Jedro

Narava (zemeljska površina skupaj z vsemi sestavinami), četudi iz nje izvira še tako velika škodna nevarnost za okolico (denimo prepadi ipd.), ni stvar, ki bi bila nevarna, niti v primeru parcele (nepremičnine kot prostorsko odmerjenega dela zemeljske površine). Nevarna stvar ni niti razgledna točka (del narave) ne glede na to, ali gre za urejen prostor ali ne, tudi če je ta nad prepadom ali v njegovi bližini. Lahko pa postane nevarna stvar v posebnih (naravnih) okoliščinah v povezavi z dejavnostjo, povezano s tako (nevarno) razgledno točko, ko povečano nevarnost predstavlja delovanje več dejavnikov skupaj (vabilo obiskovalcem turističnega centra (in hotela) na razgledno točko, pot do razgledne točke, ki ni ustrezno zavarovana, zasneženost in gibanje po nepremičninah, ob katerih se nahaja prepad, kar vse skupaj izpostavlja obiskovalce povečani nevarnosti). A v takem primeru za povečano škodno nevarnost ne odgovarja lastnik nepremičnine. Ni namreč adekvatne vzročne povezave med povečano nevarnostjo in lastništvom nepremičnin, škodno nevarnost povzroči delovanje več dejavnikov (aktivni posegi v naravno danost, kot denimo vabilo na razgledno točko, izdelava poti do nje (brez ustreznega varovanja) ipd.). Za povečano škodno nevarnost je v takem primeru odgovoren tisti, ki se z dejavnostjo (z aktivnim ravnanjem) ukvarja (jo opravlja) oziroma je nevarnost povzročil.

Izrek

I. Pritožbi prvega tožnika in tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je z izpodbijano sodbo odločeno o tožbenem zahtevku prvega tožnika in tožnice zoper tretjo toženko ter se v tem delu zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (ponovno izdajo sodne odločbe).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu (glede zavrnitve zahtevka zoper prvo in drugo toženko) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi prve toženke se delno ugodi in se sklep z dne 16. 1. 2014 v točki 1. izreka (stroškovna odločitev glede prve toženke) spremeni tako, da se glasi: „Tožniki so dolžni nerazdelno v 15 dneh prvi toženki povrniti 747,50 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila,“ v preostalem delu pa se pritožba zavrne.

IV. Prvi tožnik in tožnica sta dolžna nerazdelno v 15 dneh drugi toženki povrniti 592,43 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka prvega tožnika in tožnice v delu, kolikor se nanašajo na tretjo toženko, se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevke tožnikov, da so dolžne prva in druga toženka ter „tretja toženka Z. d.d.“(1) tožnikom nerazdelno plačati vsakemu 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Glede stroškovne odločitve pa je stroškovne zahtevke tožnikov zoper toženke (2) zavrnilo (točka I/4 izreka), sicer pa da bo (točka II. izreka) o pravdnih stroških sodišče odločalo s posebnim sklepom.(3) Iz razlogov sodbe izhaja, da tožniki niso dokazali (s potrebno stopnjo prepričljivosti) niti objektivne niti subjektivne odgovornosti toženk za nesrečo (škodni dogodek) z dne 21. 2. 2009, v kateri je življenje izgubil G. A., sin oziroma brat tožnikov, ko mu je v bližini Ski hotelaVogel, ko se je odpravil do razgledne točke ogledovat Bohinjsko jezero (z razgledne točke) zdrsnilo, tako da je izgubil ravnotežje in padel v prepad (ta ni bil zavarovan z varnostno ograjo), pri padcu pa je prišlo do tako hudih poškodb, da je na kraju nesreče umrl. 2. S sklepom I P 427/2012 z dne 16. 1. 2014 pa je sodišče prve stopnje (4) tožnikom naložilo, da prvi toženki v roku 15 dni povrnejo 20,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

3. Zoper sodbo se pritožujeta prvi tožnik in tožnica, zoper sklep z dne 16. 1. 2014 pa prva toženka.

4. Navedena tožnika se zoper sodbo pritožujeta zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnika menita, da je sodišče prve stopnje zakrivilo relativno bistveno kršitev postopkovnih določb, ko je 18. 2. 2013 opravilo narok kljub neizkazanemu vabilu tretji toženki, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, in sicer zaradi prekluzije navedb, predvsem tretje toženke. Le-ta je namreč šele s pripravljalno vlogo z dne 15. 3. 2013 podala ustrezno trditveno podlago in predložila dokaz (sklenjeno najemno pogodbo z D. d.o.o.,). Sodišče je tako zmotno štelo navedeno najemno pogodbo kot dokaz in v tej zvezi podane navedbe za pravočasne, ker naj bi dejstvo prekluzije nastopilo za tretjo toženko šele po naroku 28. 3. 2013, pri čemer tretja toženka ni pravočasno sporočila spremembe sedeža, kar je bila njena dolžnost in temu ustrezno mora nositi tudi posledice. Sodišče je tako neutemeljeno in nelogično privilegiralo eno izmed pravdnih strank, kar je prav tako kršitev postopkovnih določb. Ocena, da je tretja toženka uspela dokazati, da v predmetni pravdi ni pasivno legitimirana, je tako napačna, saj tretja toženka ni pravočasno zadostila svojemu dokaznemu in trditvenemu bremenu. Zmotna je tudi odločitev sodišča glede pasivne legitimacije prve toženke. Meni, da služnost (neprava stvarna služnost, ki je vknjižena), ni pravica, ki bi utemeljevala uporabo 152. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zaradi služnosti prva toženka ni bila upravičena oprostitve vzdrževanja in upravljanja predmetne nepremičnine (parc. št. 1821/132 k.o. X, ki je nastala s parcelacijo parc. št. 1821/1). Zato sta prva in tretja toženka odškodninsko odgovorni in ne drži zaključek, da nista pasivno legitimirani. Dalje pritožnika menita, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje z ugotovitvami, da je na kraju škodnega dogodka postavljena opozorilna tabla za nevarnost padca v globino in da nobena izmed zaslišanih oseb ni bila v neposredni bližini pokojnega. Opozarja, da je nesporno, da se je dogodek pripetil v okviru Ski centra. Soglašata sicer, da Zakon o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju ZVSmuč) ni neposredno uporaben v danem primeru. Opozarjata pa na pravno praznino, upoštevajoč da gre za vplivno območje Ski centra, za pravno praznino, ki bi jo sodišče moralo zapolniti z zakonsko analogijo z določbami ZVSmuč, ki določajo varovanje prepadov ob smučiščih (nevarni kraji v vplivnem območju turističnih objektov in razglednih točk, ki se celo oglašujejo). Tablo, ki vabi na razgledno točko, je v obravnavani zadevi ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (z namenom pritegnitve gostov in opravljanja gostinske dejavnosti) – nevaren konkretni kraj (v bližini S.) bi moral biti ustrezno zavarovan in označen, vsaj z opozorilno tablo in najmanj varnostno mrežo (podobno kot na smučiščih). Dalje pritožnika menita, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da nepremičnine toženk ne izpolnjujejo standarda nevarne stvari. Dalje pritožnika opozarjata, da je bilo nahajanje razgledne točke celo vzpodbujano. Postavitev table z opozoritvijo na razgledno točko sicer še ne pomeni opravljanja nevarne dejavnosti, povečano nevarnost pa predstavlja delovanje vseh dejavnikov skupaj (vabilo na razgledno točko, pot do razgledne točke, ki ni bila pravilno zavarovana, zasneženost in gibanje po nepremičnini, ob kateri se nahaja prepad, izpostavlja obiskovalce povečani nevarnosti). Zato zgolj opozorilna tabla za možnost padca v prepad še ne pomeni zadostne skrbnosti za preprečitev nevarnosti. Obiskovalci turističnega centra so bili namreč izpostavljeni večji škodni nevarnosti od povprečne, ko se okoli hotela in v bližini hotela v turističnem centru niso mogli varno gibati. Ker so toženke dobro vedele, da je gibanje po njihovih nepremičninah v zimskem času nevarno, bi bile dolžne hojo po njih preprečiti in se na ta način izogniti morebitnim škodnim dogodkom oziroma zmanjšati tveganje na minimum, česar niso storile. Pritožnika grajata tudi stališče sodišča prve stopnje glede dveh različnih razglednih točk, sploh glede razgledne točke na terasi hotela, ki z obravnavano razgledno točko nima zveze. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede solidarne odgovornosti toženk ter opozarjata, da obiskovalci navedenega smučarskega središča in Ski hotela na visokogorski prepad niso bili opozorjeni. Toženke so nedvomno ravnale malomarno (z veliko malomarnostjo) zaradi opustitve dolžne skrbnosti preprečiti škodo. Opozarjata tudi, da razigranost pokojnega G. ni bila vzrok za neupoštevanje opozoril glede nevarnosti padca v prepad. Kot je razvidno iz predloženih izjav prič, se ni igral oziroma kepal, želel si je le ogledati jezero v dolini. Tudi ni stopil na rob prepada, temveč na rob snega, ko mu je zdrsnilo in je, preden se je zvrnil v prepad, drsel po snegu kar celih 15 metrov. Ni se torej nahajal v neposredni bližini prepada in so temu nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje napačne, kontradiktorne. In navedeno velja tudi tudi glede ugotovitev o neprimerni obutvi pokojnega. Opozarjata pa še, da opozorilne table za možnost nevarnosti niso zadosten in dovolj skrben način zavarovanja nevarnih predelov v turističnih centrih, sploh upoštevajoč da postavljene ograje v zimskem času zaradi obilice snega niso primerne.

5. Prva toženka se zoper cit. sklep pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da prvi toženki prizna vse priglašene pravdne stroške, torej tudi priglašenih 640,00 EUR nagrade za postopek in 591,60 EUR nagrade za narok (teh stroškov sodišče prve stopnje ni priznalo, ker da prve toženke ni zastopal odvetnik, zastopalo jo je Državno pravobranilstvo). Opozarja, da uveljavljani pravdni stroški spadajo med odvetniške stroške po Odvetniški tarifi (po ZOdvT (5)). Taka odločitev pa je materialno zmotna upoštevajoč prvi člen ZDPra (6), po katerem je državno pravobranilstvo zastopnik toženke, po prvem odstavku 16. člena citiranega zakona pa se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi zaračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Opozarja, da je taka tudi enotna sodna praks. Odločitev je še posebej nerazumljiva, ker je priznane pravdne stroške sodišče prvi toženki odmerilo (20,00 EUR) sklicujoč se na tar. št. 6002 Odvetniške tarife.

6. Na pritožbo zoper sodbo sta odgovorili druga in tretja toženka, ki menita, da je pritožba neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev.

7. Druga toženka v odgovoru opozarja na prekluzijo zatrjevanih procesnih kršitev, saj tožniki le-teh v postopku pred sodiščem prve stopnje niso grajali v skladu z določbo 286.b člena ZPP; pritožnika tudi ne trdita, da kršitev nista mogla grajati takoj. Meni, da je v konkretnem primeru za nastanek dogodka izključno odgovoren pokojni, kot je obsežno obrazložilo sodišče. Objektivna odgovornost tožencev nedvomno ni podana, saj ne gre za nikakršno nevarnost dejavnost. Niti ni podana subjektivna odgovornost toženk. Tabla za nevarnost padca v globino je nedvomno bila postavljena, kot izhaja iz poročila Policijske uprave Kranj z dne 24. 4. 2009. Tega policisti ne bi navedli v poročilu, če ne bi bilo res. Če table ne bi bilo, bi policisti nedvomno podali kazensko ovadbo zaradi povzročitve splošne nevarnosti zoper odgovorno osebo. Sicer pa pritožnika šele v pritožbi navajata, da bi moralo sodišče glede tega zaslišati predlagane priče, s čemer pa sta tožnika prav tako prekludirana. Izpostavlja tudi splošno znano dejstvo, da je pozimi v gorah stalna prisotnost dveh nevarnosti, in sicer zdrsov in plazov. Pravilno je sodišče ocenilo, da je bil pokojni G. polnoleten in razsoden ter da je bila njegova razigranost vzrok za neupoštevanje opozorila na nevarnost padca v prepad. To izhaja iz izjav prič dogodka, katere so predložili tožniki. Prav tako je sodišče obsežno in jasno obrazložilo neobstoj predpisov, ki bi drugi toženki kot lastnici zemljišča ob prepadu nalagali postavitev ograje, to pa tudi ni običajno.

8. Tretja toženka pa v odgovoru opozarja, da je sicer res 18. 9. 2012 spremenila naslov, a se pri tem sklicuje na načelo zaupanja v sodni register in publicitetno načelo; sicer pa je bilo vabilo tretji toženki za narok 18. 2. 2013 vročeno prepozno, to je 15. 2. 2013. Zato vabilo za narok ni bilo izkazano. Sicer pa so tožniki zahtevek zoper tretjo toženko vložili šele 13. 2. 2013, pred tem pa je tožbeni zahtevek glasil na Z. d.d., zato je tretja toženka za vsak primer podala ugovor zastaranja. V kolikor pa bi sodišče zahtevek zoper tretjo toženko z dne 13. 2. 2013 štelo kot spremembo tožbe, je tretja toženka za vsak primer temu ugovarjala. Tretja toženka ni podala privolitve v spremembo tožbe, podrejeno pa je tudi ugovarjala zastaranje, saj so tožniki šele 13. 2. 2013 vložili zahtevek zoper tretjo toženko.

9. Pritožba prvega tožnika in tožnice je utemeljena v delu glede tretje toženke, pritožba prve toženke pa je delno utemeljena.

K pritožbi zoper sodbo

10. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov zoper (med drugim) „tretjo toženko Z. d.d.,“,(7) medtem ko je tretja toženka D., d.o.o. (8). Res so tožniki tak zahtevek (zoper tretjo toženko Z., d.d.) uveljavljali s tožbo, a so s prvo pripravljalno vlogo (brez datuma, poslano priporočeno sodišču 12. 2. 2013, prejeto 13 .2. 2013) navedli, da so v tožbenih zahtevkih očitno pomotoma (pisna pomota) navedli kot tretjo toženko Z. d.d., zaradi česar v smislu tretjega odstavka 184. člena ZPP (9) popravljajo tožbo s to (pripravljalno) vlogo. A je to sodišče prve stopnje očitno spregledalo, saj izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Izrek sodbe je zato (glede tretje toženke) nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe. Ti se namreč nanašajo na tretjo toženko, kot je navedena v uvodu sodbe, medtem ko se izrek glasi na Z., d.d.,(10) ki ni tožena stranka. Ker je po 14. točki drugega odstavka 339. člena bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, in gre pri tem za po uradni dolžnosti upošteven pritožbeni razlog po drugem odstavku 350. člena ZPP, prav za tak primer pa v obravnavani zadevi glede tretje toženke gre, je pritožbeno sodišče moralo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo v delu, v katerem se ta nanaša na tretjo toženko, razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer ponovno izdajo sodbe prvega tožnika in tožnice zoper tretjo toženko.(11)

11. V preostalem delu pa pritožba prvega tožnika in tožnice ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba glede prve in druge toženke vse potrebne jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki jih pritožba prav v ničemer ne omaja, pri odločanju pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP, odločitev pa je tudi v materialnopravnem pogledu povsem pravilna. Pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijane sodbe v navedenem delu povsem soglaša, zato jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno.

12. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se po drugem odstavku 131. člena OZ odgovarja ne glede na krivdo. Narava (zemeljska površina skupaj z vsemi sestavinami), četudi iz nje izvira še tako velika škodna nevarnost za okolico (denimo prepadi ipd.), ni stvar, ki bi bila nevarna v smislu drugega odstavka 131. člena OZ, niti v primeru parcele (nepremičnine kot prostorsko odmerjenega dela zemeljske površine – primerjaj prvi odstavek 18. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Nevarna stvar ni niti razgledna točka (del narave) ne glede na to, ali gre za urejen prostor ali ne, tudi če je ta nad prepadom ali v njegovi bližini. Lahko pa seveda postane nevarna stvar v smislu citirane zakonske določbe v posebnih (naravnih) okoliščinah v povezavi z dejavnostjo, povezano s tako (nevarno) razgledno točko, ko (kot navajata sama tožnika v pritožbi) povečano nevarnost predstavlja delovanje več dejavnikov skupaj (vabilo obiskovalcem turističnega centra (in hotela) na razgledno točko, pot do razgledne točke, ki ni ustrezno zavarovana, zasneženost in gibanje po nepremičninah, ob katerih se nahaja prepad, kar vse skupaj izpostavlja obiskovalce povečani nevarnosti).(12) A v takem primeru za povečano škodno nevarnost ne odgovarja lastnik nepremičnine. Ni namreč adekvatne vzročne povezave med povečano nevarnostjo in lastništvom nepremičnin, škodno nevarnost povzroči delovanje več dejavnikov (aktivni posegi v naravno danost, kot denimo vabilo na razgledno točko, izdelava poti do nje (brez ustreznega varovanja) ipd.). Za povečano škodno nevarnost je v takem primeru odgovoren tisti, ki se z dejavnostjo (z aktivnim ravnanjem) ukvarja (jo opravlja) oziroma je nevarnost povzročil. To pa v obravnavanem primeru nista storili niti prva niti druga toženka (lastnici nepremičnin, kjer naj bi bila razgledna točka oziroma dostop (pot) do nje (natančne meje premičnin v obravnavanem primeru niso jasne)). Ker so tožniki odgovornost prve in druge toženke utemeljevali z lastništvom v tožbi navedenih parcel v bližini Ski hotela (turističnega centra) na Voglu, vključno s trditvami, da navedeni toženki nista poskrbeli za ustrezno varno hojo in nahajanje ob Ski hotelu na Voglu, ker pred prepadom nista namestili ustrezne varnostne ograje, obiskovalcev turistične destinacije pa tudi nista ustrezno opozorili na nevarnost padca v prepad, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da navedeni toženki nista pasivno legitimirani v obravnavani zadevi za škodo, ki so jo utrpeli tožniki in je zato utemeljeno tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženko zavrnilo. In tega pritožba prav v ničemer ne omaja. Pasivna legitimacija navedenih toženk namreč ni z ničemer izkazana. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo navedenih tožnikov v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka zoper prvo in drugo toženko.

K pritožbi zoper sklep

13. Po oceni pritožbenega sodišča prva toženka v pritožbi zoper sklep, s katerim so ji bili odmerjeni stroški, utemeljeno opozarja na določbe ZDPra, ki jih sodišče prve stopnje pri odmeri njenih stroškov ni upoštevalo. A je pritožba utemeljena le v delu upoštevajoč vrednost spornega premeta 9.000,00 EUR, in ne več. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo tako, da so tožniki (vsi trije) nerazdelno dolžni prvi toženki povrniti poleg že (pravnomočno) prisojenih 20,00 EUR pravdnih stroškov še pravdne stroške v znesku 727,50 EUR, skupno torej 747,50 EUR. Pravdne stroške prve toženke je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo po ZOdvT (upoštevajoč vrednost predmeta 9.000,00 EUR) na 378,30 EUR nagrade za postopek – tar. št. 3100 in 349,20 EUR nagrade za narok – tar. št. 3102). V preostalem pa je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških pritožbenega postopka

14. Na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP sta prvi tožnik in tožnica dolžna nerazdelno v 15 dneh drugi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka za obrazložen odgovor na pritožbo, odmerjene (upoštevajoč vrednost predmeta 9.000,00 EUR) na 592,43 EUR (465,60 EUR nagrade za odgovor na pritožbo – tar. št. 3210, 20,00 EUR pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev – tar. št. 6002 ter 106,83 EUR, kolikor znaša 22 % DDV – tar. št. 6007). Odločitev o stroških pritožbenega postopka prvega tožnika in tožnice v delu, kolikor se ti nanašajo na tretjo toženko, pa je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

(1)

Z. d.d., ni tožena stranka;

(2) Pri tem je ponovno v izreku kot tretjo toženko navedlo Z. d.d. (3) Za tako (ne)odločitev ni pravne podlage v določbah ZPP;

(4)

Med drugim, v preostalem je ta sklep pravnomočen;

(5)

Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT);

(6)

Zakon o državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra);

(7)

V izreku sodbe;

(8)

Da je navedena družba tretja toženka, izhaja tudi iz uvoda izpodbijane sodbe; to sploh ni sporno;

(9) Po tretjem odstavku 184. člena ZPP (z naslovom člena sprememba tožbe) tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen;

(10) Kot tretjo toženko;

(11) V sklepu odloči sodišče druge stopnje po prvem odstavku 354. člena ZPP tudi o tem, katera dejanja, ki jih zajema bistvena kršitev določb pravdnega postopka, se razveljavijo; v obravnavanem primeru se kršitev procesnih določb ZPP nanaša le na izdajo sodbe (pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da se zahtevek (in odločitev o njem) nanaša na glavno stvar in stranske terjatve (prim. prvi odst. 310. člena ZPP), ne pa na vprašanje zavezanosti - pasivne legitimacije; odločitev o slednjem spada v uvod sodne odločbe (kdo so stranke postopka) in razloge (obrazložitev) odločitve);

(12)

Pri čemer je mogoče soglašati, da zgolj opozorilna tabla za možnost padca v prepad še ne pomeni zadostne skrbnosti za preprečitev nevarnosti;