VSM Sodba II Kp 9875/2018

Jedro

Na podlagi nove obtožnice je tako zakonito stekel nov kazenski postopek, obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena.

Posebej je poudarilo, da zakon ne določa, da bi storilec moral drugemu obljubiti točno določeno denarno nagrado oziroma darilo ali nagrado v določenem denarnem znesku ali vrednosti premoženja.

Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se opira tudi izpodbijana sodba, namreč jasno izhaja, da je treba gospodarsko dejavnost kot zakonski znak razumeti široko. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pri tem ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb.

Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena še obvezna stranska denarna kazen, kot je to v obravnavani zadevi primer, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je zatorej treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1. To določilo sodišču omogoča, da v pogojni obsodbi poleg določitve glavne kazni določi tudi eno ali več stranskih kazni, ob čemer sme odločiti, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.

Izrek

I.Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega A. A. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da:

-se v pogojni obsodbi določi stranska denarna kazen 30 (trideset) dnevnih zneskov po 40,00 (štirideset) EUR, to je 1.200,00 (tisoč dvesto) EUR.

Stranska denarna kazen se izvrši in jo je obdolženi A. A. dolžan plačati v roku 3 (treh) mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 80,00 EUR, določilo 1 (en) dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od 6 (šestih) mesecev;

-Stranska denarna kazen se izvrši in jo je obdolženi A. A. dolžan plačati v roku 3 (treh) mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 80,00 EUR, določilo 1 (en) dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od 6 (šestih) mesecev;

Stranska denarna kazen se izvrši in jo je obdolženi A. A. dolžan plačati v roku 3 (treh) mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 80,00 EUR, določilo 1 (en) dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od 6 (šestih) mesecev;

-se ne izreče stranska denarna kazen 30 (trideset) dnevnih zneskov po 40,00 (štirideset) EUR, to je 1.200,00 (tisoč dvesto) EUR.

II.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 9875/2018 z dne 22. 10. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo devet mesecev zapora in s preizkusno dobo treh let. V skladu s prvim odstavkom 242. člena KZ-1 in 47. členom KZ-1 mu je izreklo še stransko denarno kazen 30 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, to je 1.200,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 80,00 EUR, določilo en dan zapora. Obdolženec je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so nastali po vložitvi obtožnice z dne 15. 5. 2023 in bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev določb kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca v celoti oprosti očitka storitve kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena KZ-1, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugi senat.

3.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji v skladu z določilom prvega odstavka 383. člena ZKP je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pokazal, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, medtem ko pritožba zagovornika ni utemeljena, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

4.Čeprav zagovornik ne navede, katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP uveljavlja, je iz pritožbenih navedb razbrati, da med drugim uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ponovno kršilo načelo akuzatornosti. Navaja, da obravnavana nova obtožnica, ki je rezultirala v izpodbijani obsodilni sodbi, sploh ni bila sposobna za obravnavo. Ta je namreč vsebinsko identična (prejšnji) obtožnici z dne 7. 2. 2020, za katero je bilo v predhodnem postopku po sklepu zunajobravnavnega senata z dne 26. 3. 2020 ugotovljeno, da po vsebini ni sposobna za nadaljnjo obravnavo in jo je pritožbeno sodišče zavrglo, saj je tedaj kazenski postopek na podlagi prve obtožnice potekal brez ustreznega akta tožilstva. In ker je sodišče prve stopnje izvedlo kazenski postopek na podlagi nove obtožnice, ki je vsebinsko enaka prejšnji (ki je bila zavržena), je obramba prepričana v ponovno kršitev načela akuzatornosti.

5.Vendar to ne drži. Res je načelo akuzatornosti obligatorna procesna predpostavka kazenskega postopka in pomeni eksistenčno vezanost postopka na zahtevo upravičenega tožilca. Kljub nasprotovanju zagovornika pa je po presoji pritožbenega sodišča ta procesna predpostavka izpolnjena. Očitek po novi obtožnici je resda po vsebini v bistvenem enak očitku po obtožnici z dne 7. 2. 2020, kot to pravilno poudarja zagovornik, ki pa po drugi strani prezre specifičnost nastale procesne situacije v obravnavanem primeru. Pritožbeno sodišče je namreč v prvotnem kazenskem postopku ugotovilo kršitev načela akuzatornosti zato, ker je zunajobravnavni senat dvakrat odločal o istem ugovoru zoper (isto) obtožnico, kar je bilo zagovorniku in obdolžencu razumljivo pojasnjeno v sklepu Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9875/2028 z dne 16. 3. 2023, s katerim je bila obtožnica zavržena.

6.V dani procesni situaciji je ključno, da v prvotnem kazenskem postopku pristojna državna tožilka ni ravnala v skladu z navodilom zunajobravnavnega senata, ki je obtožnico vrnil tožilstvu, da jo popravi oziroma da zahteva dopolnitev preiskave zaradi natančne razjasnitve stanja stvari. Pri tem pa državna tožilka ni storila ničesar, kar je bilo od nje zahtevano, ampak je v pasivni drži le z dopisom oporekala odločitvi zunajobravnavnega senata in vztrajala pri vloženi obtožnici. Nato je bila ista obtožnica z istim ugovorom ponovno predložena v reševanje zunajobravnavnemu senatu v odločanje, ki je tokrat ugovor kot neutemeljen zavrnil. Zunajobravnavni senat tako tedaj ni imel ustrezne pravne podlage, da bi ponovno odločal o istem ugovoru zoper isto obtožnico, posledično pasivnosti pristojne državne tožilke pa je umanjkal ustrezni nadaljnji procesni predlog za nadaljnji potek kazenskega postopka.

In to je bil razlog, da je bilo načelo akuzatornosti kršeno, zaradi česar je pritožbeno sodišče prvotno obtožnico s sklepom z dne 16. 3. 2023 zavrglo, in ne, ker bi bila obtožnica vsebinsko nesposobna za obravnavo.

7.Pritožbeno sodišče je v cit. sklepu z dne 16. 3. 2023 razumno pojasnilo, da za tovrstno zavrženje obtožnice ne velja prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) in lahko državni tožilec vse do zastaranja kazenskega pregona vloži novo obtožnico (točka 10 cit. sklepa). In ravno to je državna tožilka z vložitvijo obtožnice z dne 15. 5. 2023 tudi storila - vložila je novo obtožnico, četudi je ta po vsebini enaka prejšnji. Na podlagi nove obtožnice je tako zakonito stekel nov kazenski postopek,

obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena. Ob odločanju o ugovoru se je zunajobravnavni senat do tega opozorila obrambe jasno opredelil v sklepu z dne 21. 11. 2023 ter tehtno obrazložil, da je v vmesnem času prišlo do spremembe določil 276. člena ZKP, ki določa, kdaj se sme obtožnica vrniti tožilcu v odpravo pomanjkljivosti, katere so ugotovljene v ugovornem postopku. Z novelo ZKP-O je bila namreč odpravljena možnost, da se obtožnica vrne tožilstvu v odpravo pomanjkljivosti zaradi boljše razjasnitve stvari,

7.obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena. Ob odločanju o ugovoru se je zunajobravnavni senat do tega opozorila obrambe jasno opredelil v sklepu z dne 21. 11. 2023 ter tehtno obrazložil, da je v vmesnem času prišlo do spremembe določil 276. člena ZKP, ki določa, kdaj se sme obtožnica vrniti tožilcu v odpravo pomanjkljivosti, katere so ugotovljene v ugovornem postopku. Z novelo ZKP-O je bila namreč odpravljena možnost, da se obtožnica vrne tožilstvu v odpravo pomanjkljivosti zaradi boljše razjasnitve stvari,

obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena. Ob odločanju o ugovoru se je zunajobravnavni senat do tega opozorila obrambe jasno opredelil v sklepu z dne 21. 11. 2023 ter tehtno obrazložil, da je v vmesnem času prišlo do spremembe določil 276. člena ZKP, ki določa, kdaj se sme obtožnica vrniti tožilcu v odpravo pomanjkljivosti, katere so ugotovljene v ugovornem postopku. Z novelo ZKP-O je bila namreč odpravljena možnost, da se obtožnica vrne tožilstvu v odpravo pomanjkljivosti zaradi boljše razjasnitve stvari,

7.kar pomeni, da zunajobravnavni senat odloča le, ali je podanih zadosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Slednji je tako ob upoštevanju ugovornih navedb argumentirano in zanesljivo obrazložil, zakaj ocenjuje, da je v danem primeru podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, oziroma čemu je ugovor zagovornika zoper obtožnico neutemeljen. S tem je nova obtožnica postala pravnomočna in kot taka sposobna za nadaljnjo obravnavo, saj je na novo uvedeni kazenski postopek vseskozi tekel na podlagi zahteve upravičenega tožilca. Posledično načelo akuzatornosti v novem postopku ni bilo kršeno. Pri tem pa je glede na nastalo procesno situacijo povsem irelevantno, da je bila nova obtožnica vložena po več kot treh letih po zaključeni preiskavi, saj je bistveno (le), da je bila nova obtožnica vložena pred potekom zastaranja kazenskega pregona, kar je bilo zagovorniku sicer pojasnjeno že v sklepu z dne 16. 3. 2023. Posledično je polemiziranje zagovornika o spornosti procesne situacije, ker je od zaključka preiskave do vložitve obtožnice preteklo toliko časa, brez temelja in pritožbeno pričakovane teže.

kar pomeni, da zunajobravnavni senat odloča le, ali je podanih zadosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Slednji je tako ob upoštevanju ugovornih navedb argumentirano in zanesljivo obrazložil, zakaj ocenjuje, da je v danem primeru podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, oziroma čemu je ugovor zagovornika zoper obtožnico neutemeljen. S tem je nova obtožnica postala pravnomočna in kot taka sposobna za nadaljnjo obravnavo, saj je na novo uvedeni kazenski postopek vseskozi tekel na podlagi zahteve upravičenega tožilca. Posledično načelo akuzatornosti v novem postopku ni bilo kršeno. Pri tem pa je glede na nastalo procesno situacijo povsem irelevantno, da je bila nova obtožnica vložena po več kot treh letih po zaključeni preiskavi, saj je bistveno (le), da je bila nova obtožnica vložena pred potekom zastaranja kazenskega pregona, kar je bilo zagovorniku sicer pojasnjeno že v sklepu z dne 16. 3. 2023. Posledično je polemiziranje zagovornika o spornosti procesne situacije, ker je od zaključka preiskave do vložitve obtožnice preteklo toliko časa, brez temelja in pritožbeno pričakovane teže.

8.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so dokazi, ki so bili izvajani v okviru predhodnega postopka na podlagi zavržene obtožnice, nezakoniti. Tudi tako zatrjevana kršitev ni podana. ZKP namreč določa, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opirati, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza (prvi in drugi odstavek 83. člena ZKP ter drugi odstavek 18. člena ZKP). ZKP za nastalo procesno situacijo ne določa, da bi se takšni dokazi iz spisa morali izločati. Sicer pa je sodišče prve stopnje v (novo otvorjenem) kazenskem postopku ponovno neposredno zaslišalo vse priče, ki so sklicevale na svoje pretekle izpovedi. S tem so izpovedbe iz predhodnega postopka postale del njihove izpovedbe, dane v konkretnem kazenskem postopku, in se je sodišče prve stopnje pri meritorni odločitvi nanje zato tudi utemeljeno oprlo.

9.Iz nadaljnjih pritožbenih trditev izhaja, da zagovornik uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju. Vendar po preučitvi razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ne ugotavlja, da bi bil izrek v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe, niti da bi bili razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, še manj pa, da bi bili razlogi o odločilnih dejstvih pomanjkljivi. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje v celoti dokazano, izčrpno obrazložilo s skladnimi in tehtnimi razlogi ter se opredelilo do vseh odločilnih okoliščin. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Iz vsebine pritožbenih navedb, s katerimi poskuša zagovornik prepričati v obstoj zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa je sicer razbrati, da zgolj graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, o čemer več v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10.Zagovornik smiselno uveljavlja tudi bistvene kršitve določb kazenskega zakona iz drugega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je bila obdolžencu kršena njegova pravica do obrambe, ker je sodišče prve stopnje izvajalo procesna dejanja, še preden je bilo s strani izvedenca ugotovljeno, ali je obdolženec sploh sposoben za neposredno udeležbo na glavni obravnavi. Polemizira predvsem udeležbo obdolženca na glavni obravnavi dne 24. 5. 2024, z očitkom, da se je obdolženi tega dne naroka udeležil pod pritiskom prvostopenjskega sodišča.

11.Pritožbeno sodišče glede na podatke spisa in potek postopka tudi v tem delu pritožbe zagovorniku ne more pritrditi. Postopek ugotavljanja procesne sposobnosti obdolženca je podrobneje opisan v točkah 4 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe in pri tem ni prezreti, da je obdolženec predložil zdravniško potrdilo, da ni sposoben za sojenje do 30. 4. 2024. Sodišče je zato dne 25. 3. 2024 odredilo izvedenstvo, ki je bilo sprva zaupano dr. B. B. Obdolženi se vabilom za pregled ni odzival, zaradi česar je sodišče prve stopnje odredilo prisilno privedbo obdolženca k izvedencu. Privedba ni bila realizirana, ker obdolženec ni želel odpreti vrat, policistom pa je navajal, da je bolan in nepokreten (list. št. 754). Obdolženec je še isti dan sodišče prve stopnje po elektronski pošti obvestil, da je bolan in se je v času prihoda policistov odpravljal na pregled k svojemu osebnemu zdravniku, vabilu sodišča pa se bo odzval, če bosta on in njegov zagovornik pravilno vabljena, pod pogojem, da mu bo to omogočalo njegovo zdravstveno stanje (list. št. 755). Nato je zagovornik v zvezi z narokom za dne 22. 5. 2025 (ki je bil preklican) sodišče prve stopnje med drugim obvestil, da bo na naslednji narok dne 24. 5. 2024 pristopil skupaj z obdolžencem (list. št. 759), pri čemer sta se naroka tega dne res oba udeležila. Glede na opisano postopanje zagovornika in obdolženca, zlasti ob upoštevanju vsebine prej navedenega zdravniškega potrdila, tako ne gre pritrditi pritožbenim zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje z izvedbo naroka dne 24. 5. 2024 kakorkoli kršilo pravila procesnega postopka ali obdolženčevo pravico do obrambe, saj je bil obdolženčev pristop na narok prostovoljen, četudi je bilo izvedensko mnenje v zvezi z vprašanjem procesne sposobnosti obdolženca podano kasneje. Obdolženec bi namreč lahko svojo odsotnost opravičil tudi za problematizirani narok, česar pa ni storil. Ob tem tudi ni prezreti navedb obdolženčevega osebnega zdravnika, s katerim je bilo sodišče prve stopnje v kontaktu z namenom izvedbe pregleda pri izvedencu. Ta je namreč pojasnil, da obdolženec ni nepokreten in da njegovo gibanje ni znatno omejeno. To le še utrjuje pravilnost postopanja sodišča prve stopnje v zvezi z izvedbo naroka dne 24. 5. 2024.

12.Neutemeljeni so tudi pomisleki zagovornika glede opisa kaznivega dejanja, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zagovornik meni, da niso podani vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ker v opisu manjka konkretna obljuba, ki naj bi jo C. C. prejel s strani obdolženega, nepravilni pa so tudi zaključki, da je obdolženec prepovedano obljubo plačila C. C. podal v okviru opravljanja gospodarske dejavnosti, ki jo je opravljala Družba X d.d. (v nadaljevanju X d.d.).

13.Zagovornik nima prav. Iz opisa je jasno razvidno, da se obdolžencu očita, da je C. C. obljubil nedovoljeno nagrado s tem, ko mu je obljubil, da je njemu osebno pripravljen plačati in dobro poskrbeti za njega, če mu (v zameno) pove, kakšne so ostale ponudbe oziroma katera je najvišja, da bo lahko prilagodil svojo ponudbo in mu rekel tudi, da vedno poskrbi za tiste, ki mu pomagajo. S tem je obdolženec C. C. obljubil nedovoljeno plačilo in korist za informacije o višini drugih ponudb, zaradi česar je zaključiti, da je v opisu kaznivega dejanja zakonski znak obljube nedovoljene nagrade in druge koristi v zadostni meri konkretiziran. To je sodišče prve stopnje zanesljivo pojasnilo v točki 47 razlogov izpodbijane sodbe, ko je analiziralo posamezne zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja in ustrezno argumentiralo, da so podani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Posebej je poudarilo, da zakon ne določa, da bi storilec moral drugemu obljubiti točno določeno denarno nagrado oziroma darilo ali nagrado v določenem denarnem znesku ali vrednosti premoženja. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, zato zagovornik z navedbami, da bi v opisu morala biti obljuba nedovoljene nagrade ali koristi še bolj vsebinsko konkretizirana (npr. s konkretnim zneskom oziroma uslugo) ne more doseči pritožbeno pričakovanega uspeha.

14.Enako velja tudi za pritožbeno trditev, da ni izpolnjen tudi zakonski znak opravljanja gospodarske dejavnosti, saj je šlo za t.i. slabo banko. Sodišče prve stopnje je na te pritožbene navedbe s prepričljivimi in tehtnimi razlogi odgovorilo že v točki 19 razlogov izpodbijane sodbe. Res je bila obljuba nedovoljene nagrade in koristi dana zaposlenemu pri X d.d., vendar je po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje v konkretnem primeru, pri prodaji v izreku sodbe opisanega delovnega stroja, šlo za opravljanje gospodarske dejavnosti. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se opira tudi izpodbijana sodba, namreč jasno izhaja, da je treba gospodarsko dejavnost kot zakonski znak razumeti široko. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pri tem ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb. Res je namen ustanovitve X d.d. bil v razbremenitvi sistemskih bank tako, da bo X d.d. prevzela njihove nedonosne terjatve, vendar nikakor ni mogoče trditi, da zgolj za to njenim posameznim aktivnostim na trgu ne gre pripisati gospodarske narave. Ena izmed njenih nalog X d.d. po 10.a členu Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank je bila tudi upravljanje premoženja in obveznosti, ki jih je pridobila zaradi izvedbe ukrepov za krepitev stabilnosti bank. In s tem, ko je X d.d. upravljala s tem premoženjem oziroma je na trgu v skladu z namenom njene ustanovitve razpolagala s premoženjem (premičnim ali nepremičnim), je te posamezne aktivnosti glede na obrazloženo moč opredeliti kot izvajanje gospodarske dejavnosti, zaradi česar so vsi nadaljnji tosmerni pritožbeni pomisleki zagovornika v tej smeri odveč.

15.V preostalem zagovornik v bistvenem graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi priče C. C., ki je po oceni zagovornika neverodostojna. Zagovornik v pritožbi tako podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, kateri pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, saj je pravilno ocenilo zagovor obdolženca, izpovedbo pritožbeno polemizirane priče C. C. ter preostale izvedene personalne in listinske dokaze, sprejeto odločitev pa je tudi tehtno, jasno in razumno obrazložilo.

16.Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedbi priče C. C., saj je bila njegova izpovedba tudi po oceni pritožbenega sodišča glede vseh bistvenih okoliščin primera skladna, podprta pa je tudi z izvedenimi personalnimi in listinskimi dokazi v spisu. Zagovornik ob tem skuša neuspešno prepričati v njeno verodostojnost s selektivnim izpostavljanjem posameznih delov izpovedbe navedene priče, katerim daje preveliko težo. Tako na primer navaja, da je priča C. C. v preiskavi navajala zgolj to, da naj bi obdolženec zanj "ustrezno poskrbel," ni pa navedla, kaj konkretno naj bi mu obdolženec obljubil kot protiuslugo za njegovo posredovanje pri prodaji stroja, sploh pa ne plačilo, kar pomeni da je tako priča samo sklepala, da se mu ponuja denar.

17.S takšnim pritožbenim izvajanjem se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Sodišče prve stopnje je v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da se je priča ob zaslišanju večkrat sklicevala na to, kar je povedala ob podaji ustne ovadbe, saj se takrat podrobnosti bolje spomnila, kar je logično in izkustveno sprejemljivo. C. C. pa je policistom ob podaji ovadbe jasno povedal, da mu je bil obdolženec pripravljen nekaj plačati in dobro poskrbeti zanj, če mu v zameno poda informacije o drugih ponudbah. Tako se zagovornikovo obširno polemiziranje v zvezi s tem, da je priča v prosti izpovedbi v postopku preiskave govorila le o tem, da bo poskrbel zanj in da je on zgolj sklepal, da se mu ponuja denar, izkaže kot neutemeljeno. Poleg tega je priča ob predočenju ustne ovadbe vztrajala pri tem, da navedbe iz ovadbe držijo. Sicer pa je v tem delu izpovedba C. C. potrjena tudi z drugimi dokazi, to je izpovedbami njegovih nadrejenih D. D., E. E. in F. F., pa tudi z elektronskim sporočilom, s katerim je prej navedene osebe obvestil o nesposobni ponudbi potencialne stranke (list. št. 62), kjer je izrecno omenil, da mu je obdolženec vsaj trikrat povedal, da mu je pripravljen plačati za informacijo o višini najboljše ponudbe za delovni stroj. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo C. C., da mu je obdolženec v zameno za dotične informacije o ponudbah obljubljal plačilo in pri tem, ko mu je obdolženec govoril, da bo zanj poskrbel, ni šlo zgolj za neko sklepanje, da se mu ponuja denar, kot to navaja zagovornik.

18.S ponovnim izpostavljanjem okoliščine, da so bile že pred spornim sestankom v zvezi s strojem podani dve ponudbi (dne 9. 6. 2017 in 5. 10. 2017), ter da je bila kazenskega ovadba podana šele 13. 2. 2018, pa tudi da C. C. svojih nadrejenih ni obvestil o dogodku takoj po vrnitvi s sestanka, zagovornik še dodatno poskuša vzbuditi dvom v verodostojnost izpovedbe priče C. C., vendar neuspešno. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 34 do 37 na podlagi izpovedb C. C., F. F., D. D. in E. E. ter elektronskih sporočil med zaposlenimi na X d.d. argumentirano pojasnilo, zakaj okoliščina, da kazenska ovadba ni bila podana takoj po spornem sestanku, ne vpliva na oceno verodostojnosti izpovedbe C. C., saj je slednji le ravnal v skladu z notranjimi pravili na X d.d. In četudi svojih nadrejenih ni obvestil takoj po vrnitvi v pisarno, to njegove verodostojnosti z ničemer ne omaje. Dejstvo je, da so vse navedene priče izpovedovale skladno, in sicer da je C. C. nadrejene o dogodku najprej takoj obvestil po telefonu, nato pa je nadaljnji postopek v zvezi s tem stekel dalje na podlagi njihovih internih pravil, kot je to tudi opisano in pojasnjeno v razlogih izpodbijane sodbe.

19.Prav tako je sodišče prve stopnje v točki 33 razlogov izpodbijane sodbe utemeljeno pojasnilo, da pritožbeno polemizirani predhodni ponudbi za odkup stroja z dne 9. 6. 2017 in 5. 10. 2017 ne moreta omajati izpovedbe C. C. Četudi je X d.d. že pred spornim sestankom prejel ponudbi za odkup stroja, opisanega v izreku izpodbijane sodbe, to po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje, ne pomeni, da je bil C. C. tudi seznanjen z njima, saj nista bila naslovljeni nanj osebno, zagovornikove trditve, da bi ponudbi vendarle morali pristati na njegovi mizi, pa so preveč posplošene. Enako velja glede pritožbenih navedb, da se je že v času sestave teh ponudb vedelo, da je lastnik stroja X d.d., zaradi česar po pritožbenem stališču izpovedba C. C., da je za lastništvo na delovnem stroju izvedel šele januarja 2018, ne more držati. Res je, da iz izpovedbe priče G. G. stečajnega upravitelja družbe, kjer se je ta stroj nahajal (Bioplinarna...), izhaja, da je ta obdolženca oziroma njegovo družbo v zvezi s tem strojem napotil na X d.d., kar pa ne pomeni, da je bil C. C. seznanjen s tem, oziroma da je bilo zanj takrat vprašanje lastništva tega stroja dokončno razčiščeno. G. G. je namreč hkrati pojasnil, da je bilo na X d.d. vprašanje skrbništva posameznih zadev neusklajeno, in se je sam sprva glede tega stroja pogovarjal z enim drugim uslužbencem iz X d.d., ki je bil skrbnik za Bioplinarno, na koncu pa je ugotovil, da je za premičnine odgovoren C. C. Glede navedeno zato pritožbenim očitkom ni mogoče pritrditi, izpovedbi C. C. pa ne odreči verodostojnosti.

20.Zagovornik tudi ne more uspeti s pritožbeno grajo, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na izpovedbi prič H. H. in I. I., ki o samem dogodku nista vedeli povedati ničesar. Sodišče prve stopnje tega, da priči o samem dejanju, ki se očita obdolžencu, nista vedeli ničesar, ni prezrlo, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, vendar kljub temu njuni izpovedbi glede obdolženčevega preteklega obnašanja nista zanemarljivi. Zato je sodišče prve stopnje njuni izpovedbi pri svoji dokazni oceni utemeljeno upoštevalo, saj gre za t.i. kontrolna dejstva, ki zgolj utrjujejo zaključke sodišča prve stopnje, zakaj obdolženčevemu zagovoru ni slediti in zakaj verjeti izpovedbi C. C.

21.Zagovornik kazenske sankcije ne graja, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije (49. člen KZ-1), in sicer je ugotovljenim olajševalnim okoliščinam dalo ustrezno težo in tako na tej podlagi obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo opozorilne narave, pri čemer višine pogojno določene glavne in stranske kazni ne gre spreminjati v njegovo korist na način, da bi se določili nižja glavna in stranska kazen.

22.Pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti, v skladu z določilom 383. člena ZKP, ugotovilo, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč z odločbo o kazni oziroma pogojni obsodbi prekoračilo upravičenje, ki ga ima po zakonu, saj je obdolžencu kljub temu, da mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, na podlagi 47. člena KZ-1 izreklo (tudi) stransko denarno kazen.

23.Za kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena KZ-1 je poleg kazni zapora od šestih mesecev do šestih let določena tudi denarna kazen, ki je obligatorna, saj je vezana (z uporabo veznika "in") na glavno kazen zapora. Vendar se stranska kazen lahko izreče le ob izreku glavne kazni zapora, zato je ne gre izreči, kadar je obdolžencu namesto glavne kazni zapora izrečena pogojna obsodba. Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena še obvezna stranska denarna kazen, kot je to v obravnavani zadevi primer, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je zatorej treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1. To določilo sodišču omogoča, da v pogojni obsodbi poleg določitve glavne kazni določi tudi eno ali več stranskih kazni, ob čemer sme odločiti, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo. Ker je v danem primeru sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo pogojno obsodbo z določeno glavno kaznijo zapora in preizkusno dobo, nato pa mu je na podlagi prvega odstavka 242. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 izreklo še (stransko) denarno kazen in določilo način njene izvršitve, je s tem prekoračilo upravičenje, ki ga ima po drugem odstavku 44. člena v zvezi s četrtim odstavkom 58. člena KZ-1. Stranske denarne kazni namreč ni smelo izreči, pač pa bi jo moralo najprej določiti v okviru pogojne obsodbe, (šele) nato pa poseči po institutu njene izvršitve skladno s četrtim odstavkom 58. člena KZ-1.

24.Po obrazloženem je zato pritožbeno sodišče glede na naravo ugotovljene kršitve ravnalo po prvem odstavku 394. člena ZKP in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo po uradni dolžnosti, in sicer tako, da se obdolžencu stranska denarna kazen ne izreče, temveč se v okviru izrečene pogojne obsodbe zgolj določi, in nato ta stranska kazen tudi izvrši.

25.Ostalih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče v skladu s določili 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo. Zagovornik s svojimi pritožbenimi izvajanji podaja le lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, vendar pri tem glede odločilnih dejstev ne navede ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, zato je bilo treba pritožbo, vloženo zoper prvostopenjski obsodilni izrek, kot neutemeljeno zavrniti (391. člen ZKP).

26.Ker je bila izpodbijana sodba deloma spremenjena, sodna taksa ni določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

1Tako tudi Z. Dežman v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 458.

2Nov kazenski postopek se sicer vodi pod isto opravilno številko kot prvo določeno, pri čemer je že sodišče prve stopnje v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno pojasnilo, zakaj se postopek vodi pod isto opravilno številko, kot se je vodil predhodni postopek.

3Prvotna obtožnica z 7. 2. 2020 je bila namreč vrnjena tožilstvu v odpravo pomanjkljivosti ravno iz tega razloga.

4Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 41867/2020 z dne 12. 12. 2024, tč. 6.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 44, 44/2, 47, 57, 58, 242, 242/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 18/2, 83, 83/1, 83/2, 276, 372, 372-5, 383

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSM Sodba II Kp 9875/2018

ECLI:SI:VSMB:2025:II.KP.9875.2018 Kazenski oddelek

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas