedbo v trgovini zaključilo, da so lahko stranke (v primeru, ko zaradi preobilice drugega dela blagajničarke na blagajni ni bilo) mimo prazne blagajne odnesle tudi večje količine artiklov oziroma večje artikle brez plačila. Ob upoštevanju situacije, kot jo je v trgovini v Postojni ugotovilo sodišče prve stopnje v času, ko je bila tam kot poslovodja zaposlena toženka, se tudi pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženki pri njenem delu ni mogoče očitati hude malomarnosti.

Huda malomarnost je podana, če se je povzročitelj škode zavedal, da bo lahko zaradi njegovega dejanja (ali opustitve) nastala škoda, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo ali da jo bo lahko odvrnil. Pogoj za hudo malomarnost kot obliko krivde je torej po eni strani zavedanje povzročitelja škode o možnosti nastanka škode kot posledice njegovega ravnanja, po drugi strani pa njegova lahkomiselnost (da škoda kljub temu ne bo nastala) oziroma precenjevanje svojih možnosti (da bo njen nastanek lahko preprečil). Povzročitelju škode se lahko očita hudo malomarnost, če ravna skrajno nepazljivo in zanemari tisto skrbnost, ki se od njega pričakuje (bodisi glede na skrbnost povprečnega človeka bodisi glede na skrbnost strokovnjaka – v odvisnosti od konkretne situacije), kar vse se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Z ozirom na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (da zaradi preobremenjenosti z delom toženka ni mogla dnevno in tedensko spremljati stanja zalog; da je o težavah obveščala nadrejene, vendar neuspešno; da ogledala v trgovini niso omogočila kvalitetnega in popolnega nadzora nad ravnanjem strank; da so o krajah tako toženka kot ostale sodelavke obveščale tudi kadrovsko službo, zaradi strahu pred maščevanjem tatov pa niso upale obveščati policije; da je zaradi premajhnega števila zaposlenih lahko prišlo do protipravnih odtujitev tudi večjih oziroma dražjih artiklov; zaradi preobremenjenosti in hitenja je obstajala tudi možnost napak pri dostavi oziroma izdajanju blaga;...) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženki ni mogoče očitati, da je do inventurnega manjka prišlo zaradi njenega hudo malomarnega ravnanja. Toženka je organizirala poslovanje trgovine v okviru razpoložljivih možnosti, o težavah (zaradi katerih je prišlo do manjka) je obveščala nadrejene, ki pa se niso ustrezno odzvali, zato za nastalo škodo toženka ni odgovorna.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi zatrjuje tako objektivno kot tudi krivdno odgovornost toženke za škodo iz naslova inventurnega primanjkljaja. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožeče stranke, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj naj bi toženka storila za preprečitev primanjkljaja. Sodišče prve stopnje je namreč v postopku ugotovilo, da toženki glede na razmere v trgovini ni mogoče očitati, da je do nastale škode prišlo zaradi njene hude malomarnosti. Ob opisanih okoliščinah in delu v trgovini, kot izhajajo iz strani 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje le zavrnilo kot neutemeljen očitek tožeče stranke, da toženka ni navedla, kaj je bilo potrebno, da bi preprečila nastanek manjka. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do izvedenih dokazov ni opredelilo, saj jih je dokazno ocenilo (tako vsakega posebej kot tudi vse skupaj) in na podlagi tega utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi toženka v spornem obdobju ravnala s hudo malomarnostjo, v posledici česar naj bi prišlo do nastanka škode.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje o tem, da je bila toženka preobremenjena z delom oziroma o premajhnem številu zaposlenih; o tem, da je imela toženka proste roke pri najemanju študentov – šlo je le za nadomeščanje delavcev v času dopusta; o tem, da so bila varnostna ogledala dovolj dobro sredstvo za preprečevanje tatvin; o tem, da niti toženka niti sodelavke niso obveščale policije o tatvinah; o manjku dražjih in večjih artiklov;... tako da se v izogib ponavljanju v zvezi s tem očitkom na obrazložitev izpodbijane sodbe le sklicuje. Glede pritožbene navedbe, da bi morala toženka kot poslovodja poskrbeti, da bi se morali artikli, ki so bili „zanimivi“ za krajo, hraniti na težje dostopnih krajih, je potrebno ugotoviti, da je iz izpovedbe toženke razbrati, da posebno varovanje vrednejših artiklov (npr. žganih pijač) ni bilo zagotovljeno, zato so bili ti artikli zloženi na vidnem mestu vzdolž blagajne. S tem je toženka po stališču pritožbenega sodišča poskušala preko vizualnega nadzora blagajničarke zmanjšati število tatvin teh artiklov, vendar pa (tudi) zato, ker blagajničarka (zaradi drugih obveznosti) na blagajni ni bila stalno prisotna, ji tatvin teh artiklov ni uspelo preprečiti. Dejansko stanje pa ni bilo nepopolno ugotovljeno niti zato, ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca trgovsko-ekonomske stroke. Tožeča stranka je izvedbo dokaza z navedenim izvedencem predlagala v pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2009, vendar pa odgovori izvedenca na vprašanja, ki jih je tožeča stranka predlagala za izvedenca (približna vrednost v trgovini prodajanih artiklov; višina povprečnega dnevnega prometa; kateri razlogi bi lahko povzročili ugotovljeni manjko; kakšna je po splošnih predpisih odgovornost trgovskega poslovodje v zvezi s primanjkljajem; ali bi lahko našli objektivne razloge za nastali manjko) tudi po stališču pritožbenega stališča, ne bi pripomogli k ugotovitvi, ali je bilo toženkino ravnanje hudo malomarno. Na dejstvo, da toženki ni mogoče očitati hude malomarnosti, ne vpliva niti to, da je imela C.J. (ki je po pritožbeni navedbi tožeče stranke kot poslovodja nasledila toženko) zelo malo manjka oziroma da je bil tudi pri ponovni inventuri ugotovljen visok primanjkljaj.

Končno je neutemeljen tudi povsem pavšalen pritožbeni očitek tožeče stranke o pravdnih stroških, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženki. Ker tožeča stranka v postopku ni uspela, je dolžna toženki skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njene pravdne stroške. Višino teh stroškov, katerim sicer tožeča stranka v pritožbi ne oporeka, je sodišče prve stopnje določilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008). Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje o pravdnih stroških v tem individualnem delovnem sporu odločiti s sodbo (in ne s posebnim sklepom). Prvi odstavek 310. člena ZPP namreč določa, da odloči sodišče s sodbo o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve (med stranske terjatve pa spada tudi terjatev iz naslova povrnitve pravdnih stroškov). Ta nepravilnost, ki sicer ne spada v okvir pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP) pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških ne bi imela vpliva niti v primeru, če bi tožeča stranka v pritožbi v zvezi z navedenim izrecno uveljavljala bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.