Jedro

Dodatni sklep o dedovanju sodišče lahko izda le za tiste nepremičnine, za katere se vsi dediči strinjajo, da sodijo v zapuščino.

Dedič, ki zatrjuje, da v zapuščino sodi tudi dodatno premoženje (pritožnica), ima v primeru spora med dediči o tem možnost svoj zahtevek uveljavljati z ustrezno tožbo neposredno v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dedinja A. A. sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper ta sklep se je pritožila dedinja B. B. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se dedinji B. B. in C. C. napoti na pravdo oziroma da s tožbo uveljavljata od dedinje A. A., da nepremičnina v Republiki Hrvaški parc. št. 4025/4, k.o. ..., sodi v zapuščinsko maso po zapustnici, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da že ko je tekel prvotni postopek po zapustnici v letu 2012, je bilo vsem trem dedinjam znano, da bi v zapuščinsko maso sodila tudi nepremičnina zapustnice na Hrvaškem, kar je v naravi predstavljal vikend s funkcionalnim zemljiščem. V teku zapuščinskega postopka je bilo to na zapuščinski obravnavi s strani dedinj sodišču pojasnjeno, vendar se je sodnica postavila na stališče, da zaenkrat to ne sodi v zapuščinsko maso iz dveh razlogov, in sicer, ker takrat zapustnica še ni bila formalna lastnica te nepremičnine in ker se nepremičnina nahaja na Hrvaškem in je bilo dedinjam pojasnjeno, da bodo morali dedovanje tega dela zapuščine zapustnice urejati pred pristojnim hrvaškim sodiščem. Zapustnica je v letu 1985 kupila sporno nepremičnino in tudi plačala aro v višini takratnih 4.000,00 DEM. Po realiziranem nakupu so bile vse dedinje skupaj s svojimi možmi skupaj z zapustnico na sporni nepremičnini in je bilo vsem takrat znano in jasno, da je ta nepremičnina od zapustnice, zapustnica pa je nato poravnala tudi celotno kupnino. Zapustnica do svoje smrti ni uspela urediti svojega lastništva nepremičnine tudi po formalni poti in je tudi sama pred smrtjo ugotovila, da je pogodba, ki jo je sklenila s prodajalko za sporno nepremičnino, iz njene hiše izginila. Po smrti zapustnice sta se pritožnica in dedinja A. A. dogovorili, da bosta skupaj sprožili postopek, da postane zapustnica lastnica nepremičnine in nato, da bosta vsaka dedovali do ½, kar je bilo tudi skladno z oporoko zapustnice. Dedinja je očitno izkoristila pridobljene informacije in se dogovorila z zemljiškoknjižnimi lastniki, da je zoper njih vložila izmišljeno in navidezno tožbo, ti pa so očitno zavedeni njen tožbeni zahtevek pripoznali. Vse to so okoliščine, ki govorijo o tem, da je bila zapustnica ob smrti dejanska lastnica nepremičnine na otoku D. in bi ta nepremičnina tudi morala soditi v zapuščino po njej. Na nedopusten in nedovoljen način je prišla dedinja A. A. do zemljiškoknjižnega lastništva na sporni nepremičnini, čemur sodišče ne bi smelo dati pravnega varstva. Najmanj kar je, obstaja spor med dediči o obsegu zapustničinega premoženja, zaradi česar bi moralo sodišče postopek izdaje dodatnega sklepa o dedovanju prekiniti in dediče napotiti na pravdo. V nobenem primeru pa ne bi smelo sodišče iz razlogov, na katere se sklicuje, postopek za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju zavrniti.

3. Na pritožbo je odgovorila dedinja A. A. in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dodatni sklep o dedovanju sodišče lahko izda le za tiste nepremičnine, za katere se vsi dediči strinjajo, da sodijo v zapuščino. Po 221. členu Zakona o dedovanju (ZD1) se namreč naknadno najdeno premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, razdeli z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju le, če dediči zanesljivo izkažejo, da tako premoženje obstaja in če med njimi obstaja soglasje, da določeno premoženje sodi v zapuščino. Če soglasja o obsegu dodatno najdene zapuščine med njimi ni, ni pogojev za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju niti za prekinitev postopka po 212. členu ZD ne. Zapuščinski postopek je namreč že zaključen. Zato ne gre več za položaj iz 1. točke 212. člena ZD in postopka ni mogoče prekiniti. Dedič, ki zatrjuje, da v zapuščino sodi tudi dodatno premoženje (pritožnica), pa ima v primeru spora med dediči o tem možnost svoj zahtevek uveljavljati z ustrezno tožbo neposredno v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem. Pritožničinemu predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju ni mogoče slediti, kot zmotno meni pritožba, pač pa ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

6. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo dedinje B. B. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP2 v zvezi s 163. členom ZD).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 174. člena ZD.

1 Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.