Jedro

Že zato, ker je bila s pogodbo izrecno in v korist tožeče stranke spremenjena prav določba o superrabatu, se tožeča stranka na ustaljen način poslovanja po prejšnji pogodbi ne more uspešno sklicevati. Izkazati bi morala, da sta stranki hkrati s sklenitvijo pogodbe ali po njeni sklenitvi pogodbo spremenili tako, da ima tožeča stranka v vsakem primeru pravico do bonitete. Šele v takem primeru bi imela tožeča stranka zahtevek na izplačilo bonitete.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.660,18 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 93.385,88 EUR iz naslova superrabata, ki naj bi tožeči stranki pripadal za leti 2012 in 2013 na podlagi njunega poslovnega sodelovanja glede na doseženo realizacijo. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta pravdni stranki v letu 2012 sklenili pogodbo, s katero sta dogovorili, da ima tožena stranka pravico do prodajne bonitete le v primeru, če s plačili ne zamuja več kot 30 dni. Tožeča stranka drugačnega dogovora ni izkazala, s plačili pa je zamujala več kot 30 dni.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Sodišču očita odločanje na podlagi državne pripadnosti, nepošteno sojenje ter s tem kršitev Ustave in določb zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožuje pa se tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava in napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču očita, da se do njenih relevantnih in odločilnih trditev sploh ni opredelilo, da je sodba arbitrarna, skoraj pristranska. Konkretno opozarja na zapis v sodbi, kjer sodišče navaja, da je sklicevanje tožeče stranke, da je ni nihče opozoril na novo pogodbeno določilo glede superrabata neprimerno in z vidika poslovanja pravne osebe neresno. Pri tem je treba opozoriti na več kot 20 letno sodelovanje med pravdnima strankama in zaupno razmerje med njima, na podlagi katerega je tožeča stranka upravičeno štela, da se bo enak način obračunavanja superrabata uporabljal še naprej in sicer vse do takrat, ko bi na spremenjen način tožečo stranko izrecno opozoril nekdo od vodilnih pri toženi stranki. Glede na obrazložitev sodišča je jasno, da je bila tožeča stranka že od začetka v izgubljenem položaju, sodišče bi lahko samo prebralo pogodbo in odločilo. Ob takem formalističnem stališču sodišče ni raziskalo dejanskega stanja, kar je temeljna naloga sodišča. Postavi se vprašanje, zakaj je potem izvajalo personalne dokaze. Ob tem bode v oči, da se sodišče na več mestih sklicuje na izpoved S.U. in L.J., čeprav nista sodelovala pri sklepanju pogodbe, ne opredeli pa se do bistvenega dela izpovedi priče I.P., ki je bil sogovornik tožeče stranke pri sklepanju pogodbe. Pri odločanju o vsebini pogodbe je odločilna volja pogodbenih strank, da bi ugotovili, kaj je bilo predmet dogovorov, pa bi sodišče lahko izvedelo le od oseb, ki so pri dogovorih dejansko sodelovale. P. je izpovedal, da ni bilo govora o spremembi prakse poslovnega sodelovanja med strankama. Ker ni z zadostno skrbnostjo ocenilo izvedenih dokazov in je upoštevalo zgolj navedbe in dokaze tožene stranke, ne pa tudi navedb in dokazov tožeče, je sodišče kršilo določbo 8. člena ZPP. Tožeča stranka je dokazala, da ji je tožena stranka s svojim ravnanjem zagotovila, da se pogoj iz 9. člena pogodbe tudi po novi pogodbi ne bo upošteval, nenazadnje je bil del superrabata tudi priznan in plačan v oktobru 2012, poleg tega sta o tem izpovedali priči I.P. in R.G.. Sodišče se ni opredelilo do listine „Protokol o raskidu ugovora o kupoprodaji robe“, s katerim je tožena stranka predlagala sporazumno razvezo pogodbe in iz katerega izhaja, da se je tožena stranka zavezala plačati superrabat. Cinične pa so navedbe sodišča, da je tožeča stranka svoje obveznosti izpolnjevala z zamudo, od tožene stranke pa je pričakovala, da svoje obveznosti dosledno izpolnjuje, saj je priča P. pojasnil, zakaj je prihajalo do zamud pri plačilih. Navedenega se je zavedala tudi tožena stranka, ki je zamude ves čas tolerirala. Neprimerne so tudi navedbe glede zamudnih obresti. Sodišče je napravilo neprepričljivo dokazno oceno in napačno ugotovilo dejansko stanje. Bistvo zadeve je vprašanje, kako sta si stranki razlagali določila pogodbe (ali je bil v zvezi s tem sploh dosežen konsenz, kakšna je bila utečena poslovna praksa). Priče, ki jih je predlagala tožena stranka, sodišče pa jim je sledilo, o odločilnih dejstvih niso vedele povedati ničesar, poleg tega so tudi interesno naravnane. S.U. je še vedno zaposlen pri tožene stranki, vedel pa je izpovedovati tudi o dejstvih, ki ne spadajo v njegovo delovno področje. Tožeča stranka bi morala dokazati, da v praksi, ki je bila vzpostavljena med pravdnima strankama, zamuda pri plačilih ni imela nobenih negativnih posledic na pravico do superrabata. Ta ključna dejstva bi tožeči stranki uspelo dokazati, če bi sodišče pravilno ocenilo predlagane dokaze, oziroma, če bi se sodišče sploh poglobilo v zadevo. Na vsebino dogovora je treba sklepati iz dejanskega poslovanja. Če bi tožeča stranka vedela za tako določbo, bi blaga ne naročala v tako velikih količinah, temveč le v manjših, ki bi jih lahko plačala v 30 dneh. Postavlja se vprašanje, ali je določilo 9. člena pogodbe sploh upoštevno, oziroma, ali je bil glede njega sploh dosežen konsenz, saj se v praksi ni upoštevalo, tožeča stranka tudi ni bila opozorjena na spremembo. Postavlja se celo vprašanje, ali ni bilo omenjeno določilo naknadno vrinjeno v pogodbo (ko so bila pogajanja zaključena, vendar pred podpisom), ne da bi bila tožeča stranka o tem obveščena, v takem primeru bi šlo za prevaro. Ker je bil superrabat zadnjič plačan oktobra 2012, je kontradiktoren zaključek sodišča, da je tožena stranka svoje postopanje spremenila šele v drugi polovici leta 2012. Neživljenjsko je, da za spremembo poslovanja zaposleni ne bi vedeli. V zvezi s tem je neprepričljiva izpoved priče S.U., da je šele pri pripravi pripravljalne vloge odkril, da so naredili napako. To pa dokazuje dvoje, da spremembe poslovanja ni bilo in da je priča neverodostojna, saj je sodelovala pri pripravi pripravljalne vloge. Da je prišlo do spremembe režima v poslovanju v drugi polovici 2012, je sodišče ugotovilo brez ustreznih navedb tožene stranke in v nasprotju z izpovedjo S.U.. Sodišče je pri odločanju spregledalo določbo 12. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri se za presojo ravnanj subjektov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. To velja zlasti v primerih, kadar je nekaj pomanjkljivo oziroma nejasno dogovorjeno, kot to velja za določilo 9. člena pogodbe. Superrabat v preteklosti nikoli ni bil vezan na pravočasnost plačil, tak režim pa je bil dogovorjen tudi za naprej.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritožbene navedbe ocenjuje kot neutemeljene in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge za svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo, zato o arbitrarnosti ni mogoče govoriti. Ukvarjalo se je z vsemi odločilnimi dejstvi. Očitki pristranskosti so glede na iz spisa razviden potek postopka in glede na razloge sodbe neutemeljeni, prav tako ni mogoče pritrditi očitkom, da je bilo kršeno načelo enakega varstva pravic.

6. V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva plačilo bonitet, dogovorjenih s pogodbo 3.1.2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz pogodbe ne izhaja, da bi bil zahtevek utemeljen. Boniteta (superrabat) je bila namreč dogovorjena pod pogojem, da tožeča stranka s plačili ne zamuja več kot 30 dni od dneva zapadlosti računa, ta pogoj pa ni bil uresničen. V zvezi s tem je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da gre za pogodbo, ki sta jo sklenila dva gospodarska subjekta, ki se zato ne moreta sklicevati, da nista vedela, kaj podpisujeta ali da sta zaupala nasprotni stranki in ni potrebno, da bi bila tožeča stranka na spremembe še posebej opozorjena (vsebina je bila tako ali tako predmet pogajanj). V pravnem prometu se od udeležencev, posebej še, če gre za gospodarske subjekte, zahteva in pričakuje vsaj to, da pogodbo, ki jo nameravajo skleniti, preberejo in preučijo in jo sklenejo šele, če se z vsebino strinjajo ali nanjo vsaj pristanejo. Pogodba velja in zavezuje obe pravdni stranki, tako kot je bila sklenjena. Trditve v pritožbi o prevari so nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP). Tudi sicer pa pri prevari zgolj ugovor ne zadošča, potrebna bi bila tožba na razveljavitev pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki sodelovali že od 3.1.2007 dalje, da je bila tudi v prvi pogodbi dogovorjena boniteta, prav tako pod pogojem pravočasnih plačil, vendar se ta pogoj v praksi nikoli ni uporabljal in je tožena stranka boniteto priznavala ne glede na čas, v katerem je tožeča stranka poravnavala svoje obveznosti. Zato ne drži, da se sodišče do teh trditev ni opredelilo, nasprotno, sprejelo jih je kot resnične. Tožena stranka se je zaradi ekonomsko – poslovnega interesa očitno odločila, da pogoja, dogovorjenega s pogodbo, ne bo upoštevala. Vendar to samo po sebi ne pomeni, da je tožeča stranka zaradi drugačne uporabe pogodbenih določb pridobila pravico do bonitete ne glede na pravočasnost plačil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izvajalo dokaze in ugotavljajo, ali sta stranki z dogovorom spremenili pogodbo (že dejstvo, da je sodišče te dokaze izvajalo, kaže, da tožeča stranka ni bila v vnaprej izgubljenem položaju, le rezultat dokaznega postopka je bil na koncu za tožečo stranko neugoden).

8. V zvezi s tem je pomembno, da sta pravdni stranki s pogodbo z dne 3.1.2012 določbo o bonitetah spremenili. Po pogodbi iz leta 2007 je bila tožeča stranka upravičena do bonitete pod pogojem, da je plačilo realizirano v 15 dneh od izdaje računa, s pogodbo iz leta 2012 pa se je položaj tožeče stranke bistveno izboljšal, saj je bil dogovorjen pogoj, da tožeča stranka plačila izvede najkasneje 30 dni po zapadlosti računa (iz seznama računov v prilogah B je razvidno, da je bil datum zapadlosti preko 60 dni od izdaje računa, kar skupaj pomeni, da se je po pogodbi boniteta priznavala za plačila, ki so bila izvedena v treh mesecih od izdaje računa). Že zato, ker je bila s pogodbo izrecno in v korist tožeče stranke spremenjena prav določba o superrabatu, se tožeča stranka na ustaljen način poslovanja po prejšnji pogodbi ne more uspešno sklicevati. Izkazati bi morala, da sta stranki hkrati s sklenitvijo pogodbe ali po njeni sklenitvi pogodbo spremenili tako, da ima tožeča stranka v vsakem primeru pravico do bonitete. Šele v takem primeru bi imela tožeča stranka zahtevek na izplačilo bonitete.

9. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeči stranki tega ni uspelo dokazati. Pravilna je utemeljitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka navesti konkretne sogovornike in okoliščine dogovora, da bi bilo mogoče navedbe preizkusiti. Zato kršitev postopka, ker se sodišče ni izrecno opredelilo do izpovedi priče I.P., ni podana. Tudi sicer pa iz njegove izpovedi nikjer ne izhaja, da bi stranki spremenili pogodbo, kakršna je bila sklenjena. Priča je zgolj izpovedovala, da se on o superrabatu s predstavniki tožeče stranke ni pogovarjal, ne pa tudi, da bi sklenili izrecni dogovor in z njim spremenili določilo 9. člena pogodbe (za kaj takega niti ni bil pooblaščen, pogodbe je sklepal takratni zakoniti zastopnik tožene stranke). Dokaza, da je bila pogodba spremenjena, ne predstavlja niti dejstvo, da je bila boniteta še enkrat izplačana, kljub temu, da ni bil izpolnjen pogoj po 9. členu Pogodbe. Kot rečeno, izplačilo v nasprotju s pogodbo ne zadošča, da bi tožeča stranka na tej podlagi imela materialnopravni zahtevek. Njen zahtevek bi bil utemeljen le, če bi izhajal iz pogodbe (če bi bila ta ustno ustrezno spremenjena). Prav tako drugačnega dogovora ne dokazuje „Protokol o raskidu ugovora o kupoprodaji robe“, saj je sklenitev sporazuma o razvezi pogodbe zavrnila prav tožena stranka, zato se zdaj na vsebino protokola ne more sklicevati in se tudi sodišču prve stopnje posebej do vsebine protokola ni bilo treba opredeljevati.

10. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki za sporno obdobje sklenili novo pogodbo, s katero sta spremenili določbe o bonitetah. Podlaga za odločitev je torej pravo, ki sta ga stranki dogovorili s pogodbo, uporaba poslovne prakse po prejšnji pogodbi (v smislu 12. člena OZ) pa ob jasnem dogovoru ne more biti podlaga tožbenemu zahtevku in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

11. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.660,18 EUR (nagrada za zastopanje po tar. št. 3210, 6002 in 6007).