Jedro

Tožnica ni dokazala trditve, da so obveznice v toženčevi posesti. Ker tudi ni dokazala, da so bili obveznice vnovčene je bil pravilno zavrnjen tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo denarne vrednosti obveznic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka uveljavljala kot primarnega namreč, da ji mora tožena stranka izročiti obveznice L., ki se glasijo na prinosnika, z v izreku navedenimi serijskimi številkami, v apoenih po 50 DEM, v skupni vrednosti 450 DEM. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati denarni znesek 39.546,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.1996 do plačila. Zavrnjen je bil tudi zahtevek tožeče stranke na povračilo njenih pravdnih stroškov. Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno in zmotno štelo, da je izpoved priča Š. R., sedanjega moža tožnice, sama s seboj v nasprotju. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da se je morala tožnica odseliti od toženca, ker je bil do nje nasilen in je po zdravljenju v stanovanje pripeljal drugo žensko (kar bi bilo mogoče ugotoviti z vpogledom v razvezni spis). Tožnica je morala na hitro pobrati svoje stvari, pri čemer ni uspela pobrati obveznic, ki jih je imela shranjene v omari stanovanja, v katerem sta s tožencem skupaj živela. Tožnica se je, skupaj s sedanjim možem Š. R., s tožencem 3 ure pogovarjala o delitvi skupnega premoženja. Takrat je toženec izročitev obveznic pogojeval z zahtevo, da se tožnica odpove zahtevku na razdelitev skupnega premoženja. Na to tožnica ni pristala, zaradi česar kasneje s tožencem nista več komunicirala. Zaporedje navedenih dogodkov ter osebne lastnosti toženca (ki so razvidne iz kazenske evidence) potrjujejo resničnost njenih izpovedb in izpovedbo priče Š. R. Sodišče v zaključkih, ko navaja zakaj ne verjame priči Š. R. in njej, ni prepričljivo. Sklicevanje sodišča na to, da je tožnica od delodajalca prejela potrdilo za obveznice na enem listu in ne na dveh, kot je po nerodnosti izpovedala, ne dokazuje, da tožnica ne govori resnice in da ni uspela dokazati, da ima obveznice v posesti toženec. Od preselitve od toženca tožnica ni imela v posesti več nobenega ključa toženčevega stanovanja. Dejstvo, da obveznice še niso bile vnovčene, kažejo na zaključek, da jih ima v posesti toženec. Pritožba je bila poslana toženi stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala. Pritožba ni utemeljena. Po določbi 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na obstoj katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in na pravilnost uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo in pravilno ter popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so za odločitev pomembna. Ni sicer navedlo materialnopravnih določb, na katere je svojo odločitev oprlo, vendar pa iz poteka dokaznega postopka in ocene dokazov izhaja, da je materialno pravo uporabilo pravilno in na tej podlagi sprejelo pravilno odločitev. Utemeljenost primarno postavljenega tožbenega zahtevka je tako sodišče prve stopnje presojalo ob pravilnem upoštevanju določbe 37. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR). Po določbi 1. odst. navedenega člena lahko lastnik s tožbo zahteva, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar. Po 2. odst. pa mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Sodišče je na osnovi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica lastnica v izreku sodbe navedenih obveznic, ki jih je izdal njen delodajalec, ni pa dokazala, s potrebno gotovostjo, da ima obveznice v posesti toženec. Ob tem, da je slednji posest obveznic zanikal, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da izjava tožnice in njenega moža, kot priče zaslišanega Š. R., ne zadoščata za nasproten zaključek. Glede na povzeto določbo 2. odst. 37. člena ZTLR je jasno, da je breme za dokazovanje dejstva, da ima obveznice v posesti toženec, na strani tožnice. Temu bremenu bi tožnica zadostila, če bi izvedeni dokazi sodišču omogočili polno prepričanje o obstoju tega odločilnega dejstva. Občutek priče Š. R., da je toženec obveznice imel in izpoved tožnice ter navedene priče, da je njihovo izročitev pogojeval z odpovedjo pravic tožnice do skupnega premoženja, za zanesljiv zaključek o tem, da je toženec obveznice tudi v resnici imel, ne zadoščajo. Tudi upoštevanje dejstva, da naj bi bil toženec do tožnice nasilen in da je morala stanovanje na hitro zapustiti ter da je vpisan v kazensko evidenco, sodišču ne bi omogočilo zaključka o tem, da so obveznice v posesti toženca. Tega zaključka ne omogoča niti dejstvo, da obveznice doslej niso bile vnovčene. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da primarni zahtevek na vrnitev stvari ni utemeljen, je zato pravilna in utemeljena. Pravilno je bil zavrnjen tudi podrejeni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženec vnovčil 9 spornih obveznic. Le v tem primeru bi bila podana podlaga na plačilo zahtevanega denarnega zneska, bodisi v določbi 210. člena ali določbi 1. odst. 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker pa tožeča stranka ni dokazala niti tega, da so bile obveznice vnovčene, še manj pa, da bi od tega pridobil korist toženec, je sodišče prve stopnje utemeljeno tudi podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je po navedenem in na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Glede na prehodno določbo 1. odst. 498. člena novega ZPP (Ur. l. RS št. 26/99), je pritožbeno sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92.