Jedro

Od leta 1987 do prodajalčeve smrti je imela tožeča stranka premoženjske pravice na kupljenih nepremičninah v razmerju do prodajalca na podlagi kupoprodajne pogodbe (učinek inter partes). S prodajalčevo smrtjo pa je tožeča stranka premoženje izgubila, saj je z dnevom smrti zemljiškoknjižnega lastnika postalo to premoženje del zapuščine.

Če je tožeča stranka menila, da bo z revizijo zoper pravnomočno sodbo uspela, to ne more biti podlaga za sklepanje, da po prejemu pravnomočne sodbe, s katero je bil njen zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah zoper dediče zavrnjen, za škodo še ni zvedela. Že na podlagi pravnomočne sodbe je imela namreč zbrane vse elemente, da določi višino odškodninskega zahtevka; stališča v tožbi, da ji je bila višina škode znana šele z dnem, ko je prejela odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije pa tožeča stranka ni utemeljila z nobenimi relevantnimi dejstvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi plačila 118.964,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2010 do plačila in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 2.399,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, v kateri je navedla, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje in odločitev sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka predmetno odškodninsko tožbo, ki jo je utemeljevala na 26. členu Ustave RS, vložila na sodišče 13. 9. 2010. Sledilo je ugovoru zastaranja, ki ga je podala tožena stranka in zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

6. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (1. odstavek 352. člena OZ). V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (2. odstavek 352. člena OZ).

7. Ugotovljena dejstva, ki jih tožeča stranka ne izpodbija: - pravna prednica tožeče stranke je s prodajalcem nepremičnine I. J. sklenila kupoprodajno pogodbo z dne 11. 8. 1987, s katero je kupila nepremičnine od takratnega zemljiško knjižnega lastnika; predlog za vpis lastninske pravice je na pristojno zemljiško knjižno sodišče vložila 1. 10. 1987; - predlog za vpis lastninske pravice na ime tožeče stranke je sodišče prejelo, ni pa ga obravnavalo, ker ga je izgubilo; do smrti prodajalca (16. 9. 1999) je ostala prodana nepremičnina v zemljiški knjigi vpisana še vedno na ime prodajalca; - tožeča stranka je v zapuščinskem postopku po I. J. v letu 2000 zvedela, da zemljiško knjižno sodišče ni odločilo o njenem predlogu za vpis lastninske pravice na kupljenih nepremičninah - tožeča stranka je zoper dediče prodajalca vložila tožbo na ugotovitev lastninske pravice. S pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 6161/2005 z dne 14. 6. 2006 je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper dediče prodajalca zavrnjen. Sodba je bila tožeči stranki vročena 22. 6. 2006. - zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom II Ips 767/2006 z dne 19. 2. 2009 revizijo tožeče stranke zavrnilo; - tožeča stranka je vložila odškodninsko tožbo zoper R. S. 13. 9. 2010; v tožbi je zatrjevala, da se je njeno premoženje, ki ga je pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe, zmanjšalo zaradi malomarnega ravnanja zemljiško knjižnega sodišča, ker je opustilo vpis lastninske pravice na podlagi pravilno vloženega in popolnega predloga pravne prednice tožeče stranke.

8. Pravno priznana škoda je v skladu z določbo 132. člena OZ zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih in duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Iz trditev tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala škodo in njeno višino, nedvomno izhaja, da je zoper toženo stranko uveljavljala odškodnino zaradi zmanjšanja premoženja, torej zaradi navadne premoženjske škode. Od leta 1987 do prodajalčeve smrti je imela tožeča stranka premoženjske pravice na kupljenih nepremičninah v razmerju do prodajalca na podlagi kupoprodajne pogodbe (učinek inter partes). S prodajalčevo smrtjo pa je tožeča stranka premoženje izgubila, saj je z dnevom smrti zemljiškoknjižnega lastnika postalo to premoženje del zapuščine. Škode zaradi preprečitve premoženja (izgubljenega dobička) tožeča stranka ni uveljavljala. Le če bi uveljavljala škodo zaradi preprečitve povečanja premoženja, bi bil pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ji je škoda nastala že leta 1987, ker bi bila ob normalnem teku stvari do konca leta 1987 nepremičnina na ime pravnega prednika tožeče stranke lahko vpisana v zemljiško knjigo.

K presoji prvostopnega sodišča, da je do vložitve tožbe že potekel subjektivni triletni rok iz 1. odstavka 352. člena OZ za odškodninsko terjatev zaradi navadne škode.

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je za povzročitelja in škodo tožeča stranka zvedela v zapuščinskem postopku po I. J., leta 2000. Ugotovljenemu dejstvu, da je tožeča stranka zvedela za povzročitelja škode leta 2000, tožeča stranka s pritožbo pritrjuje. Glede zaključka sodišča prve stopnje, da je tudi za škodo, ki jo vtožuje, zvedela leta 2000 pa navaja: „Torej je tožeča stranka prvič zvedela za škodo, ki ji nastaja šele leta 2000, vendar ji škoda še ni nastala, ker je imela zahtevek zoper dediče prodajalca.“ Sodišče prve stopnje pa je presojalo tudi navedeno situacijo, torej, da je tožeča stranka na podlagi kupoprodajne pogodbe uveljavljala lastninsko pravico na nepremičninah zoper dediče zemljiškoknjižnega lastnika, in da z zahtevkom ni uspela. Tudi v primeru, če škoda tožeči stranki ne bi nastala že leta 2000, ker je s prodajalčevo smrtjo pridobila zahtevek zoper dediče prodajalca, da se ugotovi njena lastninska pravica na kupljenih nepremičninah, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odškodninska terjatev zastarala. Glede na zatrjevano vrsto škode (dokončno izgubo vseh pravic na kupljenem premoženju) je sodišče prve stopnje ocenilo, da je za to vrsto škode tožeča stranka zvedela 22. 6. 2006, ko ji je bila vročena pravnomočna sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 6161/2005 z dne 14. 6. 2006, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek na ugotovitev lastninske pravice zoper dediče prodajalca. Ker je tožbo vložila 13. 9. 2010, je zaključilo, da je do dneva vložitve tožbe že potekel subjektivni triletni rok iz 1. odstavka 352. člena OZ.

10. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da stoji na stališču, da je zastaranje začelo teči šele 12. 3. 2009, ko je prejela sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 767/2006 z dne 19. 2. 2009 o zavrženju revizije.

11. Zastaranje odškodninske terjatve začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, nastopi pa, ko se izteče tri leta od začetka teka zastaralnega roka (1. odstavek 352. člena OZ v zvezi s 1. odstavkom 336. člena in s 337. členom OZ).

12. Tožeča stranka je trdila, da ji navadna škoda dejansko še ni nastala dokler je imela zoper dediče terjatev na ugotovitev lastninske pravice. Če bi sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo, da ima tožeča stranka lastninsko pravico na nepremičninah, jih tožeča stranka ne bi izgubila in tudi ne bi bila oškodovana v višini njihove vrednosti. S pravnomočnostjo sodbe je tožeča stranka izgubila pravico, da dediče ponovno toži na ugotovitev lastninske pravice (2. odstavek 319. člena ZPP). Zato terjatve do njih več ni imela, kar pomeni, da ji je škoda nastala s pravnomočnostjo zavrnilne sodbe. Za nastanek posledic pravnomočne sodbe je tožeča stranka zvedela takrat, ko ji je bila sodba sodišča druge stopnje vročena. Če je tožeča stranka menila, da bo z revizijo zoper pravnomočno sodbo uspela, to ne more biti podlaga za sklepanje, da po prejemu pravnomočne sodbe, s katero je bil njen zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah zoper dediče zavrnjen, za škodo še ni zvedela. Stališče, da je bila za uveljavitev odškodnine, ki je predmet tega spora, dolžna v postopku za ugotovitev lastninske pravice izrabiti tudi vsa izredna pravna sredstva in da se šele ob izčrpanju teh šteje, da je tožeča stranka zvedela za škodo, zato ni pravilno. Že na podlagi pravnomočne sodbe je imela tožeča stranka zbrane vse elemente, da določi višino odškodninskega zahtevka; stališča v tožbi, da ji je bila višina škode znana šele z dnem, ko je prejela odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije pa tožeča stranka ni utemeljila z nobenimi relevantnimi dejstvi. S pritožbenimi trditvami, da so razlogi, da tožeča stranka z revizijo ni uspela, vsi na strani tožene stranke kot oblastvenega organa in zakonodajalca pa je tožeča stranka prekludirana, saj jih prvič navaja v pritožbi, odškodninskega zahtevka pa ni utemeljevala na odškodninski odgovornosti države iz razloga, da Vrhovno sodišče o reviziji ni odločilo v enem pač pa v treh letih, na kar se sklicuje v pritožbi. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in da iz tega razloga izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi tožena stranka, če bi jo tožeča stranka prej tožila, prav gotovo ugovarjala, da se je slabo pravdala v pravdi na ugotovitev lastninske pravice z dediči. Te trditve gradi le na predvidevanju, kako bi se tožena stranka upirala zahtevku na plačilo odškodnine, ne pa na očitku, da naj bi jo tožena stranka pred vložitvijo predmetne tožbe kakorkoli zavajala pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja zemljiško knjižnega sodišča, zato je neutemeljen njen očitek toženi stranki, da je ugovor o zastaranju v konkretnem primeru nekorekten in v nasprotju od pričakovanega.

13. Sodišče prve stopnje je trditve tožeče stranke o pretrganju zastaranja zavrnilo iz razloga, ker je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper dediče prodajalca s pravnomočno sodbo zavrnjen in se je pri tem oprlo na določbo 2. odstavka 366. člena OZ. Pritožbene trditve, da zagotovo zastaranje ni moglo teči, dokler se je pravdni postopek vodil na prvi in drugi stopnji, za odločitev o pritožbi niso pomembne, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo tek subjektivnega zastaralnega roka šele od prejema drugostopne sodbe dne 22. 6. 2006 in ugotovilo, da je triletni zastaralni rok potekel pred vložitvijo tožbe (kar pomeni, da bi potekel tudi če bi 22. 6. 2006 pričel teči znova).

14. S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno, na podlagi določbe 1. odstavka 352. člena OZ, zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker je terjatev tožeče stranke pred vložitvijo tožbe že zastarala. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse navedbe pritožbe, ki so bile odločilnega pomena za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena z nobeno kršitvijo določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.