Jedro

Tožena stranka sama navaja, da ima vsak mesec rezerviranih 2.000,00 EUR za namen plačevanja sodnih taks in da 2.693,38 EUR sredstev na računih bistveno ne vpliva na kritje njenih mesečnih stroškov, torej (argumentum a maiore ad minus) tudi plačilo 807,00 EUR ne more bistveno vplivati na njeno poslovanje in s tem ogroziti njene dejavnosti.

Obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca se ne izključujeta – če bi bilo temu tako, bi zakon navedeno okoliščino sam določil kot razlog za taksno oprostitev, pa tega ni storil (prim. 10. člen ZST-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek.

2. Zoper takšen sklep je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da toženo stranko oprosti plačila sodne takse oziroma ji plačilo sodne takse odloži do izdaje odločbe pritožbenega sodišča oziroma ji dovoli obročno plačilo v 24 zaporednih mesečnih obrokih. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zakon o sodnih taksah (ZST-1) v četrtem odstavku 11. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom istega člena določa, da lahko sodišče pravno osebo delno oprosti ali ji odloži oziroma ji dovoli obročno plačilo taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nima sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.

5. Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da na transakcijskih računih nima evidentiranega pomanjkanja sredstev za plačilo obveznosti, da je nanje v zadnjih treh mesecih prejemala prilive, in da ima na njih denarna sredstva v višini 2.693,38 EUR, katera je v obdobju po začetku prisilne poravnave še povečala na 47.722,00 EUR. Takšno dejansko stanje pa tudi po oceni pritožbenega sodišča toženi stranki omogoča, da takoj in v celoti plača naloženo sodno takso v višini 807,00 EUR, ne da bi s tem ogrozila svojo dejavnost; tožena stranka sama navaja, da ima vsak mesec rezerviranih 2.000,00 EUR za namen plačevanja sodnih taks, in da 2.693,38 EUR sredstev na računih bistveno ne vpliva na kritje njenih mesečnih stroškov, torej (argumentum a maiore ad minus) tudi plačilo 807,00 EUR ne more more bistveno vplivati na njeno poslovanje in s tem ogroziti njene dejavnosti. Ostale pritožbene navedbe (tj. da toženkini mesečni stroški obratovanja in plač zaposlenih znašajo 91.000,00 EUR; da je vprašljiva možnost izterjave njenih kratkoročnih poslovnih terjatev, ki so obenem za skoraj milijon evrov nižje od njenih kratkoročnih obveznosti; da je njena bilančna izguba 125 krat večja kot njen čisti poslovni izid v obdobju od 1. 12. 2015 do 29. 2. 2016) posledično za odločitev niso relevantne, saj, kot pojasnjeno, ima tožena stranka, že brez upoštevanja navedenih okoliščin, na transakcijskih računih dovolj sredstev, da brez kakršnikoli omejitev ali grožnje za njeno poslovanje plača naloženo sodno takso.

6. Neutemeljen in nekorekten je pritožbeni očitek, da iz 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da bi tožena stranka lahko poravnala le del sodne takse. Tisto, kar je zapisalo sodišče prve stopnje v citirani točki obrazložitve, je, da bi lahko tožena stranka naloženo sodno takso oziroma vsaj njen del pokrila (tudi) že iz sredstev rezerviranih prav za plačilo sodnih taks, ne pa, da lahko poravna le del takse.

7. Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek, da so razlogi izpodbijanega sklepa sami s seboj v nasprotju oziroma z izrekom, ker je sodišče prve stopnje navedlo, da ne dvomi v insolventnost tožene stranke, da pa je tožena stranka vseeno sposobna poravnati sodno takso. V navedenem namreč ni nobenega nasprotja, saj se obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca ne izključujeta – če bi bilo temu tako, bi zakon navedeno okoliščino sam določil kot razlog za taksno oprostitev, pa tega ni storil (prim. 10. člen ZST-1).

8. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po strukturi zelo podobna relativnim kršitvam; da bi pritožnik z njo uspel, mora navesti na katero odločilno dejstvo se protispisnost nanaša in obrazložiti, zakaj je to dejstvo pomembno za odločitev, se pravi, zakaj je vplivalo na vsebino odločitve (prim. Zobec, ZPP s komentarjem, 3. knjiga, str. 312, 314). Opisanemu trditvenemu bremenu pa tožena stranka ni zadostila, saj v pritožbi navaja le, da je sodišče namesto termina pozitivni čisti poslovni izid uporabilo termin dobiček, ne pove pa zakaj je to dejstvo pomembno oziroma v čem naj bi vplivalo na vsebino odločitve. Ker torej pritožbeni očitek ni dovolj konkretiziran, se pritožbeno sodišče do njega ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP).

9. Glede na navedeno, in ker tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.