Jedro

V skladu z določbo 101. člena Zakona o sodiščih so okrožna sodišča stvarno pristojna za odločanje o predlogih za izdajo začasne odredbe, vloženih pred začetkom spora, o katerem bo sodišče odločalo po pravilih o gospodarskih sporih.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v K. v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil, da družba A. d.o.o. ne sme odtujiti ali obremeniti nepremičnine na I., ki je vpisana v vlož. št. 2007 k.o. I.. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje citiralo določbi 1. odst. 493. člena in 2. odst. 501. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in na podlagi uporabe le-teh zaključilo, da je predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve neutemeljen, zato ga je zavrnilo.

Proti temu sklepu se je pritožil upnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje povzelo tri zakonske določbe, ki v konkretnem primeru ne povedo nič in pavšalno ugotovilo, da upnik v obravnavanem primeru ni izkazal svoje denarne terjatve. Pritožnik poudarja, da 270. člen ZIZ zahteva le verjetnost obstoja terjatve, ki jo mora upnik izkazati, ki pa pomeni ravno nasprotno od tistega, kar zahteva prvostopno sodišče, ki zahteva, da mora upnik imeti že izdano pravnomočno sodno odločbo, da bi lahko dosegel izdajo začasne odredbe. Zdi se, da je prvostopno sodišče spregledalo 267. člen ZIZ, ki določa, da je začasno odredbo mogoče izdati tudi pred uvedbo sodnega postopka, pritožnik pa opozarja tudi na določbo 3. odst. 270. člena ZIZ, da upnik ni dolžan izkazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi s predlagano odredbo dolžnik utrpel le neznatno škodo. Vse to je upnik v predlogu izkazal in podkrepil z dokazi, prvostopno sodišče pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, zato po njegovem zatrjevanju ni razumljivo, čemu sodišče ni razsojalo o dejanskem stanju in presodilo, če so podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Prvostopno sodišče je v celoti napačno uporabilo materialno pravo, saj je zgrešilo vsebino in pomen 493. člena in 501. člena ZGD. Pritožniku ni jasno, kaj je sodišče poskušalo doseči s citiranjem 493. člena ZGD. V vsakem primeru izstopa ali izključitve družbenika iz družbe ima izključeni družbenik ali družbenik, ki izstopi iz družbe, terjatev do družbe verjetno izkazano, kajti najmanj ima zahtevek iz naslova zmanjšanja osnovnega kapitala družbe, ki je edina lahko v takih primerih dolžnik. Pritožnik vztraja, da je napačna uporaba določbe citiranega člena zakona privedla do napačne odločitve, saj že iz 501. člena ZGD izhaja, da že po samem zakonu nastopi obveznost družbe do družbenika. Glede na to, da družbenik - upnik napoveduje izstop iz družbe, je pravzaprav terjatev do družbe že sama po sebi verjetno izkazana. Toda prvostopno sodišče ponovno napačno uporablja materialno pravo in zatrjuje, da šele pravnomočna sodna odločba izkazuje terjatve družbenika do družbe. Slednje sicer drži, navaja upnik, vendar pa ravno zato ZIZ zahteva verjetnost izkazane terjatve, ki pa nastopi že s tem, da družbenik napove tožbo na izstop iz družbe. V konkretnem primeru je upnik celo specificiral višino terjatve, kar je po sodni praksi eden od nujnih pogojev za izdajo začasne odredbe, zato ni razumljivo, da sodišče ni ugotovilo verjetnega obstoja terjatve. Poleg tega pa, glede na predlagan predmet zavarovanja, upniku ni potrebno izkazati nobene nevarnosti, glede na to, da bi družba utrpela zgolj neznatno škodo, kar je upnik v predlogu dokazal, prvostopno sodišče pa se do tega ni opredelilo. Na koncu pritožnik izraža kritiko izpodbijanega sklepa, ki je po mnenju pritožnika neobrazložen, konfuzen in v celoti materialnopravno zgrešen in zato za pritožnika, ki je svoj predlog obširno utemeljil in podkrepil z dokazi, žaljiv. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi odločbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa mora po uradni dolžnosti paziti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja, da je sklep sodišča prve stopnje pomanjkljivo obrazložen. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe obrazložilo s tem, da upnik ni izkazal svoje denarne terjatve, ker je po 1. odst. 493. člena ZGD z družbeno pogodbo lahko določeno, da je družba dolžna v korist enega ali več družbenikov nekaj dati, opustiti ali dopustiti, v predloženi družbeni pogodbi pa ni takšne določbe o obvezi družbenika. Nadalje je prvostopno sodišče še citiralo 2. odst. 501. člena ZGD, ki določa, da sme družbenik s tožbo od družbe zahtevati izstop, če obstajajo utemeljeni razlogi, tega pa upnik ni verjetno izkazal, saj bi moral, kot razlaga prvostopno sodišče, predložiti pravnomočno sodno odločbo o izključitvi, zato njegovemu predlogu ni bilo ugodeno in se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z drugimi predpostavkami za izdajo začasne odredbe. Zakaj je sodišče prve stopnje uporabilo citirane materialnopravne določbe glede na upnikov predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve, sodišče prve stopnje ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu torej zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj so razlogi za odločitev nejasni in pomanjkljivi, kar pritožbenemu sodišču onemogoča, da bi izpodbijani sklep preizkusilo in odgovorilo na pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), in sicer stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v K., to pa zato, ker gre v obravnavanem primeru za spor med družbenikom (upnikom) in družbo (A. d.o.o.). Po določbi 482. člena ZPP veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih tudi v sporu med družbenikom in družbo, za gospodarske spore pa so po določbi 6. točke 2. odst. 32. člena ZPP pristojna okrožna sodišča, ne glede na vrednost spornega predmeta. V skladu z določbo 101. člena Zakona o sodiščih so okrožna sodišča stvarno pristojna za odločanje o predlogih za izdajo začasne odredbe, vloženih pred začetkom spora, o katerem bo sodišče odločalo po pravilih v gospodarskih sporih. Zato je v obravnavanem primeru za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v K., kateremu je obravnavana zadeva odstopljena, in ki bo moralo v okviru novega odločanja o predlogu ponovno presoditi, ali so, glede na zatrjevano bodočo vložitev tožbe na izstop družbenika, podane predpostavke za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja upnikove denarne terjatve po 270. členu ZIZ, kot zatrjuje upnik. Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da je upnikov predlog za zavarovanje z začasno odredbo nepopoln. Sklep o izdaji začasne odredbe ima učinek sklepa o izvršbi, zato mora predlog vsebovati tudi sredstvo zavarovanja, ki pa je v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki vsebuje le prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, izostalo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.