Jedro

Nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta v sporu z več zahtevki z različno podlago ne zadošča za dovoljenost revizije.

Revizija zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje ni dovoljena v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Tožeča stranka je na podlagi napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča 13.3.2001 vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe na dveh v tožbenem zahtevku konkretiziranih poslovnih prostorih v poslovni stavbi v Celju. Zahtevala je še ugotovitev, da sta takratna tožnika na podlagi kupne pogodbe z dne 14.5.1996 in na podlagi stvarnopravnih pravil o gradnji vsak do ? solastnika obeh poslovnih prostorov in še od obeh takratnih tožencev izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za bremen prost vpis njune solastninske pravice. Med pravdo je zaradi subjektivnih sprememb na strani obeh pravnih strank (smrt dotakratnega prvega tožnika in izbris dotakratne druge tožene d.o.o. iz sodnega registra) v vlogi z dne 31.7.2003 tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je v tožbenem predlogu pod točko 1 povzela enak zahtevek za nedopustnost izvršbe, tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice je primarno oblikovala tako, da je enako kot v tožbi zahtevala ugotovitev glede dotakratnih tožnikov, podrejeno pa na podlagi kupne pogodbe in stvarnopravnih pravil o gradnji ter še na podlagi pravil o dedovanju ugotovitev glede sedanjih tožnikov v skladu z v zapuščinskem postopku ugotovljenimi dednimi deleži (tožbeni predlog pod točko 2a in 2b). Poleg tega je v zvezi z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine primarno zahtevala bremen prost vpis lastninske pravice na ime prvotnih tožnikov, podrejeno pa na ime sedanjih tožnikov v skladu z njihovimi dednimi deleži, ta del tožbenega zahtevka pa je uveljavljala le proti sedanjemu drugemu tožencu (tožbeni predlog pod točko 3a in 3b).

Sodišče prve stopnje je v izreku pod I ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, v izreku pod točko II je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice prvotnih tožnikov, podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice sedanjih tožnikov in primarni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine na ime prvotnih tožnikov (tožbeni zahtevki pod točkami 2a, 2b in 3a). V izreku pod točko III pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za bremen prost vpis lastninske pravice sedanjih tožnikov (tožbeni zahtevek pod točko 3b) in odločilo o pravdnih stroških.

Drugi toženec je zaradi zamude zadnjega naroka predlagal vrnitev v prejšnje stanje, vendar je sodišče prve stopnje ocenilo, da je zamudil 15-dnevni subjektivni rok in je zato njegov predlog zavrglo.

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah tožnikov proti zavrnilnemu delu prvostopenjske sodbe, prve toženke proti njenemu ugodilnemu delu in tretjega toženca tudi proti njenemu ugodilnemu delu ter še proti sklepu o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbi tožnikov je delno ugodilo tako, da je razveljavilo odločitev v točki II izreka prvostopenjske sodbe in tožbo v tem delu zavrglo, na njihovo pritožbo in pritožbo prve toženke je tudi drugače odločilo o pravdnih stroških, v vseh ostalih delih pa je pritožbe vseh treh strank zavrnilo ter v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo (izrek drugostopenjske odločbe pod II). Enako kot prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje prepozen in zato zavrnilo tudi to pritožbo drugega toženca ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju predloga (izrek drugostopenjske odločbe pod I).

Proti drugostopenjski odločbi sta oba toženca vložila pravočasni reviziji. Prva toženka uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga razveljavitev obeh izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Drugi toženec tudi uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga pa razveljavitev sodbe in sklepa pritožbenega sodišča, sodbe in sklepa prvostopenjskega sodišča in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Reviziji sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročeni tožnikom, ki niso vložili revizijskega odgovora.

Reviziji nista dovoljeni.

Revizija je kot izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi dovoljena le v primerih, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3). V drugem odstavku 367. člena ZPP je kot eden od pogojev za dovoljenost revizije v premoženjskih sporih določena vrednost izpodbijanega dela sodbe, ki mora presegati 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Zato mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, če uveljavlja nedenarni zahtevek, pravica do revizije pa je odvisna od sporne vrednosti. Pravila za ugotovitev vrednosti spornega predmeta so določena v 39. in naslednjih členih ZPP. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo proti več tožencem, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Tožbeni zahtevki v tej pravdni zadevi imajo glede na trditve v tožbi in v vlogi z dne 31.7.2003 ob njeni spremembi različno dejansko in pravno podlago: zahtevana nedopustnost izvršbe temelji na močnejši pravici tožnikov kot kupcev poslovnih prostorov, ki se zaradi takrat še neizdelanega etažnega načrta niso uspeli pravočasno vknjižiti v zemljiški knjigi, potem pa jih je prehitela prva toženka, ki je kot upnik v izvršilnem postopku kljub vednosti o kupni pogodbi uspela doseči vpis prodajalčeve (drugi toženec) lastninske pravice. Zahtevana ugotovitev lastninske pravice temelji na dodatnih trditvah o njeni pridobitvi na podlagi realizirane pogodbe, tudi na podlagi stvarnopravnih pravil o gradnji, ker sta bila kupljena poslovna prostora šele v tretji gradbeni fazi, v podrejenem delu še na podlagi pravil o dedovanju. Podobno velja za primarni in podrejeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Vse to jasno izhaja iz samih tožbenih zahtevkov, v katerih so (nepotrebno) navedene vse pravne podlage. Poleg tega (vsaj) dajatveni zahtevek tožniki uveljavljajo samo proti drugemu tožencu.

V taki situaciji bi morala biti v tožbi oziroma spremembi tožbe označena vrednost vsakega posameznega tožbenega zahtevka. Tožniki so v tožbi označili le eno vrednost spornega predmeta: 37,330.246 SIT ali sedaj 155.779,27 EUR. Ker je tako, gre za tako imenovano nediferencirano vrednost spornega predmeta. Taka navedba v sporu z več zahtevki z različno podlago ne zadošča za dovoljenost revizije. Revizijsko sodišče je že v več odločbah poudarilo, da ima navedba samo ene oziroma skupne vrednosti spornega predmeta enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta (npr. II Ips 186/2005 itd). Tak izostanek pa ima po pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.12.1993 za posledico nedovoljenost revizije.

Na pravilno navedbo vrednosti spornega predmeta bi lahko v postopku na prvi stopnji vplivala tudi toženca, če bi pravočasno in ustrezno reagirala. Vendar tega nista storila. Prva toženka je šele v pritožbi, v kateri je navedla, da izpodbija le odločitev o nedopustnosti izvršbe ter o pravdnih stroških, navedla, da naj bi tožeča stranka glede tega zahtevka označila očitno previsok znesek in da zato druga toženka glede na obseg svojega pritožbenega izpodbijanja in višino terjatve v izvršilnem postopku meni, da gre v tem delu za vrednost spora 11,785.102 SIT oziroma sedaj 49.178,36 EUR. V sami reviziji pa je prva toženka navedla dve vrednosti: za nedopustnost izvršbe 11,785.102 SIT, za ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine pa vrednost iz tožbe.

Opisanega pritožbenega in revizijskega ravnanja prve toženke ni mogoče upoštevati. Revizijsko sodišče je že večkrat pojasnilo, da v revizijskem postopku ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti nediferencirane navedbe spornega predmeta. Ta pomanjkljivost se lahko odpravi v postopku na prvi stopnji ob uporabi 45. in 108. člena ZPP, v katerem se tožba zaradi take navedbe obravnava kot nepopolna vloga. Ravnanje po 108. členu ZPP v revizijskem postopku ni mogoče, ker bi zahteva tožnikom (ali celo tožencem), naj navedejo diferencirano vrednost za vsakega od uveljavljanih zahtevkov, povzročila neenakopraven položaj pravdnih strank (več razlogov o tem glej v II Ips 346/2006). Enaki razlogi veljajo tudi za pritožbeni postopek.

Vse doslej pojasnjeno velja tudi za revizijo drugega toženca proti drugostopenjski sodbi. Glede njegove revizije proti drugostopenjskemu sklepu v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da je po prvem odstavku 384. člena ZPP revizija dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, vendar ne tudi v primeru, v katerem ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (drugi odstavek istega člena). Ker je v tej zadevi revizija proti pravnomočni sodbi nedovoljena, ne more biti dovoljena proti drugostopenjskemu sklepu o potrditvi prvostopenjskega sklepa o zavrženju predloga drugega toženca za vrnitev v prejšnje stanje.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP o revizijah obeh tožencev odločilo kot v izreku tega sklepa, ki zajema tudi odločitev o njunih priglašenih revizijskih stroških.