Jedro

V obravnavani zadevi upnik trdi (in je verjetno izkazal), da je bilo delo naročeno s strani U. s.p. leta 2012 (torej že po smrti samostojnega podjetnika) ter da je bilo takrat in ob vložitvi predloga podjetje U. s.p. vpisano v register samostojnih podjetnikov. V taki situaciji ni mogoče enako strogo stališče glede možnosti odprave pomanjkljivosti kot v primeru, da je pokojni samostojni podjetnik na strani upnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 274,01 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru delno ugodilo ugovoru dolžnika zoper izdano predhodno odredbo Zg 1 in sicer v delu, v katerem se nanaša na zavarovanje denarne terjatve v znesku 300 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem delu sklep razveljavilo. V preostalem delu je ugovor zavrnilo. Dolžniku je še naložilo v plačilo 226,80 EUR stroškov ugovornega postopka.

Zoper del sklepa, s katerim je bil ugovor zavrnjen, se dolžnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. V izpodbijanem sklepu je sodišče brez predhodnega predloga upnika kot stranko navedlo dediče po pok. U.F. s.p., s čimer je preseglo postavljeni zahtevek. Do enakih ugovornih navedb se sodišče v izpodbijanem sklepu niti ni opredelilo, zato sklepa glede tega ni mogoče preizkusiti. Poleg tega sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko v uvodu kot dolžnika navede dediče, v obrazložitvi pa se ukvarja s sposobnostjo biti stranka za U. s.p. Zaključek, da je imel ob vložitvi predloga U. s.p. sposobnost biti stranka, je napačen. Dolžnik U.F. je umrl 20.1.2011, predlog za izdajo predhodne odredbe pa je bil vložene šele v letu 2013, zato bi moralo sodišče predlog zavreči. Neutemeljeni in zmotni so tudi zaključki sodišča glede izpolnjevanja predpostavk za izdajo predhodne odredbe, saj sodišče zmotno zamenjuje pojma zanikanja obligacijskega razmerja s pojmom zanikanja vtoževane terjatve. Dolžnik je namreč v ugovoru podal ugovor ugasle pravice, to je, da je vse obveznosti do upnika poravnal. Procesnopravno zmotno je stališče sodišča, da dolžnik ni zatrjeval ali izkaza obligacijskega razmerja, saj je trditveno in dokazno breme primarno na strani upnika. Od dolžnika v fazi ugovora zoper sklep o izvršbi zato ni mogoče zahtevati substanciranega ugovarjanja višine terjatve upnika. Upnik je šele na podlagi sklepa sodišča vložil dopolnitev tožbe, v kateri je navedel dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagal dokaze. Šele takrat je obveznost podajanja trditev in dokaznih predlogov prešla na dolžnika. Sodišče je uporabilo tudi prenizek dokazni standard glede verjetnosti obstoja obligacijskega razmerja, saj ga je utemeljilo zgolj na podlagi predloženih enostranskih listin upnika. V nadaljevanju se dolžnik pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev.

Upnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in vztrajal pri dosedanjih trditvah.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je res samo, brez izrecnega predloga upnika, v uvod sodbe zapisalo, da so dolžniki sedaj dediči po pokojnem podjetniku, vendar ta kršitev ni take narave, da bi terjala ugoditev pritožbi. V konkretnem primeru je namreč samostojni podjetnik umrl že 20.1.2011, sporni računi (ki so bili delno celo nesporno plačani s strani tožene stranke), pa so se nanašali na obdobje po njegovi smrti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da smrt podjetnika še ne pomeni nujno prenehanja njegovega podjetja, saj lahko dedič (oziroma do izdaje sklepa o dedovanju skupnost dedičev) nadaljuje s podjetjem in se v tem primeru nanj kot na univerzalnega pravnega naslednika prenesejo vse pravice in obveznosti zapustnikovega podjetja. V obravnavani zadevi gre za prav tako situacijo, saj dediči očitno nadaljujejo z zapustnikovim podjetjem. Ker je U.F. pokojni, njegovo podjetje pa še opravlja dejavnost in je po smrti zapustnika celo še naročalo dela tožeči stranki, je prišlo do situacije iz 80. in prvega odstavka 81. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Res sodišče ni pozivalo upnika, naj popravi naziv dolžnika, temveč je to storilo kar samo, vendar ne gre za bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožba ne pove, zakaj bi bila ob pravilnem ravnanju sodišča odločba drugačna. Sodna praksa in teorija, na katero se pritožniki sklicujejo in ki je dosegljiva v bazi sodnih odločb, se nanaša na smrt fizičnih oseb (in ne oseb, ki so bile samostojni podjetnik) in zato v predmetni zadevi ni neposredno uporabna. V zadevi VL 1 pa je bilo dejansko stanje drugačno, saj je bil pokojni samostojni podjetnik na upniški strani in izvršilnega predloga ni mogel vložiti. V obravnavani zadevi pa upnik trdi (in je kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obstoj obligacijskega razmerja tudi verjetno izkazal), da je bilo delo naročeno s strani U. s.p. leta 2012 (torej že po smrti samostojnega podjetnika) ter da je bilo takrat in ob vložitvi predloga podjetje U. s.p. vpisano v register samostojnih podjetnikov. V taki situaciji ni mogoče enako strogo stališče glede možnosti odprave pomanjkljivosti kot v primeru, da je pokojni samostojni podjetnik na strani upnika.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede obstoja domneve iz prve alineje 1. točke 1. odstavka 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Gre namreč za pravni standard, katerega vsebino je treba napolniti v vsakem konkretnem primeru. Upnik je predlagal izvršbo na podlagi verodostojne listine, to je konkretno opredeljenih računov. V ugovoru je dolžnik navajal, da upniku ničesar ne dolguje, oziroma da terjatev upnika ne obstoji, da sta upnik in dolžnik poslovno sodelovala (pri čemer ne pove, kako), vendar iz teh razmerij (ne pove, katerih) dolžnik nima neporavnanih obveznosti, da računov ni prejel, oziroma da gre za enostranske listine in da ne ve na kakšni podlagi naj bi dolgoval zahtevane zneske. Drži, da dolžnik, ki zanika obstoj terjatve, načeloma ne more ugovarjati konkretizirano, vendar ni mogoče spregledati, da je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe predložil račune, na katerih je potrjen prejem s strani dolžnika, en račun pa je dolžnik celo delno poravnal. Če je račune, ki so bili izrecno označeni v predlogu za izvršbo, dolžnik prejel, bi jim lahko ugovarjal tudi bolj konkretno. V taki situaciji stavek „da sta stranki v preteklosti poslovno sodelovali“ ob dodatnih trditvah, da dolžnik ne ve, na kakšni podlagi naj bi dolgoval zahtevane zneske, dejansko pomeni zanikanje obligacijskega razmerja, ki je predmet postopka in ne samo zanikanje obstoja terjatve.

Neutemeljene in pavšalne so tudi trditve, da naj bi sodišče uporabilo prenizek standard glede verjetnosti obstoja obligacijskega razmerja. Upnik je tudi po mnenju pritožbenega sodišča z listinami (računi, katerih prejem je dolžnik potrdil, ter evidence opravljenih ur) ter z dejstvom, da je dolžnik delno plačal, izkazal obstoj obligacijskega razmerja, v zvezi s katerim vtožuje sporne račune.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP in sicer je upnik upravičen do povrnitve stroškov po tar. št. 3648, 6002 in DDV na odvetniške storitve.