Jedro

V času škodnega dogodka veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih in od 01.01.2002 dalje veljavni Obligacijski zakonik ne določa pravic posrednih oškodovancev z izjemo odškodnine zaradi smrti bližnjega (200. člen ZOR) in posebno hudi invalidnosti bližnjega (201. člen ZOR) in jih ni mogoče širiti na družinske člane.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijanem zavrnilnem delu v znesku 24.260,99 EUR s pripadki (B/B1 glede zneska 22.591,82 EUR in B/B2 glede zneska 1.669,17 EUR s pripadki) ter v odločitvi o pravdnih stroških (III izreka) in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

S citirano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo k plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo tožeči stranki v znesku 35.000,00 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek do vtoževanega zneska 181.917,04 EUR, zavrnilo. V nadaljevanju je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika po plačilu premoženjske škode v znesku 30.057,19 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot sledi iz izreka prvostopenjske sodbe, ter tožbeni zahtevek drugotožnice za plačilo nematerialne škode v znesku 62.593,89 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, ter tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 5.313,12 EUR v 15 dneh, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Zoper citirano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del citirane sodbe zaradi bistvenih kršitev procesnih pravil, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavnih pravic pritožnikov, s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v njenem zavrnilnem delu in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del citirane sodbe zaradi bistvenih kršitev procesnih pravil, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obsegu, ki se nanaša na tožniku dosojeno nematerialno škodo (prvi odstavek točke I izreka, drugi odstavek točke I izreka), ki se nanaša na zavrnjen del tožbenega zahtevka za drugotožnico v znesku 62.593,89 EUR (točka II izreka) ter zavrnjeni del tožbenega zahtevka v znesku 500,75 EUR s pripadki (ki se nanaša na odvzeto pištolo), znesek 3.964,28 EUR (ki se nanaša na škodo zaradi službene uniforme) in znesek 1.331,16 EUR (ki se nanaša na tožniku nastale stroške v postopkih) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem obsegu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih ali v pritožbah pravdnih strank očitanih kršitev procesnih pravil. Sodišče druge stopnje zato v tem obsegu povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, v zvezi z pritožbenimi izvajanji tožeče in tožene stranke pa le še dodaja:

1. K temelju odškodninske odgovornosti in k višini: V zvezi s pritožbenim ugovorom tožene stranke, da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, ker je škodni dogodek nastal že z izdajo odločbe Ministrstva za notranje zadeve, opr. št. 0011/4-XVII-15788 z dne 16.08.1996, odločba o sprejemu v državljanstvo za tožnika pa je bila izdana 28.01.2003, ter je tožnik zato že 16.08.1996 izvedel za povzročitelja škode, sodišče druge stopnje to pritožbeno grajo v celoti zavrača. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaranje pričelo teči 28.01.2003, ker je tožnik šele takrat izvedel, da je sprejet v slovensko državljanstvo (pred tem pa je bilo slednje še negotovo dejstvo), zato triletni zastaralni rok do vložitve tožbe dne 19.01.2006 še ni potekel. Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožbeno grajo tožene stranke, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ker le-ta v postopku za izdajo državljanstva ni ravnalo protipravno in da zato nepravilna upravna ali sodna odločba ne more biti temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je glede temelja odškodninske odgovornosti le-tega skrbno obrazložilo v razlogih na strani 13 (od tretjega odstavka dalje v točki I, ter na strani 14 izpodbijane sodbe), kjer je ugotovljeno, da je upravni organ ravnal protipravno, kar izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 27.06.2001, opr. št. I Up 34/99. Ker je zaradi vsega povedanega moral tožnik čakati na izdajo pozitivne odločbe o državljanstvu do dne 28.01.2003, odločbo o stalnem prebivališču pa je pridobil 08.03.2004, je vsekakor podan temelj odškodninske odgovornosti, ravnanje upravnih organov Republike Slovenije pa predstavlja civilni delikt, zaradi katerega je tožniku nastala škoda. Pri tem tožene stranke ne eskulpira odgovornosti niti njena diskrecijska pravica, po kateri ima možnost zavrniti sprejem v državljanstvo iz razlogov nevarnosti za varnost države (saj se je kasneje očitno izkazalo, da ta nevarnost ne obstoji in ne glede na kasneje odpadlo pravno podlago iz tretjega odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije). Kot pravilno zatrjuje tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, tožeči stranki ni dokazano niti očitano, da bi storila kakršnokoli kaznivo dejanje iz 15. ali 16. poglavja KZ SFRJ, naperjeno proti Republiki Sloveniji, zato ni bilo razlogov, da bi tožeča stranka morala na uveljavitev svojih pravic čakati več kot 10 let. 2. K odškodnini za nematerialno škodo za prvotožnika: Iz naslova odškodnine za nematerialno škodo - duševnih bolečin, ki so v vzročni zvezi z dolgotrajnim postopkom za pridobitev državljanstva, to je od 14.07.1992 do 28.01.2003 je tožnik kot posledico na zdravju utrpel akutno stresno reakcijo (F 43,0), ki je zaradi prolongiranih stresnih dogodkov prešla v prilagoditveno motnjo (F 43,2) in vsebuje subjektivno stisko, čustveno motenost, pretežno depresivnost z občasnimi samomorilskimi idejami, moteno socialno funkcioniranje, moteno spanje, psihosomatske težave s srcem, glavobole in depresivno zavrto mišljenje. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo vse opisane duševne bolečine (ki po vsebini sodijo v kategorijo zmanjšanja življenjske aktivnosti ter poseg v človekove pravice - razlogi na strani 14, 15, 16 in 17 izpodbijane sodbe, ki jih sodišče druge stopnje v celoti povzema). Vsekakor pa je poudariti, da je vtoževana odškodnina v znesku 166.917,00 EUR, kolikor zahteva tožnik iz tega naslova, zahtevana v previsokem znesku in predstavlja na prvi stopnji dosojena satisfakcija v znesku 30.000,00 EUR primerno odškodnino za škodo, ki je toženki nastala zaradi duševnih bolečin zaradi porušenega psihičnega stanja, ki so ga spremljale zgoraj opisane posledice, ki še trajajo, saj se tožnik še sedaj zdravi pri psihiatru.

V primernem znesku pa je dosojena tudi satisfakcija za prestani strah, ki ga je sešteto trpel tožnik en mesec v obliki strahu za eksistenco, lastno zdravje in družinsko življenje, ter nato v obdobju od 14.07.1992 do 28.01.2003 strah srednje hude intenzivnosti (1/3 tega časa) in strah blažje intenzitete (2/3 tega časa), kar opravičuje na prvi stopnji odmerjeno satisfakcijo za to obliko nepremoženjske škode v znesku 5.000,00 EUR, v presežku pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek do vtoževanih 15.000,00 EUR iz tega naslova kot previsok zavrnilo.

3. K odškodnini za materialno škodo: V zvezi s pritožbeno grajo tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na znesek 500,75 EUR (zaradi odvzete pištole) na znesek 3.964,28 EUR (zato ker tožnik ni dobil službene uniforme) in zaradi plačila 1.331,16 EUR zaradi stroškov postopkov, pa sodišče druge stopnje v celoti povzema razloge v točki 3 in 4 na strani 21 izpodbijane sodbe, ter točke 5 na strani 22 izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji tožeče stranke v tem obsegu pa le še dodaja: Do službene uniforme tožnik ni bil upravičen, ker v tem obdobju ni bil zaposlen. Za privatne namene je nikakor ni mogel in tudi ne smel uporabiti, zato v njegovi premoženjski sferi ni nastala nikakršna škoda (točka 1 na strani 20 in 21 izpodbijane sodbe). Glede stroškov postopkov je potrebno o njih odločiti v teh postopkih in le-ti ne morejo biti predmet posebne odškodninske tožbe (točka 3 na strani 21 izpodbijane sodbe). Glede odškodnine za odvzeto pištolo znamke Beirette, skupaj s šest naboji, je tožbeni zahtevek zastaral, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v razlogih v točki 4 na strani 21 izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje pa je tožniku glede na podan temelj odškodninske odgovornosti nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek po priznanju vrednosti certifikata v znesku tedaj 400.000,00 SIT oziroma sedaj 1.669,17 EUR. Ne glede na stališče sodišča prve stopnje, da tožnik v času ko se je državljanom Republike Slovenije podeljeval certifikat v vrednosti 400.000,00 SIT, državljanstva še ni imel, pa je potrebno glede na zgoraj povedano odpraviti kršitve človekovih pravic z vzpostavitvijo stanja, ki je obstajalo pred kršitvijo. Enako velja za materialno škodo, ki jo tožnik uveljavlja zaradi izgube na zaslužku, ki jo je utrpel v posledici zavrnitve sprejema v slovensko državljanstvo, ki se je kasneje izkazalo kot nezakonito, izgubil zaposlitev že leta 1992, brez zaposlitve pa je bil do 01.07.1998, ko se je upokojil. Po povedanem se pokaže, da obstoji vzročna zveza tudi za materialno škodo, ki jo je utrpel tožnik zaradi izgube zaposlitve. V ponovljenem postopku pa je potrebno odločiti še o višini le-te, ter o višini škode, ki je tožniku nastala zaradi okoliščine, ker ni dobil certifikata (upoštevaje pri tem trditveno podlago, saj višina vrednosti certifikata nikakor ni enaka nominalnemu znesku, ter k temu znesku pripisanim zakonskim zamudnim obrestim).

Sodišče druge stopnje je zato odločbo sodišča prve stopnje v tem obsegu razveljavilo glede zneska 22.591,82 EUR (zaradi izgube na zaslužku) in zneska 1.669,17 EUR (vrednost certifikata), oboje s pripadki in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi določil prvega odstavka 354. člena ZPP, ker opisanih pomanjkljivosti v postopku na drugi stopnji ni mogoče odpraviti brez da bi sodišče druge stopnje posegalo v pravico do dvostopenjskega sojenja, ki je ustavno varovana kategorija.

4. K odškodnini za nematerialno škodo za drugotožnico: Ne glede na v pritožbi zatrjevana ustavna jamstva, v času škodnega dogodka veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR in od 01.01.2002 dalje veljavni Obligacijski zakonik - OZ ne določa pravic posrednih oškodovancev z izjemo odškodnine zaradi smrti bližnjega (200. člen ZOR) in posebno hudi invalidnosti bližnjega (201. člen ZOR) in jih ni mogoče širiti na družinske člane. Drugotožeča stranka nima statusa direktnega oškodovanca, da bi ji šla odškodnina po 200. členu ZOR, saj tožena stranka v odnosu do nje ni ravnala protipravno.

Kar zadeva v pritožbi tožeče stranke zatrjevane relativne kršitve procesnih pravil (285. člen ZPP, ki se nanaša na materialno procesno vodstvo) pa slednje predstavlja relativno kršitev procesnih pravil, ki bi jo tožeča stranka morala v smislu določil prvega odstavka 286.b člena ZPP-D uveljavljati najkasneje do konca glavne obravnave, česar pa tožeča stranka ni storila, zato je z temi izvajanji v pritožbenem postopku prekludirana.

Ker je sodišče druge stopnje delno razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, je razveljavilo tudi odločitev v njenem stroškovnem delu na podlagi določil tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Odločba o delni potrditvi izpodbijane sodbe temelji na 353. členu ZPP.