Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru, glede na ugotovljeno služnost hoje in vožnje, dostop do parcele tožeče stranke ni sporen in zato glede tega vprašanja ni ovir za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.1.2002 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbam B.Ž. in K.Ž. (strank z interesom v tem upravnem sporu) ter T. in I.H. zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 4.6.2001, odločbo odpravila ter zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. S prvostopno upravno odločbo je bilo investitorju V.V. d.o.o. izdano enotno dovoljenje za adaptacijo in spremembo namembnosti pasarske delavnice v skladišče gotovih zdravil na zemljišču parc. št. 1853/6 k.o. V., pod tam navedenimi pogoji.

Tožena stranka je prvostopno odločbo odpravila, ker naj bi bilo v obravnavanem primeru sporno, ali ima tožeča stranka kot investitor zagotovljeno pravico dostopa do objekta. Do objekta, za katerega se daje dovoljenje, je namreč določen dostop po obstoječi dovozni poti po služečih zemljiščih, pri čemer ni sporno, da služnost res poteka po teh zemljiščih v korist investitorjeve parcele, saj je to razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska. V tem izpisku pa obseg in način služnosti ni natančno naveden, tako ni mogoče presoditi o utemeljenosti pritožbenih navedb pritožnikov, ki se nanašajo na širitev služnosti. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in obrazloženo, saj prvostopni organ ni ugotavljal dejanskih okoliščin, ki opredeljujejo način in obseg služnosti. Upravni organ prve stopnje bo zato moral v ponovnem postopku ugotoviti v kakšnem obsegu in za kakšen način izvrševanja je bila služnost ustanovljena, kako se je služnost dejansko izvajala in kako dolgo ter čemu je bila namenjena.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je v tej zadevi med strankama sporen dostop do zemljišča, na katerem se izvaja poseg po enotnem dovoljenju za gradnjo. Med strankami sicer ni sporno, da dostop poteka preko služečih parcel, št. 1853/5, 1853/4, 1853/9, 1853/8 in 1853/7 v korist zemljišča, parc. št. 1853/6, vse k.o. V. Po mnenju strank z interesom in tožene stranke je sporen predvsem obseg te služnosti, kar pa ni stvar upravnih organov in ni stvar izdaje dovoljenj za poseg v prostor, ampak je to v pristojnosti sodnega postopka. Dostop do parcele investitorja - tožeče stranke, glede na ugotovljeno služnost, ni sporen. Samemu dostopu oziroma obstoju služnostne poti pa nihče ne ugovarja, torej ima investitor zagotovljen dostop do zemljišča (služnost hoje in vožnje), kar zadosti pogojem glede dovoljenosti gradnje in zato glede tega vprašanja ni ovir za izdajo dovoljenja za poseg v prostor.

Stranki z interesom K. in B.Ž. vlagata pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da je ravno zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja tožena stranka izdala odločbo, ki jo sedaj odpravlja izpodbijana sodba. ZGO določa, da mora imeti vsaka gradbena parcela svoj dostop. Ob predložitvi takšnega dokaza po investitorju, pa mora upravni organ presoditi ali je dostop, ki ga izkazuje investitor, zadosten za nameravani gradbeni poseg. Ker dostop ni bil ovrednoten glede na nameravani gradbeni poseg, je tožena stranka pravilno odpravila prvostopno odločbo. V obravnavanem primeru je treba upoštevati, da je investitor začel z gradnjo brez dovoljenja in jo je tudi že končal. Da je objekt, ki stoji na parc. št. 1853/6, po uporabni površini več kot trikrat večji kot nekdanja pasarska delavnica. Da je namembnost novega objekta druga kot stara delavnica in s tem povezana frekvenca vozil in prevozov bistveno večja kot je bila v času delovanja pasarske delavnice. Obseg zemljišča dostopa in s tem obseg možnega dostopa do zemljišča investitorja, je predhodno vprašanje za postopek izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo. Za ugotovitev obsega služnosti je glede na stvarnopravni zakonik res sicer podana pristojnost rednega sodišča. Prav zato pa bi upravni organ moral prekiniti postopek izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo do pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja po pristojnem sodišču. Menita, da je obseg dostopa tisto predhodno vprašanje, ki mora biti razjasnjeno v celoti, preden se odloča o zadevi. Predlagata, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi odločbo tožene stranke.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo navaja, da obseg služnosti ne predstavlja predhodnega vprašanja pri izdaji enotnega dovoljenja za gradnjo. Za izdajo upravne odločbe za poseg v prostor je relevantno le, da je dostop izkazan z lastninsko pravico ali pravico služnosti. Nerelevantne so navedbe strank v pritožbi, da je namembnost spremenjena. Ne gre za neugotovljeno vprašanje dejanskega stanja, saj vprašanje glede obsega služnosti sploh ne more biti predmet upravnega postopka za izdajo dovoljenja za poseg v prostor. Gre torej samo za pravno vprašanje, na katerega pa je sodišče prve stopnje odgovorilo in se tožeča stranka z navedbami v izpodbijani sodbi v celoti strinja. Predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru, glede na ugotovljeno služnost (hoje in vožnje), dostop do parcele tožeče stranke ni sporen in zato glede tega vprašanja ni ovir za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki se nahaja med upravnimi spisi, nesporno izhaja, da je na služečih zemljiščih vpisana služnost v korist gospodujočega zemljišča. Služnost je vpisana v obsegu hoje in vožnje, sicer pa nima posebnih omejitev, na primer glede načina oziroma vrste prevoznih sredstev, števila voženj in podobno. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je obseg služnosti stvar dogovora strank samih, v primeru pa, da bo glede obsega služnosti prišlo do spora, je to vprašanje, ki se rešuje pred rednim sodiščem.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor strank z interesom, da obseg služnosti predstavlja predhodno vprašanje za upravni postopek izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo in da bi upravni organ moral prekiniti postopek izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo do pravnomočne rešitve spornega vprašanja po pristojnem sodišču. V obravnavanem primeru je nedvomno izkazano, da ima tožeča stranka vknjiženo služnostno pravico hoje in vožnje po zemljišču strank z interesom. Navedeno med strankami ni sporno. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da, kolikor bodo stranke z interesom menile, da prihaja do širitve služnosti, bo mogoče ta problem reševati ali z dogovorom ali v postopku pred rednim sodiščem. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da določitev kakšna bo služnost, je stvar dogovora samih strank, ne pa upravnega organa v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo strank z interesom zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.