Jedro

Kršena so pravila postopka, če tožnik v ugotovitvenem postopku ni bil zaslišan in seznanjen z dokazi, ki ga bremenijo. Stranka ima pravico biti seznanjena z izpovedbo priče, ki je bila lahko zaslišana le, če jo je pristojni organ odvezal čuvanja uradne ali druge tajnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 0011/8-XVII-157.416/1 z dne 7.6.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I in 30/91-I). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik sicer izpolnjuje vse pogoje iz navedene zakonske določbe, da pa je bilo v postopku tudi ugotovljeno, da je bil tožnik zaposlen kot gradbeni tehnik v vojašnici v Mariboru ter, da je v času pred in med agresijo JA na Republiko Slovenijo varnostni službi JA posredoval podatke o enotah TO, s čemer je deloval zoper interese Republike Slovenije. Po oceni tožene stranke je pri tožniku podan dejanski stan iz 8.točke 1. odstavka 10. člena citiranega zakona - torej, da bi sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Zato je tožena stranka na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki ji daje diskrecijsko pravico, zavrnila tožnikovo vlogo.

Tožnik v tožbi navaja, da zelo težko odgovarja na ugotovitve tožene stranke, saj mu (oziroma njegovemu pooblaščencu) ni bil omogočen vpogled v spis, ker da je domnevno tožnikovo sodelovanje z varnostno službo JA zaupne narave. Ni mu jasno, na kakšni osnovi je tožena stranka ugotovila, da bi naj sodeloval z varnostno službo JA. O tem, kaj se mu konkretno očita, lahko sklepa le iz zapisnika o zaslišanju njegove žene z dne 24.11.1992. Na te navedbe je tožnik odgovoril s svojo pisno izjavo v upravnem postopku. Ni zbiral nobenih podatkov o enotah TO in ni resnično, da bi sodeloval z varnostno službo JA. Karkoli se glede tega nahaja v spisu, je neresnično in tožnik sklepa, da se mu je nekdo hotel maščevati. V mesecu juliju 1992 je šel v Avstrijo po zasebnih opravkih, nakar mu obmejni organi vse do aprila 1993 niso dovolili vstopa v Slovenijo. Poudarja , da ni v nobenem kazenskem postopku. Meni, da je odločba tožene stranke nezakonita. Tudi pooblastilo za odločanje po prostem preudarku toženi stranki ne daje pravice, da ne bi pred izdajo odločbe ugotovila pravilno in popolnoma vseh okoliščin, ki so po materialnem predpisu pomembne za odločitev. Tožena stranka tega ni storila, saj je svojo odločitev oprla na nekaj, kar ni resnično. Predlaga, da se izpodbijana odloča odpravi in se ugodi njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo.

Tožena stranka v odgovoru na tožba navaja, da je na podlagi izvedenih dokazov ocenila, da bi zaradi tožnikovega povezovanja z varnostno službo JA njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost iz vseh treh razlogov, ki so navedeni v 8. točki 1. odstavka 10.člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: Z določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije je toženi stranki dana diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke 1.odstavka 10. člena istega zakona. Toda tudi ko upravni organ odloči po prostem preudarku, mora po pravilih upravnega postopka predhodno ugotoviti pravilno in popolno dejansko stanje, omogočiti stranki, da je seznanjena z zbranimi dokazi in da sodeluje v postopku. V obrazložitvi odločbe pa je dolžan navesti ugotovljeno dejansko stanje ter razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, posebej še, če izda negativno odločbo (členi; 7, 9, 143 in 209 zakona o splošnem upravnem postopku).

V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da tožnik ni bil zaslišan, čeprav se je pred izdajo izpodbijane odločbe ( po tožbenih navedbah) že nahajal v Sloveniji, ter da tudi ni bil seznanjen z dokazi, ki jih je zbrala tožena stranka in na katerih temelji odločitev tožene stranke. V obrazložitvi odločbe ni navedeno, na podlagi katerih dokazov je tožena stranka ugotovila tožnikovo sodelovanje z varnostno službo nekdanje JLA. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe samo citira določbo 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije in pavšalno ugotavlja, da je podan dejanski stan te zakonske določbe, ne da bi dala konkretne razloge za svojo oceno ali bi tožnikov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red ali za varnost oziroma obrambo države. Tudi če tožena stranka meni, da je podana nevarnost iz vseh treh zakonskih razlogov - kot navaja v odgovoru na tožbo, mora posebej utemeljiti obstoj vsakega od teh razlogov, saj sicer sodišče ne more presoditi ali je tožena stranka pri uporabi diskrecijske pravice ravnala v mejah pooblastila ter v skladu z namenom, za katerega ji je dano to pooblastilo (2. odstavek 4. v zvezi z 3. odstavkom 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije nima posebnih določb glede dokazovanja. Zato se glede izvedbe dokazov uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku- torej tudi določbe glede zaslišanja prič. Po določbi 175. člena tega zakona ne sme biti zaslišan kot priča, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne, državne ali vojaške tajnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti. Če ga odveže te dolžnosti, je njegova izpovedba dokaz, ki je predmet proste presoje dokazov. Na takem dokazu lahko temelji odločba upravnega organa, stranka in njen pooblaščenec pa imata pravico biti seznanjena tudi s takim dokazom. V obravnavani zadevi tožena stranka ni upoštevala navedenih pravil postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Zato je sodišče moralo na podlagi določbe 2.odstavka 42.člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Zakon o upravnih sporih in zakon o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnost Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).