Jedro

Tožnik je vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem in jo po lastni izjavi ilegalno zapustil preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, zato je presoja toženke, da je podana domneva nevarnosti pobega pravilna in je na podlagi tega utemeljeno sklepala, da bo tožnik pobegnil, preden bo njegov postopek končan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, in sicer od 30. 11. 2021 od 15:30, do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. člen izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika 19. 11. 2021 obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe (depeša Policijske postaje za izravnalne ukrepe št. 2255-248/2021/8 (3E651-38), v nadaljevanju depeša) in ugotovila, da je tožnik v Slovenijo ilegalno vstopil iz Republike Hrvaške dne 18. 11. 2021, pot nadaljeval do Ljubljane, od koder je nameraval z vlakom do Sežane, vendar mu je bilo potovanje zaradi neizpolnjevanja PCT pogojev onemogočeno. Poiskal je policijsko postajo in tam izrazil namero za mednarodno zaščito. Tožnik je povedal, da je zaradi slabih ekonomskih razmer pred tremi leti in pol legalno zapustil Irak, s ciljno državo Nemčijo, ker ima tam prijatelje, ki bi mu pomagali poiskati delo in, da je potno listino izgubil med turško - grško mejo. Pojasnil je tudi, da je bila v Grčiji njegova prošnja dvakrat zavrnjena, na Hrvaškem, kjer je prav tako vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, pa na odločitev ni počakal. Tožnik je bil s strani policije 19. 11. 2021 prepeljan v Center za tujce v Postojni, kjer je navedel, da se želi vrniti v Republiko Hrvaško, kjer je vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

3. Tožnik je 30. 11. 2021 podal prošnjo za mednarodno zaščito tudi v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju prošnja) in v bistvenem navedel, da je državljan Republike Irak, samskega stanu, musliman ter Kurd po etnični pripadnosti. Navedel je, da je iz izvorne države odšel legalno v Turčijo, pot nadaljeval v Grčijo, kjer je ostal dve leti in osem mesecev in kjer so mu dvakrat zavrnili prošnjo za mednarodno zaščito. Pot je nadaljeval proti Veliki Britaniji, ki je bila njegova ciljna država. Navedel je, da je tudi na Hrvaškem podal prošnjo za mednarodno zaščito, a na odločitev ni počakal. Potni list je izgubil na poti iz Turčije v Grčijo, ima pa doma originalno osebno izkaznico, ki jo bo skušal pridobiti. Za mednarodno zaščito je zaprosil, ker je v vojni z Islamsko državo izgubil hišo in zaradi spopadov, medetničnih sporov ter slabih ekonomskih razmer, da pa njegovo življenje ni bilo ogroženo.

4. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožniku 30. 11. 2021 ustno na zapisnik št. 2142-3518/2021/5 (122-22) (v nadaljevanju zapisnik) izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Iz obrazložitve je razvidno, da je podan objektivni kriterij, ki v skladu s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1 kaže na nevarnost pobega. Tožnik je, kot izhaja iz baze prstnih odtisov Eurodac, v dveh državah Evropske Unije podal prošnjo za mednarodno zaščito, v Grčiji in na Hrvaškem, pri čemer je Hrvaško pred odločitvijo o njegovi prošnji tudi zapustil. Toženka je glede na tožnikova dejanja in izjave domnevala, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi ozemlje Slovenije samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Tožnik mora namreč na ozemlju Slovenije počakati do odločitve o vrnitvi v zanj pristojno državo. Čeprav je zatrdil, da Slovenije sedaj ne bo zapustil, pa glede na njegova pretekla dejanja toženka tožniku ni verjela in mu na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje.

5. Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma, zato je ocenila, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede na njegova pretekla ravnanja ocenjuje, da bi Azilni dom, ki je nastanitev odprtega tipa, lahko samovoljno zapustil. S takšnim ravnanjem pa bi onemogočil zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Meni namreč, da varnostnika na območju Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila Azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

_Tožnikove navedbe_

6. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. Tožnik uvodoma povzema izpodbijani sklep in navede, da je iz podatkov pridobljenih iz baze prstnih odtisov EURODAC razvidno, da je zaveden v dveh državah EU in sicer 14. 11.2018 v Grčiji ter 25. 10. 2021 na Hrvaškem in, da je toženka v skladu z merili iz poglavja III Dublinske uredbe hrvaškim migracijskim organom posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika ter nujen odgovor. Navaja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je bila tožniku prošnja za mednarodno zaščito v Grčiji dvakrat zavrnjena, na Hrvaškem pa ni počakal do zaključka azilnega postopka. Tožnik še izpostavlja, da domnevni neobstoj zakonske podlage za pridržanje na območje Azilnega doma ni problem tožnika ampak toženke. Meni, da ne more iti na njegovo škodo, če toženka ni poskrbela za ustrezna zakonska pooblastila varnostnikov. Tožnik navaja, da se želi na Hrvaško vrniti, zatrjuje, da bo ostal na območju Republike Slovenije do zaključka postopka po Dublinski uredbi ter poudarja, da odrejen ukrep ni sorazmeren ter da bi obvezno zadrževanje na območju Azilnega doma za čas do predaje Hrvaški doseglo svoj namen.

8. Tožnik predlaga tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. To bi imelo za posledico premestitev tožnika v prostore Azilnega doma. Meni, da mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo, oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti", sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito.

_Navedbe toženke_

9. V odgovoru na tožbo se toženka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da je s tem, ko je tožnik predhodno že vložil prošnji v Grčiji in na Hrvaškem ter omenjeni državi po zavrnitvi oz. pred dokončno odločitvijo samovoljno zapustil, podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. Toženka meni, da je glede na ravnanje in izjave tožnika mogoče utemeljeno sklepati, da bi samovoljno zapustil tudi Slovenijo, saj je bil po lastnih navedbah namenjen v Nemčijo oz. Veliko Britanijo. Slednje poraja dvom tudi v njegove izjave o ogroženosti zaradi razlogov za mednarodno zaščito, ki jih je navedel pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. S samovoljno zapustitvijo Slovenije bi toženki onemogočil svojo predajo odgovorni državi članici, ki je v njegovem primeru pristojna država članica za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

_K I. točki izreka:_

10. Sodišče je na glavni obravnavi izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo in vpogledalo v listine, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga od A1 do A2, B1 in sicer: pooblastilo (A1), izpodbijani sklep (A2), pooblastilo (B1), v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-3518/2021 in zaslišalo tožnika.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep toženke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženega upravnega spisa in v konkretnem primeru niti ni sporno. Sporen pa je obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugi in tretji točki 28. člena Dublinske uredbe, v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 13. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

14. Skladno s 1. odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če po določbah ZMZ-1 ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1). V 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, je, kot to pravilno navaja tožnik, že večkrat izpostavilo tudi Vrhovno sodišče, med drugim v sodbi in sklepu št. I Up 26/2016. Tedaj je sicer Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je toženka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

15. Ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je te objektivne kriterije begosumnosti določil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki je začel veljati 9. 11. 2021 in se uporablja v tem postopku. V 84.a členu ZMZ-1 je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, med drugim tudi, če je predhodno oseba že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84. a. člena ZMZ-1).

16. Iz baze prstnih odtisov EURODAC je razvidno, da je tožnik zaveden v dveh državah EU in sicer 14. 11.2018 v Grčiji ter 25. 10. 2021 na Hrvaškem, kar niti ni sporno in tožnik to priznava. Ni sporno, da je toženka v skladu z merili iz poglavje III Dublinske uredbe hrvaškim migracijskim organom posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika ter nujen odgovor. Tožnik priznava, da je Hrvaško zapustil, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji in zaslišan pojasni, da je odšel preden je bilo odločeno o njegovi prošnji zato, ker Hrvaška ni bila ciljna država. Glede na to, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem in jo po lastni izjavi ilegalno zapustil preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, je presoja toženke, da je podana domneva iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 pravilna in je na podlagi tega utemeljeno sklepala, da bo tožnik pobegnil, preden bo njegov postopek končan.

17. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce je po 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti (milejšega) ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma. Toženka je tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru pravilno obrazložila konkretno nevarnost tožnikovega pobega iz Azilnega doma.

18. Tožnik je sicer na zaslišanju izpovedal, da bo ostal v Sloveniji do konca postopka in da bi bil zelo vesel, če bi lahko ostal v Sloveniji za vedno. Vendar pa hkrati izpove, da se nikakor ne želi vrniti na Hrvaško, ki je država, kamor bo po zaključku postopka vrnjen, kar niti ni sporno. Tožnikova izpoved je v določenih delih v nasprotju celo z lastnimi tožbenimi navedbami, ko zatrjuje, da se želi vrniti na Hrvaško (točka 3 tožbe, stran 6), zaslišan pa to izrecno zanika. Izpoved tožnika ni prepričljiva niti v delu, ko po predočenju, kaj je povedal v policijskem postopku (da se želi vrniti na Hrvaško, da je ciljna država Nemčija), vse navedeno zanika. Tožnik ni bil prepričljiv niti v odgovoru, zakaj je vložil prošnjo na Hrvaškem, če je trdil, da je na Hrvaškem slabo z begunci. Tožnik namreč izpove, da ni povedal, da želi azil na Hrvaškem in da so mu 10 dni po odvzemu prstnih odtisov povedali, da je to prošnja. Iz zapisnika o omejitvi gibanja namreč izhaja, da je sam povedal, da je tudi na Hrvaškem imel intervju, da so mu dali papir, kjer je pisalo, da bo razgovor čez približno 6 mesecev. Iz zapisnika o omejitvi gibanja dalje izhaja, da ni počakal na osebni razgovor na Hrvaškem zato, ker je slaba država in tam ni življenja. Povedal je celo, da je vedel, da mora počakati do konca postopka, ampak ni mogel počakati. Sodišče vsaj kot nelogično ocenjuje izjavo tožnika, da želi ostati v Sloveniji, glede na s strani tožnika priznano dejstvo, da je v Ljubljani kupil karto za Sežano in želel nadaljevati pot (a mu zaradi neizpolnjevanja pogoja PCT ni uspelo). Tožnikova izpoved je po presoji sodišča polna nasprotij tako s tožbenimi navedbami kot dosedanjimi izjavami v upravnem postopku, zato tožnik sodišča ni prepričal v svoji izpovedi, da bo počakal do konca postopka v Sloveniji. Sodišče je pri presoji te izjave upoštevalo tudi jasno izraženo željo tožnika, da se ne želi vrniti na Hrvaško (čeprav v tožbi trdi drugače), kamor bo po končanem dublinskem postopku vrnjen.

19. Namestitev v Azilnem domu po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je po svoji naravi res milejši ukrep, vendar pa je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, da pri tožniku, ki je po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ilegalno pobegnil preden je bilo o njegovi prošnji odločeno, pri katerem je bila ciljna država Velika Britanija, ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je milejšega ukrepa, ampak mu je treba omejiti gibanje na učinkovit način, to je s strožjim ukrepom z omejitvijo gibanja na Center za tujce. Toženka je torej s tem, ko je preverjala ali bi bil primeren milejši ukrep, to je zadrževanje na območje Azilnega doma in pri tem ocenila, da pri tožniku obstaja nevarnost, da bo pobegnil in da zato, glede na navedeni milejši režim v Azilnem domu, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa, ampak je lahko za zagotovitev, da tožnik ostane do dokončanja postopka v Sloveniji, učinkovit le strožji ukrep, to je pridržanje na prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa in se sodišče s takšno oceno strinja.

20. Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in zakonit, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

21. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

22. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

23. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Navaja, da je z nezakonitim odvzemom prostosti tožniku kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

24. Ker je sodišče ugotovilo, da izpodbijani akt ni nezakonit in ker je nepopravljiva škoda v utemeljitvi predloga za izdajo začasne odredbe samo na splošno opredeljena, tožnik pa na zaslišanju na glavni obravnavi ni izrazil ali izkazal kakšne posebne stiske ob dejstvu, da je zaprt v Centru za tujce, ki bi očitno izstopala od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito, tako da ni zaznalo nobenih znakov posebne ranljivosti, je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno. Ob tem je tehtalo zatrjevano škodo na strani tožnika z varstvom javnega interesa glede učinkovitega vodenja azilnih postopkov in pri tem ni našlo elementov nesorazmernosti (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).