Jedro

V tem trenutku je najustreznejša rešitev ta, da so stiki med otrokom in očetom zagotovljeni, da pa ti zaradi ponovne vzpostavitve zaupanja med očetom in hčerko začasno potekajo pod nadzorstvom strokovne delavke.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se mu takoj omogočilo stike s hčerko L.M. vsak torek, četrtek in nedeljo, ko naj bi ob prostem času prevzel hčerko v vrtcu v K. ali kjerkoli drugje, kjer vrtec obiskuje. Upoštevaje skrb za otrokovo korist, ki je v tem, da ima stike z obema staršema, pa je sočasno izdalo začasno odredbo, s katero je zaradi postopnega prilaganja hčerke na očeta po dalj časa pretrganem stiku odločilo, da bodo potekali stiki med tožnikom in mladoletno L. vsak torek od 12.00 do 16.00 ure v prostorih Centra za socialno delo Š. v prisotnosti strokovne delavke CSD.

Zoper sklep se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da trditev toženke, da naj bi bil nasilen do nje in do otroka, in kateri je sodišče verjelo, ne drži, na drugi strani pa dejansko ogroženost za hčerko dejansko predstavlja prav toženka. Toženkina trditev, da naj bi jo vrgel iz stanovanja, je potrditvah pritožnika izmišljena, dejansko je namreč toženka pogosto izostajala z doma. V stanovanju si je dovolila vpitje in razmetavanje, njeno konfliktno osebnost potrjuje dejstvo, da je večkrat menjala bivališče. Prav zato je pri CSD K. predlagal, naj L. živi na njegovem naslovu. Z namenom pomagati toženki je tudi njej predlagal, naj živi pri njemu, a v tem času ni poravnala nobenih stroškov skupnega gospodinjstva. L. nikoli ni nenapovedano odpeljal od matere, niti ji ni preprečeval ali omejeval stikov. Drugače pa postopa toženka, saj si je dovolila L. odpeljati v Ž., kjer živijo njeni starši, zaradi njihovega alkoholizma pa je otrok priča verbalnemu in fizičnemu nasilju. V nadaljevanju pritožbe pojasnjuje, da se je 8.11.2005, ko ga je telefonsko poklicala uslužbenka CSD zaradi izvajanja stikov s hčerko, odločil, da sklepa sodišča prve stopnje ne bo spoštoval, ker se je zoper njega pritožil. Delavka pa mu je tudi povedala, da je hčerka že na CSD in se veseli stika z njim. To pomeni, da so toženkine izjave, da hči odklanja stike z njim, neresnične. Poleg tega toženka tistega dne ni dovolila telefonskega pogovora med njim in L.. Zapis sodišča v obrazložitvi sklepa, da mu lahko v primeru, če bo ugotovilo kakršnokoli njegovo ravnanje, zaradi katerega njegovi stiki hčerki ne bi bili v korist, pravico do stikov začasno odvzame, razume kot kršenje svoje ustavne pravice. Sodničini opomini na naroku so potrditvah pritožnika naravnost smešni in žaljivi, kot tudi to, da je od njega zahtevala, naj toženko naslavlja z "gospa". Trenutno prekinitev stikov je povzročila toženka in s tem škoduje obema. Toženka je hčerko dobesedno ugrabila in tožnik se ne strinja s tem, da naj bi stiki med njim in hčerko potekali pod nadzorom CSD. Če si kdo tak nadzor zasluži, naj bi to bila toženka.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se določilo stike med njim in hčerko trikrat tedensko, zavrnilo, potem ko je izpeljalo kontradiktorni postopek, saj je na naroku zaslišalo tako tožnika kot toženko in pridobilo poročilo Centra za socialno delo. Po tako izvedenem postopku je verjelo izpovedi toženke, ki naj bi bila prepričljivejša. V tako oceno neposredno izvedenega dokaza pritožbeno sodišče ne more podvomiti zgolj na podlagi pritožnikove trditve, da naj bi bila v resnici toženka tista, ki naj bi s svojim obnašanjem ogrožala otrokove koristi. O tem, da se mladoletna L.M. zaupa po razpadu izvenzakonske skupnosti pravdnih strank v varstvo in vzgojo materi U.D., je sodišče odločilo s sodbo z dne 18.6.2002, tožnik pa je v tej pravdni zadevi zahteval spremembo te odločbe tako, da naj se hčerko zaupa v skupno starševstvo. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi ni utemeljen, saj skupno varstvo in vzgoja lahko temeljita le na soglasju obeh staršev, medtem ko je v obravnavani zadevi med pravdnima strankama podana zelo visoka stopnja konflikta. Ker je prvostopenjsko sodišče začasno odredbo kljub temu, da tožnikov tožbeni zahtevek ni verjetno izkazan, izdalo, je začasna odredba očitno regulacijske narave, tako začasno odredbo pa je mogoče izdati le izjemoma in to z namenom preprečitve nastanka nenadomestljive škode. V sporih iz razmerij med starši in otroki je tako začasno odredbo mogoče po 411. členu ZPP izdati tudi tako, da se določi način izvrševanja stikov, kar je storilo tudi sodišče v obravnavanem primeru. Kljub oceni o neutemeljenosti tožbenega zahtevka je torej sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo o stikih med mladoletno L. in tožnikom, ker je izhajalo iz koristi otroka, ki je v tem, da ima do pravnomočne odločitve v zadevi stike z obema staršema. Ker so bili ti stiki od avgusta 2005 pretrgani in ker ima mladoletna L. šele štiri leta, izpovedbi staršev glede tega, kateri od njiju naj bi bil za varstvo in vzgojo primernejši pa so nasprotujoče si, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je stike določilo z začasno odredbo. Tudi iz poročila CSD izhaja, da na osnovi enkrat opravljenega razgovora z obema staršema, v katerem sta prav tako podala nasprotujoče si informacije o odnosu hčerke z njima, ne morejo podati ocene o primernosti in obsegu stikov in ker bo očitno sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka odločalo tudi o toženkinem predlogu, naj stike uredi s sodno odločbo in je v ta namen tudi že imenovalo ustreznega izvedenca (sklep na list. št. 46 spisa) je tudi po oceni pritožbenega sodišča v tem trenutku najustreznejša rešitev ta, da so stiki med otrokom in očetom zagotovljeni, da pa ti zaradi ponovne vzpostavitve zaupanja med očetom in hčerko začasno potekajo pod nadzorstvom strokovne delavke CSD. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).