Jedro

Za pravilno odločitev je bistveno dejstvo, ali bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor. Če bi sodišče prišlo do zaključka, da gre za tak primer, odpade zahteva po pisni obdolžitvi in formalni vročitvi le-te oziroma formalnega vabila na zagovor. S tem pa bi se spremenili tudi zaključki sodišča v izpodbijani sodbi glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker nižji sodišči nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih, sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 5. 2004 nezakonita, da tožniku delovno razmerje 6. 5. 2004 ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in od 6. 5. 2004 do vrnitve na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, mu za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo odmerjenih stroškov postopka. Odločitev temelji na ugotovitvi sodišča, da tožena stranka delavcu ni pravilno vročila pisne obdolžitve in vabila na zagovor, kar pomeni, da je bil "postopek" izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonit. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila obširno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker sploh ni upoštevalo in obrazložilo, zakaj ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (drugi odstavek 83. člena ZDR), čeprav je na to tožena stranka v svojih vlogah ves čas opozarjala. Ker s tem sodišče tudi ni ugotovilo razlogov o odločilnih dejstvih, je to tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija nato utemeljuje, zakaj v obravnavanem primeru ni bilo od delodajalca upravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor in zatrjuje še druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

5. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe, navajal, da revizijski razlogi ne obstoje in predlagal zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

8. Revident je v reviziji izrecno uveljavljal revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do katere naj bi prišlo zato, ker se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002 in nadalj.), po katerem bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Istočasno bi lahko to predstavljalo, po mnenju revizije, tudi zmotno uporabo materialnega prava.

9. Prvi odstavek 111. člena ZDR taksativno našteva razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca. ZDR tudi določa v drugem odstavku 110. člena, da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, to pa pod pogojem iz prvega odstavka 110. člena ZDR, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ob izpolnitvi zahtev drugega odstavka 83. člena ZDR.

10. V drugem odstavku 83. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena ZDR. Izjema so okoliščine, zaradi katerih bi bilo nesmiselno od delodajalca pričakovati, da delavcu to omogoči. 11. Za pravilno odločitev je po mnenju revizijskega sodišča odločilno dejstvo, ali bi bilo v tem primeru neupravičeno pričakovati, da bo delodajalec delavcu omogočil zagovor. Če bi sodišče prišlo do zaključka, da gre za primer, ko bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor, odpade tudi zahteva po pisni obdolžitvi in formalni vročitvi le-te oziroma formalnega vabila na zagovor (tako je VS RS odločilo v sodbi VIII Ips 154/2006 z dne 10. 10. 2006). S tem pa bi se spremenili tudi zaključki sodišča v izpodbijani sodbi glede nezakonitosti pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je revizijsko sodišče zaključilo, da sta nižji sodišči s tem, ko sploh nimata razlogov o dejstvih, ki so odločilna, bistveno kršili določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima(ta) sodba(i) pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti.

12. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo že absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni več sprejelo stališča do v reviziji upravičeno očitane kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, zaradi drugačne ugotovitve dejanskega stanja na drugi stopnji brez opravljene obravnave (358. člen ZPP).

13. Ne glede na povedano, predvsem zaradi novega sojenja, VSRS ugotavlja, da revizija nepravilno povzema obrazložitev v sklepu VSRS VIII Ips 20/2005 z dne 1. 3. 2005. Revizijsko sodišče v tem sklepu ni izrecno ugotovilo, kot to trdi revizija, da v kolikor je delodajalec sam žrtev kršitve, delavcu zagovora ni potrebno omogočiti. Revizijsko sodišče je (celo izrecno) ugotovilo, da ZDR podrobneje ne določa, kateri so razlogi, ki delodajalca opravičujejo, da delavcu ni dolžan zagotoviti zagovora. Ugotovljeno pa je, da je predlog ZDR za prvo obravnavo - to je pred sprejetjem zakona - vseboval takšen razlog.

14. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.