Jedro

2. odstavek 115. čl. ZPP poleg opravičila kot pogoj za preložitev zahteva tudi izkazanost opravičljivega razloga. Ta razlog mora stranka izkazati z zdravniškim opravičilom, ki ga sodišče pri zdravniku lahko preveri. Ugotavljanje strankine sposobnosti udeležiti se naroka z izvedencem ne pride v poštev, ker za dokazovanje tega dejstva zakon predvideva bistveno bolj ekonomično sredstvo dokazovanja.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in sodba, kolikor se nanaša na 3. toženo stranko, potrdi.

Pritožba zoper sklep se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi 1. točko sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, v kateri je tožencema naložena obveznost, da solidarno z družbo L.M. d.o.o. plačata posamezne denarne zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 439.760,00 SIT (1.835,09 €) izvršilnih stroškov, tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožencema je naložilo obveznost povrniti 2.558,00 € pravdnih stroškov tožeče stranke. S popravnim sklepom je izrek sodbe dopolnjen s podatkom o vrsti sklepa (sklep o izvršbi) in opravilno številko sklepa (Ig 2004/09028), o usodi katerega je bilo s sodbo odločeno.

Tretje tožena stranka se pritožuje zoper sodbo in sklep. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je izrek sodbe nerazumljiv in neizvršljiv, ker ne navaja, kateri sklep o izvršbi naj bi glede tožencev ostal v veljavi (14. točka 2. odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Druga procesna kršitev naj bi bila storjena z zavrnitvijo prošnje za preložitev glavne obravnave, ki se je ob udeležbi substituta tretjetoženčevega pooblaščenca in odsotnosti tretjega toženca vršila dne 4.5.2009. Navaja, da substitut ni spreminjal prej navedenih razlogov za preložitev. Izjavo, da se toženec ne more udeležiti glavne obravnave, je zgolj dopolnil s podatkom, da se tretji toženec že vse od 24.3.2009 ni sposoben pripraviti na obravnavo. Tretji toženec ima manično depresivno psihozo, katere posamezne faze so dolgotrajne. Ker je bolezen trajala že dalj časa pred narokom, ni šlo za nepričakovano okoliščino, vendar pa za kronično duševno bolezen, ki bi se ob udeležbi na naroku lahko poslabšala. Meni, da bi sodišče moralo slediti predlogu za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ugotovil, ali se je bil tretji toženec sposoben udeleževati obravnav v spornem obdobju. Tretjetoženčeva nesposobnost udeleževati se obravnav je razvidna tudi iz predloženega zdravniškega potrdila. Pri tem je nepomembno, da postopek traja od leta 2004 dalje. Izrecno zanika, da bi bil njegov namen zavlačevanje postopka. Trdi, da je bila tretjemu tožencu odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP.

Pritožbo zoper sklep tretje toženi vlaga iz vseh treh, z ZPP predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo razveljavitev, ker sklep ne odpravlja pomote. Sklicuje se na svojo pritožbo zoper sodbo, v kateri je opozoril, da je izrek sodbe nerazumljiv in zato neizvršljiv; ne gre za očitno pisno pomoto, ki bi jo bilo mogoče odpraviti s popravnim sklepom. Ugovora v pritožbi zoper sodbo ni mogoče šteti za predlog za izdajo popravnega sklepa. Meni, da v sodbi vsebovane napake ni mogoče odpraviti s popravnim sklepom. Razen tega je popravni sklep izdan več kot pol leta po izdaji sodbe in vložitvi pritožbe zoper sodbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo Uvodoma sodišče ugotavlja, da se pritožuje le tretji toženec, zato je glede drugega toženca sodba sodišča prve stopnje že pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350 čl. ZPP).

V pisni prošnji za preložitev glavne obravnave je tretji toženec zatrjeval, da se za dne 4.5.2009 razpisane glavne obravnave zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more udeležiti, in sicer ker je ni sposoben spremljati in ker bi udeležba na njej povzročila poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Na glavni obravnavi je substitut tretje toženčevega pooblaščenca prošnjo dopolnil s podatkom, da se tretje tožena stranka na glavno obravnavo ni mogla pripraviti. Pravdne nesposobnosti tretjega toženca ni zatrjeval; predlagal je postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi ugotovil zdravstveno stanje tretjega toženca in pridobitev tretjetoženčeve zdravstvene dokumentacije.

Pravica do izjavljanja v postopku (5. čl. ZPP) je ena temeljnih pravic stranke. Odraža se v procesnih določilih, ki zagotavljajo kontradiktoren postopek. Kontradiktornost mora biti zagotovljena v vseh fazah postopka, tudi na glavni obravnavi. Nedvomno je torej stranka tista, ki izbere, ali bo poleg pooblaščenca tudi sama sodelovala na naroku. To svojo pravico pa mora izvajati racionalno, biti skrbna, kajti le tako lahko sodišče uresniči načelo ekonomičnosti postopka (11. čl. ZPP), ki ga zavezuje, da postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manj stroški. Le tako je mogoče zagotoviti kontinuirano delo na zadevi.

Tretji toženec ima zdravstvene težave (bipolarno motnjo, manično depresivno psihozo), zaradi katerih je v daljših časovnih obdobjih, nepredvidljivih tako glede nastopa kot glede trajanja, nesposoben aktivno sodelovati v postopku. Ta njegova posebnost mu narekuje posebno skrbnost. Da je postopek v teku, tretji tožnik ve že od januarja 2005 dalje. Marca 2007 mu je bil vročen sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 141/2007, iz katerega je razbral, da se bo tožnikov zahtevek zoper njega obravnaval v pravdnem postopku. Vloga tožeče stranke, v kateri je natančno pojasnjeno dejansko stanje, mu je bila vročena dne 10.4.2009. Vabilo na prvi narok za glavno obravnavo mu je bilo vročeno 18.3.2009. Na vsa ta dejanja sodišča in nasprotne stranke je reagiral zgolj tako, da je po drugem tožencu na prvi narok za glavno obravnavo poslal potrdilo, da mu zdravstveno stanje ne dovoljuje udeležbe na naroku. Vabilo na drugi narok, ki se je vršil dne 4.5.2009, je prejel dne 17.4.2009, sodišče pa je za preložitev naroka zaprosil šele 30.4.2009. Potrdila, ki bi potrjevalo, da se zaradi zdravstvenega stanja tudi drugega naroka ne more udeležiti, ni predložil. Če odmislimo navedbe v ugovoru, se tretji toženec v pravdo sploh še ni spustil, kljub temu, da je prejel obsežno pripravljalno vlogo tožeče stranke in bil vabljen na dva naroka. Zaradi zdravstvenega stanja, kakršno opisuje v pritožbi (dolgotrajne faze bolezni, v kritičnem času naj bi trajala že pred 24.3.2009 in še vedno v času sestave pritožbe 1.6.2009) bi moral posvetiti posebno skrb temu, da njegove navedbe in dokazi pravočasno pridejo do sodišča. Glede na njegovo bolezen bi bilo pričakovati, da bo pisno reagiral na vlogo tožeče stranke in takoj po nastopu zdravstvenih težav, vsekakor pa takoj po prejemu vabil reagiral na poziv sodišča. Toženec ni storil nič drugega, kot to, da je par dni pred drugim narokom ponovno zaprosil za preložitev obravnave, brez novega dokazila o nesposobnosti za sodelovanje na naroku. Na osnovi take prošnje glavne obravnave ni mogoče preložiti. 2. odstavek 115. čl. ZPP poleg opravičila kot pogoj za preložitev zahteva tudi izkazanost opravičljivega razloga. Ta razlog mora stranka izkazati z zdravniškim opravičilom, ki ga sodišče pri zdravniku lahko preveri. Ugotavljanje z izvedencem ne pride v poštev, ker za dokazovanje strankine sposobnosti udeležiti se naroka zakon predvideva bistveno bolj ekonomično sredstvo dokazovanja. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da toženčevo ravnaje pomeni izmikanje postopku oz. zlorabo pravic, zato prošnji za preložitev utemeljeno ni sledilo.

O pritožbi zoper sklep Sklep, o usodi katerega je odločeno z izpodbijano sodbo, je v izreku sodbe determiniran zgolj z datumom izdaje. Kljub temu ni mogoče slediti pritožniku, da sklep s tem ni individualiziran in da je izrek sodbe zaradi skope označbe sklepa nerazumljiv in neizvršljiv. Niti Zakon o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ (2. odstavku 62. čl ZIZ) niti ZPP, na katerega ZIZ napotuje (3. odstavku 436. čl. ZPP), ne določata podatkov, s katerimi mora biti obravnavni sklep opisan, jasno pa je, da mora biti ta sklep opredeljen tako, da je individualiziran, torej prepoznaven med vsemi drugimi sklepi. V sodnem spisu obstaja samo en sklep z datumom 15.12.2004 in vsi, v obrazložitvi povzeti podatki ustrezajo temu sklepu. Med podatki iz obrazložitve sodbe, kjer je opisan predmet obravnavanja, in uvodom sodbe, v katerem so navedene stranke ter izrekom sodbe ni nobenega nasprotja. Nobenih indicev, ki bi vzbujali dvom, o veljavnosti katerega sklepa je odločeno, ni. V sodbi je torej sklep ustrezno individualiziran - nobenega dvoma ni, da je sodišče odločalo o veljavnosti sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2004/09028 z dne 15.12.2004 (v sodnem spisu na list. št. 11-16). S popravnim sklepom so bili v izogib ponovnim ugovorom v nadaljnjih postopkih dodani zgolj podatki, ki sklep dodatno determinirajo. Pritožbenim razlogom, da ne gre za popravni sklep, zato ni mogoče slediti. Izdaja popravnega sklepa ni časovno omejena; njegova izdaja ni vezana na predlog stranke.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, sta na osnovi 353. čl. in 2. točke 365. čl. ZPP pritožbi zavrnjeni.