Jedro

Delodajalec bo iz istega poslovnega razloga lahko odpovedal delavcu pogodbo o zaposlitvi le enkrat. Tega ne spremeni okoliščina, da je imela pravnomočna odločitev sodišča za posledico reintegracijo tožnice: torej vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če prve odpovedi iz istega poslovnega razloga v letu 2006 ne bi bilo. Tudi pravočasnost odpovedi v letu 2007 je mogoče presojati le tako: poslovni razlog je nastal 29. 3. 2006, odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga pa je bila dana 12. 7. 2007.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je spremenila organizacijo dela: ukinila je del proizvodnje. Vsi delavci ukinjenega dela so postali presežni delavci in jim je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Odpoved je bila dana v aprilu 2006. Sodišče prve stopnje je v sodbi Pd 173/2006-13 z dne 21. 9. 2006 ugotovilo, da je delodajalec dokazal utemeljen poslovni razlog in da je bila odpoved dana v roku, kot tudi, da so bile spoštovane ostale zakonske določbe. Zato je zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje pa je s sodbo Pdp 1385/2006-2 z dne 26. 4. 2007 sprejelo drugačno dokazno oceno in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, vključno z reintegracijo. Ugotovilo je, da ne gre za individualne odpovedi, temveč za večje število delavcev in bi zato moral biti sprejet program. Poleg tega bi delodajalec moral upoštevati 17. člen SKPGD. Zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Delodajalec je pravnomočno sodbo prejel 20. 6. 2007 in jo je izvršil, vendar jim je nato 12. 7. 2007 ponovno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz istega (poslovnega) razloga.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 7. 2007 in za reintegracijo. Ugotovilo je, da je obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica. Tožena stranka je zaradi zmanjšanja stroškov preselila program lahkih oblačil na novo lokacijo, obenem pa so se ukinila dela v prikrojevalnici, ki se sedaj opravljajo v M. d.d. Potreba po delu celotne prikrojevalnice je zato odpadla. Po pogodbi o poslovnem sodelovanju med M. d.d. in toženo stranko iz leta 2002 je tožena stranka za M. d.d. opravljala storitve proizvodnje oblačil, med drugim tudi storitve prikrojevanja. Na podlagi aneksa k tej pogodbi iz leta 2006, pa tožena stranka storitev prikrojevanja ne opravlja več. Tožena stranka je poskušala prezaposliti delavce na dela v M. d.d., vendar taka možnost ni obstajala, prav tako tudi ne možnost prezaposlitve na drugih delih pri toženi stranki ali prekvalifikacija. Ugotovilo pa je tudi, da je začel 30 dnevni rok za odpoved po petem odstavku 88. člena ZDR teči šele z vročitvijo drugostopenjske sodbe Pdp 1385/2006-2, ki jo je pooblaščenec tožene stranke prejel 20. 6. 2007. 3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Navaja, da sicer ne dvomi v obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je z ukinitvijo prikrojevalnice v organizacijski enoti program lahkih oblačil, "nedvomno prenehala potreba vsem delavcem, ki so delali v tej enoti, vključno tožnici". Toda bistvenega pomena je dejstvo, da je pritožbeno sodišče že v sodbi Pdp 1385/2006 izrecno poudarilo, da tožena stranka ni uporabila kriterijev iz 17. člena SKPGD, pri čemer ni pomembno ali je šlo za individualno odpoved ali za odpoved večjemu številu delavcev. Ker sodišče prve stopnje okoliščin v zvezi z uporabo kriterijev niti z besedo ne omenja in ne upošteva, je zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi sicer je odpoved nezakonita, saj ni bila podana v prekluzivnem 30 dnevnem roku iz petega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je za razlog odpovedi izvedela že 29. 3. 2006, ko je direktor sprejel odločitev o ukinitvi prikrojevalnice.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje. Navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je uporabilo materialno pravo na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Postopati bi moralo po 355. členu ZPP in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tako pa ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in se ne more preizkusiti. Sodba nima obrazložitve, zakaj ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za individualno odpoved. Zaradi teh pomanjkljivosti je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bila SKPGD odpovedana in se je uporabljala do 30. 6. 2007, odpoved pa je bila dana kasneje. Določbe 17. člena SKPGD pa tudi ni mogoče uporabiti, ker je v nasprotju z ZDR, ki ne pozna več razporejanja in ker je nepotrebno postalo delo vseh delavcev, zaradi česar je uporaba izločevalnih kriterijev nesmiselna. Tožena stranka ni bila vezana na obrazložitev sodbe Pdp 1385/2006, postopala pa je v skladu z izrekom, po katerem je bila odpoved v letu 2006 nezakonita. Nov spor pa se nanaša na novo dejansko stanje v letu 2007 in na novo odpoved. To je treba upoštevati tudi pri presoji roka za novo odpoved, kar naj bi bilo v skladu tudi s stališčem Vrhovnega sodišča iz sklepa VIII Ips 180/2004. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Izpodbijana sodba nima formalnih pomanjkljivosti, ki jih ji očita revizija. Ima razloge o vseh dejstvih, ki so bila odločilna za odločitev sodišča tako glede roka kot uporabe kriterijev za določitev presežnih delavcev, izrecno pa tudi glede tega, da ni pomembno razlikovanje med individualnimi odpovedmi in odpovedjo večjemu številu delavcev. Ali je odločitev tudi pravilna pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Vrhovno sodišče je že v sklepu VIII Ips 425/2007 z dne 17. 11. 2008, izdanem sicer v sporu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici v letu 2006 navedlo: "Samo če gre res za večje število delavcev po prvem in drugem odstavku 96. člena ZDR, je delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. V takem primeru so seznam presežnih delavcev in kriteriji za njihovo določitev sestavni del programa (99. in 100. člen ZDR). Če pa ne gre za večje število delavcev, gre za tako imenovane individualne odpuste. V takem primeru ni potrebno izdelati posebnega programa in v primeru ukinitve delovnih mest, ki ima za posledico prenehanje potreb po delu vseh delavcev na takih delovnih mestih, tudi ni ne potrebe ne obveznosti po uporabi kriterijev za določitev presežnih delavcev. Le v primeru, ko postane nepotrebno delo le nekaterih delavcev (zmanjšanje števila delavcev na določenih delovnih mestih), pride tudi v primeru individualnih odpustov v poštev uporaba kriterijev, določenih v kolektivnih pogodbah in splošnih aktih delodajalca. Vendar le v primeru, da so taki kriteriji določeni oziroma zavezujejo delodajalca in na podlagi dejanskih ugotovitev, da obstoji primerljiva kategorija delavcev, med katerimi je možna izbira presežnih delavcev."

10. V obravnavani zadevi gre za novo odpoved iz istega poslovnega razloga, za katerega sodišče druge stopnje ugotavlja, da obstoji, ker je bila ukinjena prikrojevalnica. Ugotavlja pa tudi, da je zaradi tega nedvomno "prenehala potreba vsem delavcem" torej da je prenehala potreba po delu vsem delavcem, ki so delali v tej enoti. Revizija ima prav, da bi bila uporaba kriterijev za določitev presežnih delavcev v tem primeru nesmiselna. Smisel kriterijev po 17. členu SKPGD je bil v tem, da se ugotovi, kateri izmed primerljivih delavcev bodo ohranili zaposlitev. V obravnavanem primeru pa nihče od primerljivih delavcev zaposlitve ne bi ohranil, saj so bila njihova delovna mesta ukinjena. Izpodbijana sodba se pri tem neutemeljeno sklicuje na svojo obrazložitev v sodbi Pdp 1385/2006, saj ne gre za isto odpoved pogodbe o zaposlitvi. Revizija pa ima prav tudi, da je sodišče spregledalo odpoved SKPGD in dejstvo, da se je (tudi) določba njenega 17. člena uporabljala le do 30. 6. 2007. 11. Pravilna pa je odločitev sodišča druge stopnje, da je odpoved nezakonita zato, ker je bila podana po poteku prekluzivnih rokov iz 88. člena ZDR. Odločitev o ukinitvi prikrojevalnice je bila sprejeta v letu 2006 (29. 3.) in je pomenila tudi ugotovitev, da je s tem prenehala potreba po delu vseh delavcev v tej enoti. Odpoved pogodbe o zaposlitvi v letu 2007 je zato gotovo prepozna ne samo upoštevaje subjektivni rok, temveč tudi glede na zakonsko določen objektivni rok po petem (sedaj šestem) odstavku 88. člena ZDR. Ta rok je vezan na nastanek - v našem primeru poslovnega - razloga.

12. Poslovni razlog ZDR v prvi alineji prvega odstavka 88. člena opredeli kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 280/2007 z dne 12. 1. 2009 navedlo: "Preverjanje možnosti zaposlitve na drugem delovnem mestu ali pod spremenjenimi pogoji v primeru, ko delodajalec ukine delovno mesto, ne vpliva na njegovo seznanitev z nastankom poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nastanek poslovnega razloga je namreč povezan z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Z ukinitvijo tega delovnega mesta prenehajo potrebe po delu na tem delovnem mestu. To, ali morda obstajajo ali ne obstajajo potrebe po delu delavca na drugem mestu, ne spremeni tega dejstva. Nastanek poslovnega razloga torej ni povezan ali odvisen od preverjanja možnosti zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma preverjanja možnosti dokvalifikacije ali prekvalifikacije po tretjem odstavku 88. člena ZDR."

13. Ukinitev dela proizvodnje oziroma organizacijske enote ter s tem ukinitev vseh delovnih mest v tej enoti (prikrojevalnici) je bila tisti razlog, ki je - tudi po presoji sodišča prve in druge stopnje - pomenil utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga je tožena stranka lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici. Vendar je morala to storiti v okviru subjektivnih in objektivnih rokov iz 88. člena ZDR. Vrhovno sodišče je že v sodbi VIII Ips 109/2006 z dne 25. 4. 2006 ugotovilo: "Iz zakonske opredelitve, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, izhaja, da po poteku teh rokov delodajalec ne more več podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, s katerim je bil seznanjen pred več kot 30 dnevi, oziroma ki obstaja šest mesecev, ne glede na to, ali razlog ob podaji odpovedi še vedno traja ali je že prenehal. Ta zakonska opredelitev kaže na prekluzivno naravo navedenih rokov. Za prekluzivne roke gre namreč v primeru, če je določeno, da s potekom tega roka preneha pravica ali odgovornost, v konkretnem primeru pravica delodajalca, da od seznanitve oziroma nastanka istega razloga delavcu lahko še poda odpoved pogodbe o zaposlitvi."

14. Navedeno tudi pomeni, da bo delodajalec iz istega poslovnega razloga lahko odpovedal delavcu pogodbo o zaposlitvi le enkrat. Tega ne spremeni okoliščina, da je imela pravnomočna odločitev sodišča v zadevi Pdp 1385/2006 za posledico reintegracijo tožnice: torej vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če prve odpovedi iz istega poslovnega razloga v letu 2006 ne bi bilo. Tudi pravočasnost odpovedi v letu 2007 je mogoče presojati le tako: poslovni razlog je nastal z ukinitvijo prikrojevalnice 29. 3. 2006, odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga pa je bila dana 12. 7. 2007. Tožena stranka sama v reviziji izrecno navede, da se dejansko stanje pri njem v tem času ni spremenilo.

15. Položaj delodajalca je seveda težaven, če mora na podlagi pravnomočne sodbe vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo ukinjeno in za delo, ki se ne opravlja več. Lahko bi se sicer pokazalo, da bi se zaradi spremenjenih okoliščin v času (prvega) sodnega postopka, odprle možnosti zaposlitve vrnjenih delavcev na drugih delih. Če do tega ne pride, delodajalec iz istega razloga pogodbe o zaposlitvi res ne more več odpovedati, lahko pa jo odpove iz kakšne drugega, seveda utemeljenega razloga.

16. Vendar je na podlagi določb ZDR tudi take težave mogoče preseči (rešiti). Če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita (iz kateregakoli razloga), lahko sodišče na podlagi 118. člena ZDR samo razveže pogodbo o zaposlitvi. Upoštevati mora vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. 17. Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 196/2007 z dne 28. 5. 2008 navedlo: "Zahtevek se je (ves čas) glasil na reintegracijo, odločitev o razvezi pogodbe o zaposlitvi namesto reintegracije pa ne pomeni prekoračitve tožbenega zahtevka. Pomeni odločitev, ki jo sodišče lahko sprejme po lastni presoji - upoštevaje vse okoliščine in interes pogodbenih strank. S tem odloči o zahtevku, sicer drugače kot je postavljen, toda za to ima izrecno pooblastilo v zakonu." V sodbi VIII Ips 230/2007 z dne 28. 5. 2008 pa je navedlo: "Sodišče sicer na podlagi te določbe (op.: 118. člena ZDR) lahko razveže pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru, ko ugotovi nezakonitost njene odpovedi. Toda to stori le na izrecen predlog delavca (prvi odstavek 118. člena ZDR), ne glede na njegov predlog pa ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank (drugi odstavek 118. člena ZDR). Takih okoliščin in interesov pa ne ugotavlja na lastno pobudo, ampak jih mora delodajalec zatrjevati in dokazati. Enako kot delavec to lahko stori le do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (tretji odstavek 118. člena ZDR). Tožena stranka tega ni storila."

18. Sodišče odloči o razvezi pogodbe o zaposlitvi po lastni presoji, vendar mora tudi delodajalec obstoj okoliščin, ki tako odločitev utemeljujejo uveljavljati: zatrjevati mora relevantna dejstva za tako odločitev in predlagati dokaze, ki ta dejstva dokazujejo (utemeljujejo). Tožena stranka v tem sporu take odločitve ni predlagala (podobno na primer sodba VIII Ips 191/2008 z dne 10. 2. 2009).

19. Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje o odločilnem dejstvu pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, zatrjevani revizijski razlog ni podan, zato je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.