Jedro

Manjkajoči podatki o velikosti in vrednosti podržavljenega premoženja niso taka formalna pomanjkljivost zahteve za denacionalizacijo, da bi upravni organ na podlagi 2. odst. 68. člena ZUP lahko vlogo zavrgel.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za finance z dne 1.6.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla tožnikovo vlogo, s katero je uveljavljal denacionalizacijo delniškega kapitala Banke d.d., ker tožnik kljub pozivu po 68. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) na dopolnitev v določenem roku do 30.4.1994 in z opozorilom na posledice nedopolnitve vloge, ni predložil zahtevane dokumentacije. Tožena stranka navaja, da je bil tožnik z dopisom 25.1.1994 pozvan, da svojo vlogo dopolni s podatki o velikosti podržavljenega premoženja v času podržavljenja in o velikosti delniškega kapitala, ločeno po navedenih delniških družbah. Glede na to, da so se na denacionalizacijo Kreditne banke d.d. nanašale tudi zahteve drugih upravičenih vlagateljev zahtev in so ti drugi upravičenci predložili ustrezno dokumentacijo za potrebe denacionalizacije navedene družbe (KB), je upravni organ predloženo dokumentacijo štel tudi v korist tožnika B.H. Dokumentacije o velikosti delniškega kapitala Banke d.d. ter o vrednosti njenega premoženja v času podržavljenja pa ni predložil nihče, niti je ni mogla pridobiti tožena stranka, čeprav jo je sama iskala v arhivskih ustanovah. Ker zahtevane dokumentacije tožnik ni predložil, podatki o velikosti premoženja bančne delniške družbe pa so podlaga za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja vsakemu od upravičencev po stanju na dan podržavljenja, tožnikove vloge ni bilo mogoče obravnavati.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka neopravičeno zavrgla njegovo vlogo, ki se nanaša na denacionalizacijo delniškega kapitala Banke d.d. Tožnik je predložil vso dokumentacijo, s katero je razpolagal, med drugim tudi depotni izpisek KB na dan 1.1.1946 in obvestili KB v likvidaciji z dne 2.7.1947 in z dne 22.4.1994. Iz predloženih dokumentov izhaja, da so bile delnice izročene Narodni banki FLRJ - Centrali LRS. Tožnik pa ne razpolaga z zaključno bilanco in bilanco stanja ob likvidaciji banke. Teh podatkov tožnik nima in jih ne more predložiti. Te podatke bi po tožnikovem mnenju morala pridobiti tožena stranka. Ker je tožnik predložil vse dokumente, s katerimi razpolaga, meni, da je tožena stranka neopravičeno zavrgla njegovo vlogo. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bila tožnikova zahteva nepopolna, zato ga je pozvala na dopolnitev v določenem roku s predložitvijo listin o velikosti delniškega kapitala in o zaključni bilanci podržavljene banke. Tožena stranka je sama po svojih uradnih osebah iskala dokumentacijo in pri tem ugotovila, da za Banko d.d. ni dokazil oziroma listin niti pri državnih organih niti pri arhivskih ustanovah.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik na poziv tožene stranke za dopolnitev vloge za denacionalizacijo ni predložil vseh zahtevanih dokazil. Sporno pa je, ali je bila zaradi tega ker tožnik ni predložil zaključne bilance ob likvidaciji banke in dokazil ter podatkov o velikosti delniškega kapitala te banke, njegova vloga nesposobna za nadaljnjo obravnavo. Po presoji sodišča v tem primeru zaradi tega ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 68. člena ZUP in na njeni podlagi zahtevka zavreči, saj ne gre za vlogo s formalnimi pomanjkljivostmi, ki bi toženi stranki preprečevale postopek. Po 62. členu ZDen namreč podatki o velikosti in vrednosti podržavljenega premoženja niso obvezna sestavina same zahteve za denacionalizacijo. Zato bi tožena stranka morala ob tožnikovi vlogi, z vsebovanim jasnim zahtevkom in predloženimi listinami o pravni podlagi za denacionalizacijo ter o tožnikovi domnevni upravičenosti do nje, postopek nadaljevati in nato izdati meritorno odločbo. Ker pa predstavljajo podatki o velikosti podržavljenega premoženja v tej upravni stvari bistvene okoliščine za ugotavljanje upravičenosti zahteve za denacionalizacijo, mora dokaze zanje ponuditi tožnik; in če jih tudi po pozivu upravnega organa ne predloži, upravni organ odloči na podlagi presoje predloženih dokazov (2. in 3. odstavek 137. člena ZUP). Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je sama iskala dokumentacijo o velikosti in vrednosti podržavljenega delniškega kapitala pri različnih ustanovah, vendar v izpodbijanem sklepu ni navedla, da je s postopkom nadaljevala in kakšna je njena presoja izvedenih dokazov. Iz odgovora na tožbo sicer izhaja, da je ocenila pribavljene dokaze, vendar z odgovorom na tožbo ni mogoče nadomestiti procesnih kršitev, to je manjkajočih razlogov v izpodbijani odločbi (2. odstavek 209. člena ZUP). Tožena stranka pa tožniku tudi ni dala možnosti, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, ki jih je sama ugotovila, s čemer je kršila načelo zaslišanja stranke (8. člen ZUP).

Ker so bila kršena pravila postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev, je izpodbijani sklep nezakonit, tožba pa utemeljena.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).