Jedro

Dejanje kot je opisano v obtožnem predlogu, nima znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Pritožnik nima prav, da vsebuje dejanje očitano pod zadnjo alinejo obtožnega predloga ponavljajoče, večkratne žaljivke, izrečene na delovnem mestu ter v zvezi z delom, saj nasprotno izhaja iz izreka obtožnega predloga, kjer se zatrjuje le enkratno ravnanje.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

II. Oškodovanec kot tožilec N. Š. je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca N. Š. vloženega zoper obdolženega R. P., zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo oškodovanca kot tožilca.

2. Proti takemu sklepu je vložil pritožbo oškodovanec kot tožilec po svojem pooblaščencu, odvetniku J. Š. iz K.. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ-1 in iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP kot tudi iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 373. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti obtožni predlog oškodovanca kot tožilca oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje opravilo materialni preizkus obtožnega predloga v skladu s 437. členom ZKP. Pri tem je ugotovilo, da dejanje kot je opisano v obtožnem predlogu, nima znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1, niti drugega kaznivega dejanja, razen očitka, ki se nanaša na časovno obdobje od 12.11.2013 do 15.12.2013, ki sodi med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, kar se preganja na zasebno tožbo.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, so vsi dogodki opisani v šestih alinejah posledica enkratnega (akutnega) spora in nesoglasja med obdolžencem in oškodovancem kot tožilcem, izključno v zvezi z obravnavanim projektom P.. Kot je obrazložilo že Okrožno državno tožilstvo v Kopru v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe z dne 29.5.2015 (listovna št. 13), je šlo v obravnavani zadevi za različno tolmačenje oziroma nestrinjanje z določili Dogovora o uporabi podatkov raziskav izvedenih v okviru projekta P. – Telesna aktivnost in prehrana za kakovostno staranje, pri čemer je obdolženec trdil, da je oškodovanec kot tožilec kršil ta dogovor, nasprotno pa je oškodovanec kot tožilec trdil (odgovarjal), da so določila prej navedenega dogovora neveljavna. Pritožnik trdi, da je v obtožnem predlogu izpostavljenih šest posamičnih ravnanj ter da je bilo zadnje storjeno večkrat zaporedoma, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena sodišča prve stopnje, da so vsi dogodki v šestih alinejah posledica spora in nesoglasja med obdolžencem in oškodovancem kot tožilcem, izključno v zvezi s projektom P., pravilna in ima podlago v listinah v spisovnem gradivu. Pritožnik nima prav, da vsebuje dejanje očitano pod zadnjo alinejo obtožnega predloga ponavljajoče, večkratne žaljivke, izrečene na delovnem mestu ter v zvezi z delom, saj nasprotno izhaja iz izreka obtožnega predloga, kjer se zatrjuje le enkratno ravnanje.

6. Pritožnik nadalje trdi, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje razmerje med obdolžencem in oškodovancem razlagalo kot razmerje dveh sodelavcev na enakopravnih položajih, kar je v nasprotju z izrekom izpodbijanega sklepa ter v nasprotju z listinami spisa, zaradi česar je po njegovi oceni podan pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje očitane kršitve ni zagrešilo. Iz 5. točke izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev, navedena v obtožnem predlogu, da je bil obdolženec v očitanem obdobju direktor Z.R.S. U.P., oškodovanec kot tožilec pa znanstveni raziskovalec na projektu P., kar pomeni, da je le v tem smislu potrebno razumeti presojo sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za „oseben in strokovni spor dveh znanstvenikov, medsebojno povezanih na različnih funkcijah v isti inštituciji, ki sta ga oba (kot močni osebnosti) doživljala zelo intenzivno in na ta način tudi odreagirala“. Prej navedeno ne pomeni zaključka sodišča prve stopnje, da obdolženec ni bil nadrejen oškodovancu kot tožilcu.

7. Ker pritožba oškodovanca kot tožilca ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Glede na to, da oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, je na podlagi tarifne številke 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki znaša 100,00 EUR.