Jedro

Začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki so oblika začasne pravne zaščite otrok oziroma zavarovanja njihovih koristi med pravdnim postopkom. Gre za t.i. regulacijske začasne odredbe, katerih namen je v olajšanju položaja otrok, ko mu grozi nasilje ali nenadomestljiva škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo določilo stike med tožnikom in njegovo mladoletno hčerko tako, da ti potekajo na Centru za socialno delo, enkrat na teden po eno uro. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikov ugovor zoper navedeno začasno odredbo.

2. Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita kršitev načela kontradiktornosti, ker mu je poslalo odgovor na ugovor šele z vročitvijo sklepa o zavrnitvi ugovora. Sodišče ni razpisalo naroka, ampak je izpodbijani sklep oprlo zgolj na navedbe toženke. V ugovornem postopku je sodišče dolžno zagotoviti kontradiktornost postopka. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni presojalo listin, ki jih je v spis vložila toženka ob odgovoru na ugovor. Iz navedb toženke v evidenčnem listu, ne izhaja nobeno nasilje v družini, ne nad toženko niti nad otrokoma. Iz toženkine izjave ni razvidno, zakaj je CSD napotil toženko na policijo. Šele po obisku policije je pričela toženka ugotavljati, da izvaja partner nekatera ravnanja, ki niso primerna. Šele po obisku policije in CSD je začela govoriti o nasilju v družini in neprimernih fotografijah, ki naj bi bile posnete pred pol leta. Ni se mogoče izogniti dejstvu, da je toženka izrabila informacije, ki jih je prejela na CSD in policiji, da se maščuje tožniku in otroka uporablja za orodje. V spisu ni podatka, ki bi napotoval na zaključek, da je mld. D. ogrožena s strani očeta. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, kakšno nenadomestljivo škodo bi lahko tožnik povzročil mladoletnih hčerki, če bi se stiki vršili na njegovem domu za uro ali dve na teden. Ker se z začasnimi odredbami posega v pravice strank, se je ustavno sodišče izreklo za restriktiven pristop pri izdajanju začasnih odredb. Izdani sklep je arbitraren, saj sodišče ni presojalo tožnikovih navedb, niti ni pravdnih strank zaslišalo in izvedlo drugih dokazov.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki so oblika začasne pravne zaščite otrok oziroma zavarovanja njihovih koristi med pravdnim postopkom (prvi odstavek 411. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Gre za t.i. regulacijske začasne odredbe, katerih namen je v olajšanju položaja otrok, ko mu grozi nasilje ali nenadomestljiva škoda (druga alineja drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Ker otroci uživajo po Ustavi posebno varstvo in skrb (56. člen Ustave RS), zakon (že omenjeni prvi odstavek 411. člena ZPP) določa v takem primeru tudi izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi je izdalo sodišče začasno odredbo po uradni dolžnosti potem, ko je na podlagi toženkinih trditev, ki jih je izkazovala s svojo izjavo Centru za socialno delo, ustno kazensko ovadbo, ki jo je podala na Policijski postaji, ter fotografij, zaključilo, da obstaja verjetnost ogroženosti otroka, ki bi lahko imela posledice na njegovem duševnem razvoju. Glede na navedene listine, predvsem fotografije tožnika z mladoletnima otrokoma, ki po mnenju sodišča prve stopnje kažejo na spolno zlorabo otrok, je bilo sodišče prve stopnje, zaradi zagotovitve največje koristi otrok, dolžno reagirati z izdajo začasne odredbe. V nerazčiščenem položaju oziroma dokler se tekom postopka ne ugotovi resnično dejansko stanje, vzpostavlja izdana odredba začasni modus vivendi, v katerem bodo v čim večji meri zagotovljene pravice strank postopka, predvsem pa otroka, do končne ureditve spornega razmerja.

6. Očitek spolne zlorabe že sam po sebi onemogoča izvajanje stikov tožnika z otrokom na njegovem domu. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek neobrazloženosti izpodbijane odločitve. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče favoriziralo toženko in s sklicevanjem na njene navedbe postavilo tožnika v neenakopraven položaj. Sodišče je prvenstveno poudarilo pomenljivost fotografij, ki izkazujejo nenavadnost tožnikovega ravnanja v postopanju z otroci in do katerega tožnik, kot je navedlo sodišče prve stopnje, ni zavzel nobene kritične distance.

7. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek kršitve načela kontradiktornosti postopka, češ da tožnik ni mogel odgovoriti na toženkin odgovor na ugovor, ker mu ga prvostopenjsko sodišče ni vročilo. Zahteva po kontradiktornem postopku izhaja iz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS), ki je poseben izraz ustavne pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS). Namen zahteve po kontradiktornem postopku je zato v tem, da imajo stranke enako možnost vplivati na odločitev sodišča. V postopku izdaje začasne odredbe je dolžniku zagotovljena kontradiktornost z možnostjo vložitve ugovora. Tožnik ni navedel, v čem naj bi bilo njegovo prikrajšanje za enake možnosti s tem, ko ni mogel odgovoriti na toženkin odgovor na njegov ugovor. Končno pa izpodbijana odločba tudi ne temelji na toženkinih navedbah iz omenjene vloge.

8. Izpodbijana odločitev je glede na navedeno pravilna, zato je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).